Slovenci menijo, da so Brižinski spomeniki
najstarejši zapis slovenske besede, vendar so sodobne raziskave razkrile
še starejše zapise, ki slovenščino postavljajo v povsem drugačno luč.
Ne gre za tolmačenje Mateja Bora, ki je čisto napačno, saj delce
ujemajočih besed razlaga kot celoto. Poleg tega samovoljno dodaja, odvzema
ali obrača posamezne črke, s čimer res dobi neko vsebinsko formo, ki pa je
stari Slovenci niso nikdar rabili, niti tega modrovanja ne bi
razumeli. Dodaten problem vsebinska razlaga. Čeprav izmišljena, že na
daleč razkriva, da za takšne "umetnine" brez repa in glave in smisla
nasploh, staroselci niso imeli ne časa, ne razumevanja.
Inovativen pristop k branju starih napisov je dal popolnoma drugačne
rezultate. Stare črke upošteva takšne kot so zapisane 1 : 1, brez
dodajanja in odvzemanja. Pretvori jih v latinske črke, ki so današnjemu
Slovencu razumljive. Pike in druge posebnosti starih besedil
ne jemlje kot okraske, pač pa kot opombo, ki bralcu sporoča, kako naj
bere posamezno črko. Obrestovalo se je.
Zaenkrat imamo neposreden vpogled v retijski, venetski in lepontski antični jezik. Gre za narečno slovenščino, ki bi jo starejši prebivalci,
ki niso bili podvrženi šolskemu ukalupljenju, brez večjih težav razumeli. Več kot presenetljivo
je, da v 2500 letih, izvzemši zadnjih 200 let, ta jezik skorajda ni doživel sprememb. To
dejstvo pa popolnoma
zanika "znanstvene" trditve, da so jeziki podvrženi relativno hitrim in
neprestanim vplivom in spremembam!
Napis je na skodelico vrezan napis v
slovo pokonjiku. Priznanj je kot najstarejši keltski napis, saj lepontski
jeziuk uvrščajo med keltske jezike. Vsebino je bilo težko razkriti, saj je
napis zelo arhaičen, pa vendarle ohranja bistvo sporočila vidno in
razumljivo tudi danes.
Bronasta žara ali situla je bila uporabljena za
pogreb moške osebe z imenom Pišta. Ime Pišta je pri Slovencih tudi po 2500
letih še vedno živo in se uporablja predvsem v vzhodnih predelih
Slovenije. Kot kaže so žalujoči žaro pokrili z nekim pokrovom. Iz napisov
te žare je razvidno, da so bili Reti prepričani v obstoj posmrtnega
življenja in da duša umrlega po smrti potuje v nebesa. V okviru svojih
prepričanj so umrlemu pripravili hrano in pijačo, ki naj bi ju potreboval
na poti. Verjeli so torej, da lahko duša umrlega uporablja posvetne
stvari.
V Pištovi žari so zares našli sledove vina. Iz napisov pa je mogoče
sklepati še, da so mu žalujoči pripravili tudi hrano in priložili glaž za
vino. Pištova žara je okrašena z nosilcem ročaja, v obliki stiliziranega križa.
Najdba dveh pol-palindromov na Pištovi žari je veliko
presenečenje, ki izključuje naključno tolmačenje besedila. Na osnovi dokončno pojasnjene vsebine napisa Pišta in drugih
retijskih napisov, imamo sedaj neposreden vpogled v ta antični jezik.
Retijski napisi RI so eno od najbolj zapletenih
antičnih umetniških del. Poleg za tisti čas običajnih črk, napisi
vključujejo še zapleteno simboliko, pike, oznake, preu-smeritve ter
usmerjene in odebeljene črke. Retijski napisi dokazujejo, da je slovenski
jezik od antičnih časov naprej ostal skoraj nedotaknjen.
RI napisi so bili vklesani v jamsko steno visoko v gorah, kjer se
srečujejo trije naravni elementi: zrak, zemlja in voda, katerim je v času
ritualov družbo najverjetneje delal še četrti element, ogenj. Izbira te
gorske jame za retijsko svetišče je morala biti dobro premišljena in je do
nje verjetno vodila tudi romarska pot. Da so napise verjetno uporabljali
tudi za religiozne namene, kažejo primeri skakanja iz enega dela napisa na
drugega, ponavljanje delov besedila in izvajanje besedila v petju.
Iskanje izvora imena RI je vodila do raziskave venetske besede jekupetaris,
ki presenetljivo vključuje ime boginje RI. To pa kaže na veliko sorodnost,
ki sta jo v verovanju izkazovali obe ljudstvi. Posledično lahko pričakujemo
vsaj nekatere pisne sorodnosti obeh ljudstev. Znanje jezika Retov na
široko odpira vrata presenetljivim odkritjem, ki jih skrivajo RI napisi.
Osnovna zgodba napisov odkriva versko vsebino besedila, ki govori o
molitvi, o tem kaj je prav in kaj ne, vključno s posledicami in opozorili
pred napačno potjo. Vendar pa vključujejo tudi svarila pred peklom, kot
najnižje stopnje človeškega odklona od resnice in luči.
Napis je na skodelico vrezan napis v
slovo pokojniku. Priznanj je kot najstarejši keltski napis, saj lepontski
jeziuk uvrščajo med keltske jezike. Vsebino je bilo težko razkriti, saj je
napis zelo arhaičen, pa vendarle ohranja bistvo sporočila vidno in
razumljivo tudi danes.
Napis na mejnem kamnu je izjemno
zanimiv, saj odstira svet, ko so Rimljani vdirali na staroselska ozemlja.
Ker je napis na mejniku dvojezičen, latinsko - keltski, onemogoča da bi ga
tolmačil vsak po svoje. Zapisana tematika na mejniku jasna. Keltski del
napisa je povsem skladen z latinskim. Poleg tega pa je v latinskem napisu
prevzeta keltska pravna terminologija, tako da bralci sporočila niso mogli
napačno tolmačiti.
Gre za precej enostaven napis na
spomeniku zapisanem v venetskem jeziku. Napis razkriva, da je bil pokojni
žrtev takrat trajajoče vojne. Žalujoči so si želeli, da bi vojna minila
skupaj s pokojnim.
Venetski napis, ki je razburkal že
mnogo domišljije. Lepa risba mu daje poseben pečat in pojasnjuje vsebino.
Zaradi odseka "galenia" so mnogi trdili, da se nanaša na Galle oz. Kelte.
Toda potrebno je pogledati celoten napis, ne samo iztrgati všečen
kontekst. Pojasnitev celotnega besedila pa daje popolnoma drugačen pomen,
kot so ga videli vsi jezikoslovci doslej.
