Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

  RAZISKAVE 

JEZIK

  POLITIKA  MEDIJI  SORODNO 

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

     
     

Glavna stran

Lublana

Od kod Slovenci

Od kod Avstrijci

Borba za Koroško

Osvobodilna fronta

Državljanska vojna

Latinska imena

Islam v Evropi

 

Islam  v  Evropi

 

 

 

Kako se je začelo?

 

Pisalo se je leto gospodovo 622, ko je Mohamed pobegnil iz Meke v Medino, kjer je razglasil Islam kot edino pravo vero, ki služi edinemu bogu Alahu. Mohamedovi nauki so se do njegove smrti 632 že močno uveljavili. Arabci pa so se nato z mečem in ognjem odpravili širit svojo pravo vero na vse strani. Tako so že do 651 v imenu prave vere z nasiljem pokorili in islamizirali Sveto deželo Palestino, Mezopotamijo, Sirijo, Egipt ter ozemlja do osrednje Azije. Arabci so do leta 716 zasedli skoraj celoten Pirenejski polotok in del južne Francije ter močno ogrožali že oskubljeno Bizantinsko cesarstvo. več »

  
  

 

  
     
  

islam: vera, širitev z ognem in mečeem

  
     
     
  

Medtem ko so v naslednjih stoletjih muslimani počasi izgubljali ozemlja na Pirenejskem polotoku, so Turki postopoma rahljali Bizantinsko cesarstvo in 1354 prodrli na evropska tla. Balkan je postopoma tonil pod turškim nasilnim osvajanjem do leta 1644, ko so obvladovali največ evropskega ozemlja, nato pa se je začel njihov zaton. Južni del Grčije se je osamosvojil turške nadoblasti 1830. Leta 1878 se je večina balkanskih narodov osamosvojila, s prvo balkansko vojno pa so Turkom zadali dokončen udarec in jih izrinili v kot Evrope.

 

 

  
     
  

Ali je Islam vera nasilja?

 

Razvoj dogodkov kaže, da je Islam za razliko od Budizma in Krščanstva že v osnovi vera, ki se je uveljavila z nasiljem. Krščanstvo se je šele po več stoletjih širilo tudi s pomočjo nasilja, pa še to kot pretveza za prevzem oblasti sosednjih ozemelj. Krščanstvo so v njegovi zgodovini, v nasprotju z njegovim temeljnim poslanstvom, s krvjo omadeževali nekateri osebki, ki so s svojo nizkotno nravjo nebrzdano širili častihlepje in moč.

 

  
     
  

Vdori na slovensko ozemlje

 

Prvič so Turki vdrli na slovensko ozemlje leta 1396 po bitki pri Nihpolju (Bolgarija ob Donavi) in v okolici Ptuja pobili preko 2.700 Slovencev ter jih preko 10.000 odpeljali na Balkan. Ko so Turki po 9. oktobru 1408 začeli redno vdirati na slovenska ozemlja, je bila na Balkanu zasedena le Bolgarija, Makedonija in Tesalija. Po zasedbi osrednje in vzhodne Bosne 1464, pa so Turki z vso brutalnostjo začeli pleniti celotno slovensko ozemlje. Leta 1471 je turška golazen najhuje teptala slovenskega človeka in njegovo zemljo. V tem letu so prišli štirikrat in pobijali ter plenili na širokem območju Kranjske in Štajerske. Prizor je bil strašanski. Porušene in požgane vasi, cerkve in utrdbe, okoli vse krvavo, pomorjeno in razmesarjeno, po deželi se je širil neznosen smrad. Kar je bilo kaj vrednega in 20.000 Slovencev so Turki odvlekli s seboj v Bosno. Med drugim so Turki povsem do tal porušili samostan v Stični, kar so menihov ujeli so jih navezali na repe konj in z njimi dirjali po Dolenjski.

 

  
     
  

turški pogromi nad slovenci

  
     
     
  

Odtlej so cesar in deželni stanovi nekoliko resneje pristopili k obrambi pred Turki z gradnjo obzidij okoli cerkva in gradov. Vlada ni poslala vojaških okrepitev za obrambo pred Turki pač pa je uvedla tako imenovani turški davek, vendar so ga namesto za obnovo dežele v veliki večini porabili za kritje cesarjevih dolgov. Obveščanje pa se vršilo s prižiganjem kresov, streljanjem s topovi in s cerkvenimi zvonovi. Od 1579 so potekale priprave na ustanovitev Vojne krajine, ob meji s Turki (Slavonija, Lika, Knin), kamor so naselili pribegle Srbe z namenom stalne vojaške pripravljenosti. V tem sklopu je bila zgrajena nova trdnjava Karlovec. Večinski delež vzdrževanja te krajine so prispevale slovenske dežele, druge habsburške dežele, ki jih turški napadi niso prizadeli pa so prispevali le malenkostna sredstva.  Tabela vpadov...

  
     
     
  

protiturški tabor, krtina

  
     
     
  

Namen turških roparsko morilskih pohodov je bil trojen. Prvič v čim krajšem času naropati čim večje premoženje in tako pomnožiti bogastvo turškega cesarstva, na drugi strani pa gospodarsko zlomiti sosednje dežele. Drugič s pobijanjem in izseljevanjem Slovencev, čim bolj okrepiti svojo gospodarsko in vojaško moč, na drugi strani pa gospodarsko uničiti in obrambno onesposobiti sosednje dežele. In tretjič dobiti pregled nad konfiguracijo terena, razporeditvijo obrambnih točk in njihovo moč ter hitrost odpora. Vse to so tudi v največji možni meri izkoristili. Leta 1529 so Turki prvič oblegali Dunaj. Po letu 1593, ko so Slovenci Turke pri Sisku uničujoče porazili, so opustili taktiko ogrožanja Dunaja z južne strani.

 

  
     
  

bitka pri sisku, 1593

 

Bitka pri Sisku, kjer so slovenski vojaki v največji meri zaslužni za zmago nad Turki. V bitki je preživelo le 20 % Turkov od 38.000 glave vojske. Dosti jih je padlo v boju, večina pa je v paniki utonila v Kolpi.

  
     
     
     
  

Posledice turške golazni

 

Skoraj 300 let so krvi željni in podivjani Turki požigali domove naših prednikov, ropali in uničevali premoženje ter pobijali ljudi in jih vodili v suženjstvo. Toliko škode, trpljenja in gorja kot Turki v vsej slovenski zgodovini do današnjih dni ni povzročil še nihče! Končna bera turških uspehov na področju naših dežel (Istra, Goriška, Kranjska, Štajerska in Koroška) je bila:

  • požganih in porušenih 3.057 vasi, 134 cerkva in 47 utrdb

  • 30.000 Slovencev umorjenih (za lažjo primerjavo bi to danes pomenilo 80.000 Slovencev,  upoštevajoč povečanje prebivalstva v 500 letih)

  • 60.000 Slovencev odpeljanih v suženjstvo od tega kakih 80 % v Bosno ostalo pa v druge balkanske dežele (za lažjo primerjavo bi to danes pomenilo 160.000 Slovencev,  upoštevajoč povečanje prebivalstva v 500 letih)

  • Slovence so prisilili sprejeti Islam in jim vsilili muslimanska imena

    Nekatere statistike navajajo število 200.000 umorjenih in odpeljanih, vendar so verjetno ocenjevalci ob vseh grozotah, ki so jih povzročili Turki pretiravali.

 

Podatki o posledicah roparskih pohodov v druge slovenske dežele, Prekmurje, Medžimurje in Panonijo tu niso zajeti. Bosna je bila v začetku 15. stol. redko poseljena saj je štela le okoli pol milijona ljudi. Danes bi težko govorili o neposrednih potomcih Slovencev v Bosni, ker je v precejšnji meri prišlo do mešanja prebivalstva in prevzema drugih civilizacijskih norm. Bi pa lahko govorili o deležu slovenske krvi oz. slovenskih genov v prebivalcih današnje Bosne, ki znaša okrog 11 %.

 

  
     
  

Turki plenitve, požigi, dvajset tisoč sužnjev
 

Antol Vramec, zagrebški kanonik, v svoji Kroniki iz leta 1578 piše v slovenskem (Szlouenzkim) panonskem jeziku za leto 1478:
"Turki čez Hervatsku i Kransku zemlu, Feriol Benedečki porobiše i popleniše i Ognjem požgaše i vnogo robja odpelaše sobom dvadesti jezer ali tisuč ljudi v tursku zemlju.", oz. sodobno slovensko oblikovan stavek; Turki so plenili in požigali po hrvaškem, kranjskem in beneškem ozemlju ter nazaj grede v Turčijo (op: Bosno), s seboj odpeljejo dvajset tisoč sužnjev.

 

Takratna pojma Zagreb, zagrebški, je treba razumeti kot danes razumemo Maribor, mariborski, kajti Zagreb je bil v tistem času popolnoma Slovensko mesto, prestolnica panonske Slovenije, v latinščini zapisano Slavonie, katere ime je pozneje prešel v ime Slavonija. Izvorno ime Slovenija se zaradi tega ne uporablja več. Hrvate so poznali tako, kot danes poznamo Sirce in Iračane. Vedeli so, da prihajajo tam nekje od daleč, kot muslimani, ki so prebegnili pred vojno v Evropo, namesto da bi se borili doma. Samo upamo lahko, da se zgodba s prebeglimi koristolovci Hrvati, ki so pozneje prevzeli oblast v panonski Sloveniji, ne bo ponovila z muslimani v sedanji Evropi.

 

  
     
  

Slovenske dežele branik krščanske Evrope

 

Slovenske ljudje so v hudi stiski pred Turško golaznijo ostali sami pred vrati Evrope, ki je medtem v miru cvetela in se razvijala. Slovenci smo v časih turških vpadov gospodarsko, kulturno in demografsko precej nazadovali. Nekatere uničene vasi so propadle, dosti jih je bilo potrebno obnovili. Poleg rednega dela na polju je bila obnova vasi, cerkva in gradov le še dodatno časovno in finančno breme. Kot da ne bi bilo že zadosti nesreče je cesar uvedel še nove davke, čemur so se obubožani in zdesetkani kmetje upirali. Mnogo posestev je ostalo praznih, čemur je botroval visok delež pobitih ali odpeljanih Slovencev, ki je v nekaterih predelih znašal kar 30% pa celo do 45 %. Kot da nesreč in gorja za Slovence ne bi bilo zadosti, so plemiči na izpraznjena območja slovenskih dežel naseljevali tuje kmete večinoma Bavarce in s tem pospešili germanizacijo.

  
     
  

Slovenci, branik krščanske Evrope

  
     
     
  

Medtem so v zahodnih in severnih deželah osvajali nova ozemlja in ustanavljali kolonije ter izvažali presežek prebivalstva in tako širili svoj vpliv, jezik in kulturo. Angleži, Francozi, Španci, Portugalci in Nizozemci v druge predele sveta, Nemci pa na slovanski vzhod preko Labe, predvsem na današnjo vzhodno Nemčijo, Poljsko in baltske države. V tem času je precej napredovalo gospodarstvo, trgovina, znanost in umetnost, saj so lahko svojo energijo usmerili v svojo dobrobit, alpske in panonske dežele pa so se bojevale s turško satansko golaznijo in predvsem sebe ter s tem tudi zahod obranile pred temačno stagnacijo.

 

  
     
     
  

Ali naj postavimo Muslimanom spomenik?

 

Muslimanom, ki bivajo kot ekonomski imigranti v Sloveniji je potrebno dopustiti, da si uredijo ustrezne verske prostore za opravljanje verskih dolžnosti. Seveda je pri tem potrebno upoštevati tudi voljo Slovencev. Slovenci gradnji džamlje večinoma niso naklonjeni, verjetno tudi zaradi podzavestnega spomina na Turške grozote, kar je povsem razumljivo. Drug moment pa predstavljajo muslimanski skrajneži, ki pretijo zahodu. Brez pretiravanja je mogoče ugotoviti, da bi bila gradnja džamlje v tem nemirnem in negotovem času (dec 2004) poteza brez kakršnegakoli občutka za politično in družbeno stvarnost. Še posebno ker džamlja ne le verski objekt pač pa ustanova v kateri se odloča o verskih, političnih in kulturnih vprašanjih in nenavsezadnje je džamlja steber za širitev islama. Ker bi bilo prav, da muslimanom kljub vsemu omogočimo opravljanje verske dejavnosti bi bilo v ta namen najprimerneje postaviti molilnice.

 

Nekateri ultra levičarji na čelu katerih je Danica Simšić, bi naredili vse, da bi na ostanku slovenskih tal postavili džamljo. Slovence posiljujejo z džamljo kljub temu, da velika večina nasprotuje postavitvi spomenika pripadnikom tiste vere, ki je v obliki turškega cesarstva skoraj 300 let ropala, uničevala, morila, posiljevala in cele vasi odpeljala v suženjstvo. Kot kaže jim spomin redko seže dlje kot par let nazaj, največ do zadnjih volitev. Če so drugje po Evropi postavljali simbole Muslimanom je to do neke mere razumljivo in upravičeno, ker nikdar niso okusili 500 letnega muslimanskega trpinčenja kot JV Evropa.

 

  
     
  

turki, paša sulejman

  
     
     
  

Turki niso uspeli v 300 letih z najstrašnejšimi in najnizkotnejšimi dejanji zatreti in podrediti Slovencev. To bi radi nadoknadili ultra levičarji z le nekaj dekreti v enem letu. Celo krvoločno in od krvi premočeno komunistično vodstvo v času bratstva in enotnosti tega ni želelo storiti lastnemu narodu. Kdo bi pripomnil, da je davno tega in da bi morali vse skupaj pozabiti. Kaj res? Šele v prejšnjem stoletju so bili Turki potisnjeni na rob Evrope in še dolgo ne bo minilo 300 let. Človek pozablja hitro, narod počasi! Narod, ki pozablja svojo preteklost bo padel na izpitu prihodnosti. Tistim, ki so iz zgodovine niso ničesar naučili pač ne moremo zaupati naroda v varstvo.

 

  
     
  

Negotova prihodnost

 

Zaradi imperialističnega odnosa zahoda, v zadnjem času predvsem ZDA, do manj razvitih držav, se pri drugih narodih rojeva odpor do novodobnih izkoriščevalcev. Odpor se ponekod kaže v takšni drugje v drugačni obliki. Pri muslimanih se je ta odpor v prejšnjem stoletju razvil v oborožen odpor in terorizem, ki ga zahod obsoja. Po drugi strani pa se predvsem ZDA poslužujejo institucionaliziranega državnega terorizma, ki mu pravijo obramba demokracije, dejansko pa gre za vzdrževanje in širjenje imperializma.

 

Kakorkoli delovanje islamskih upornikov (teroristov) je že obrodilo sadove in v teh negotovih časih nihče ne ve kako se bo konflikt razvijal naprej. Tudi zaradi tega napetosti med muslimani in avtohtonimi evropskimi narodi rastejo, strpnost pa se manjša. Nizozemska, ki je bila do nedavna do skrajnosti tolerantna v škodo avtohtonih prebivalcev, bo v kratkem izgnala 32.000 ilegalnih muslimanskih priseljencev. V tej negotovi in zaostreni situaciji bi bilo skrajno neodgovorno spodbujati gradnje džamlj po Sloveniji, kot to počnejo ultra levičarji z Danico Simšić na čelu.

 

  
     
  

Profil muslimanov v Sloveniji?

 

V Sloveniji je po nekaterih podatkih 47.000 Muslimanov. Muslimani se vse premalo zavedajo, da niso narod pač pa verska skupnost. Še manj se zavedajo, da je večina njih (okoli 90 %) slovanskega in ne turškega ter arabskega izvora. Njihove slovanske, tudi slovenske prednike so Turki z zvijačo in tudi na silo spreobračali v Islam. Spričo tega bi bilo najprimerneje, če bi se distancirali od vere, ki jim je bila vsiljena in v znak odpora do 500 letnega nasilja ponovno sprejeli vero svojih prednikov. Morda pa bi kdo postal tudi ateist, če bi mu soverniki to dopuščali? V tem pogledu se kaže islam kot zelo nestrpna ter nepopustljiva vera.

  
     
     
     
     
  © zgodovina.eu  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 18.03.2017  
     
     
  

nazaj