Veliko je bilo že napisanega o Osvobodilni fronti. Po bežnem pregledu pa je kmalu jasno, da je tema zelo konfliktna, polna nasprotnih in izključujočih si informacij, kar kaže na neiskrenost izpovedi vsaj enega od dveh, bolj ali manj polariziranih pogledov. Dejstvo je, da je bila o Osvobodilni fronti, 45 let v šolstvu, medijih, literaturi, idr. na široko in večplastno, dozirana le pripoved zmagovalcev. Iz zgodovine pa vemo, da zmagovalci pišejo zgodbe, kot ustreza njim, ne glede na to, ali gre za laž ali resnico.
Za razumevanje Osvobodilne fronte, se je potrebno omejiti na ozek krog tistih, ki so v njej imeli moč odločanja, ki so poznali njeno ozadje ter na ogromno večino tistih, ki so le sodelovali v OF oz. v partizanih, toda o pravih namenih Osvobodilne fronte niso imeli pojma, oz. bi ga morda lahko imeli več, pa se za politiko niso zanimali. Ti drugi so bili le zavêdene žrtve prvih, ki jih je gnalo iskreno domoljubje, kljubovanje krivici in resnična želja in vera o dobrem delu za boljši jutri. O pozitivnih dejanjih velike večine, ni mogoče vrednotiti manjšine tistih, ki so poznali resnico in lažno krmarili OF v pristan tujih ciljev.
Edino primerno je, da raziskava teče predvsem o vodstvu OF, ki je odgovorno za ciljne "dosežke" te organizacije. V istem smislu dvojnosti lahko kot verodostojne dokumente štejemo le tiste, ki so se nanašali na organizatorje (npr. poročila o izpolnitvi planov pobitih,58,59 podtalne direktive,69 odredbe, vohunski zapisniki, itd.), ne pa tudi tiste, ki so bili namenjeni javnosti, všečni večini ostalih ljudi (npr. poziv obrambi domovine, poudarjanje naroda, slovenstva, smrt fašizmu, družbena pravičnost, itd.), kajti ti dokumenti so bili pisani pozitivno in namenoma zavajajoče, tako da so času in okoliščinam primerno, pritegnili odobravanje večine, prikrili pa manj dopadljive poteze vodstva.
Ozadje dogajanja lahko pojasnimo le z raziskavo o osebnih in družbenopolitičnih povezavah. Vsi ustanovni člani Protiimperialistične fronte so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ker je bila Sovjetska zveza izvor komunistične ideologije in zgled smrtonosnega postopanja proti nasprotnikom komunizma, bi bilo zelo naivno dvomiti, da so bili tudi člani društva kaj drugega, kot zvesti privrženci sovjetskega komunizma ali vsaj ruskega panslavizma.
Politiko Sovjetske zveze je Stalin gradil iz laži in komunizem preoblikoval v imperij smrti in laži. Stalin je na očitke Sagirašvilija, da v Pravdi piše same laži odgovoril: "Laž ima vedno močnejši učinek kot resnica. Glavno je doseči cilj, četudi preko trupel". Nekoliko pozneje je Stalin svojo umetnost vladanja Molotovu priznal z besedami: "Resnico varujejo bataljoni laži".10 Glej tudi sporazum Ribentrop-Molotov. Mednarodno priznan polski filozof Leszek Kołakowski, zaprisežen komunist, ki je po obisku Moskve ter na podlagi lastnih spoznanj leta 1955 prišel k pameti, je ugotovil: "duša komunizma je laž". Pomembno je pomniti, da so se slovenski komunisti šolali pri Stalinu!
Protiimperialistična fronta je torej naslednica Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je bila trdo vpeta v komunistično hierarhijo in vodena neposredno iz gnezda Kominterne v Moskvi. V skladu s sovjetsko doktrino do boja proti kapitalističnim državam, se je od 27.4. - 22.6.1941 imenovala Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Veliki Britaniji, Franciji, ZDA, idr. Ker je Stalinova sovjetska zveza tesno sodelovalas Hitlerjevo nacistično Nemčijo, je v tem obdobju (komunisti od 1939) tudi Protiimperialistična fronta zvesto kolaborirala92 z nacističnim okupatorjem. Kdor si je upal grajati dejanja nacistične Nemčije, je od slovenskih komunistov doživel težke protiukrepe.23 Z okupatorji na domačem terenu je veljalo premirje. Tito je brez težav sedel sredi Belgrada, Bakarić pa se je v Zagrebu pozdravljal z ustaši. Nemci so zapirali le levo usmerjene anglofile in prostozidarje, komunistov pa ne.105
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22.6.1941, pa se je odnos do nacistične Nemčije preobrnil. Protiimperialistična fronta se je preimenovala v Osvobodilno fronto. Pa ne kot posledica domačih razmer v Sloveniji, ki je bila okupirana in razkosana že 76 dni, pa komunisti niti s prstom niso mignili proti okupatorju in izgonu narodno zavednih Slovencev, pač pa kot posledica napadene Sovjetske zveze, ki je cilj boja proti imperialistom, po nemškem napadu, spremenila v cilj osvoboditve izpod nemške zasedbe Sovjetske zveze. To kaže grozljivo zgodbo, da so se slovenski komunisti takoj, še isti dan, postavili v bran komunistični Sovjetski zvezi, medtem ko so lasten narod prepustili okupatorju.
Celo pri poimenovanju "svoje" organizacije, ali nošenju oznake OF namesto srpa in kladiva,90 so bili popolnoma podrejeni Moskvi in kot taki le satelitski izvrševalci njenih navodil.66 Bili so izpostava tuje ideologije. Prejemanju ukazov in poročanju, je služila stalna radijska zveza z Moskvo.68 OF ni naredila nobenega odločilnega koraka brez odobritve Moskve ali Belgrada. Iz tega so razvidne povezanost, podrejenost in njene prioritete. Tito je postal generalni sekretar jugoslovanskih komunistov šele oktobra 1940 in ne leta 1937, kot je dolga leta lagal. To pa zato, ker ga je tja nastavil Stalin iz Moskve. Ni bilo nobenega glasovanja, nobene diskusije.105
Ker je Sovjetska zveza zgrajena na zločinu milijonov zlorabljenih nedolžnih žrtev in ker je Osvobodilna fronta le njena hčerinska izpostava v tujini, vodena po istih vzorcih in "vrednotah", bi le gluhi in slepi lahko verjeli lepim besedam o spontanem uporu proti okupatorju. Osvobodilna fronta je brez dvoma zločinska organizacija sovjetskega tipa,3 ki v nasprotju s trditvami njenih branilcev, nima nikakršne zveze z osvoboditvijo slovenskega naroda izpod okupatorja, s katerim je celo kolaborirala.43,51,53,92,108,110
Ali to pomeni, da se OF ni borila proti okupatorju? Odgovor ni enostaven. Sprva je Protiimperialistična fronta kolaborirala z okupatorjem,51,53,107,108,110 po 22.6.1941 pa je okupatorju, na zahtevo SZ, napovedala vojno. A tudi potem so partizani še iskali sodelovanje z okupatorji.107,110Partizani so kolaborirali z nacisti celo po letu 1944, ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli Primorsko! Partizani so z nacisti podpisali sporazum, ki je nacistom dovoljeval uporabo glavnih prometni povezav za bojevanje proti anglo-ameriškim zaveznikom.106,118 Partizani so dogovor prekršili junija 1944, nakar so Nemci izvedli ofenzivo proti devetim vasem okrog Šebrel.106
Torej je res, da se je borila proti okupatorju, kot je tudi res, da je kolaborirala z njim. Ni pa res, da je bil namen OF osvoboditev slovenskega naroda iz krempljev okupatorja! Res se je borila proti okupatorju, a je s tem slovenskemu narodu zaradi streljanja talcev, pogosto načrtno, povzročila nekajkrat več mrtvih Slovencev, kot je bilo ubitih Nemcev. Proti okupatorju se je borila zaradi izpolnjevanja ukazov napadene SZ in zaradi propagandnega zunanjega vtisa.
Kako lahko imenujemo borbo v kateri umre 95 % domačega prebivalstva in 5 % okupatorjevih vojakov? Ali lahko krajo, od katere lopovi 5 % namenijo za dobrodelne namene, imenujemo humanitarno akcijo? Da bi komunisti lahko po koncu vojne prevzeli oblast, so se pod okriljem Osvobodilne fronte borili predvsem proti slovenski domovinski vojski (TIGR, Slovenska legija, Sokolska legija, Narodna legija, Četniki, častniki, Legija smrti), saj sicer komunisti v Sloveniji ne bi mogli prevzeti oblasti.67
Da se OF ni borila za slovenski narod govori mnogo dejstev. Izobčila jeTIGR, ki se je že 18 let boril izključno za osvoboditev slovenskega naroda, slovenski narod je prepustila okupatorju, ubijala pobudnike za enoten odpor Slovencev98, podprla srbizacijo partizanov, podprla ukinitev slovenske vojske, podrejala se je jugoslovanstvu in deponirala velik del narodne samostojnosti, prepustila Hrvaški številna slovenska ozemlja, itd. Velikosrbski protagonisti, kot npr. slovenski narodni odpadnik Marijan Kranjc, odpor proti ukinitvi slovenske partizanske vojske, v stilu obrambe današnjih velikosrbskih interesov, imenujejo slovenske zdrahe proti JA.104
Glede borbe za narod je zelo zgovorno umazano dejstvo, da so slovenski komunisti po vojni, ko se ni bilo več mogoče zgovarjati na okupatorje, začeli razdvajati še zamejske Slovencesprevrženim ciljem na ljubo na leve in desne. Ponovno so bili za ideologijo pripravljeni uničiti "svoj", slovenski narod. Slovenske izseljence v nekaterih društvih, pa so se vztrajno trudili balkanizirati.27 Vse do danes svoje naravnanosti z dejanji (ne besedami) še niso spremenili.
Zakaj skoraj vsi dogodki, organizacije in pričevanja polpretekle zgodovine še vedno burijo duhove, če pa bi prav zaradi še živih prič in s tem naravnost idealnih možnosti za raziskovalno delo, morali biti dogodki toliko bolj jasni.
Morda pa so, paradoksalno, prav še živeče priče dogodkov izpred 70-ih let, zaradi osebne vpletenosti, ali pa zaradi njihove čustvene in materialne popkovine, ki jih zaščitniško veže na sebično obrambo svojih dejanj, pa naj so bila dobra ali humanemu bitju nedojemljiva, razlog za skrivanje, slepomišenje in meglitev resnice? Ne gre zgolj za osebne zgodbe, pač pa predvsem za povezano združbo, organizirano v zaključen krog privilegiranih sodelavcev,16 ki sami priznavajo kontinuiteto in se sklicujejo na njeno dediščino! Ta je živo nadaljevanje in razširjanje štafete njihove preteklosti na potomce in naslednike. Brez upoštevanja teh povezav, pa ni mogoče pravilno razumeti preteklih in sedanjih dogodkov.
Pričakovali bi, da se bodo tisti, ki so dolga leta preživeli na zahodu, kjer so vladale drugačne norme, iz pozitivnih zgledov kaj naučili. Naučili pa se niso nič, ker so bili s svojim življenjem zapriseženi vohunjenju za UDBO. Tako ni mogoče pričakovati, da bi Janez Stanovnik, ki je dolga leta preživel v ZDA, prišel k pameti. Njegova pamet je bila zlorabljena za koristi mafijske združbe. Podobno lahko pričakujemo od Boštjana M. Zupančiča. Sistem je deloval tako, da so sodelavci združbe selektivno nastavljali kadre za izvrševanje potreb privilegirane mafije. Franc Repič poroča, kako je to potekalo. Zaradi neke krive ovadbe ga je UDBA z različnimi metodami silila k priznanju. Ker se psihično ni zlomil, so v njem videli perspektiven kader za izvajanje svojih ciljev na sovražnem zahodu, zato so mu ponudili odlično plačano službo v ZDA.121
O narod ubogi še razklani,98 dobro tile vedo, da izdajstvu so predani.
V grobem je mogoče reči, da gre za dva različna pogleda na polpreteklo zgodovino. In ker nikakor ni mogoče z različnimi pričevanji in dokumenti priti do preseka nedvoumnih zaključkov, je brez dvoma mogoče ugotoviti, da je najmanj ena stran neiskrena in da vsaj ena stran zavestno laže.120 Logični sklep je, da vsaj eni strani ni v interesu, da bi svojim sonarodnjakom razkrili resnico. Zakaj?
Ne gre za mnogo različnih resnic, kajti resnica je le ena, pač pa gre za različne interpretacije resnice, ki jih ne glede na edino eno resnico, zavestno preoblikovano bližajo idealu, v katerega soju si želijo, da bi jih videli tisti, ki jim razlagajo svojo "resnico".
Organizacijo TIGR, ki se je je 18 let pred okupacijo borila za osvoboditev primorskih Slovencev izpod fašističnih krempljev, so komunisti z Mitjo Ribičičem na čelu razglasili za teroristično organizacijo in jim odrekli vsakršne zasluge za boj proti fašistom. Tako so v zakulisju jasno izkazali simpatije za zločinske fašiste s katerimi so kolaborirali med in po vojni ter izobčili žrtve fašizma, narodno zavedne Slovence. V javnosti so komunisti po svoji stari navadi lagali ravno obratno.124
Z lažjo, pa ni mogoče voditi narod po nujno potrebni enotni poti odpuščanja, razumevanja, rasti in napredka, pač pa je mogoče le nadaljevanje načrtno izvajane razklanosti,98 ki uničuje enotno narodno telo, kot rakaste celice uničujejo človeško telo zaradi napak, ki jih je delalo v preteklosti. Slovenski narod dolgoročno ne bo preživel brez enotnosti in resnice.
Danes je razklanost v slovenskem narodu je videti prav na vsakem koraku, celo pri najbolj banalnih stvareh. Povprečen Slovenec misli, da gre za pregovorno slovensko strast za prerekanje, vendar gre le za načrtno izpostavljen mit. V resnici je razklanost v slovenskem narodu umetna.
Primer razdvojenosti, ki ga povprečen človek najlažje razume je skregana družina. Skregana družina porablja največ misli, dejanj in energije za onemogočanje in uničevanje svojih najbližjih. Tako se dve ali več strani bojujejo ena proti drugi, medtem pa vsi duhovno in materialno nazadujejo, posledice pa so dolgoročne, saj negativna dejanja in grobe diskvalifikacije običajno ostanejo še dolgo krvaveče rane, ki se same od sebe ne zacelijo.
Zakaj prihaja do sovraštva in razdvajanja? Običajno je razlog materialne omračenosti. Ena stran si začne domišljati, da ji pripada več kot drugim, čeprav so pogosto doprinesli v skupnost celo manj. A to jim ne preprečuje, da si ne bi slikali predstav, v katerih so prvi med prvimi. To sproži verižno reakcijo pri ostalih, ki pa vidijo stvari še z drugih plati. Primer: brat očita drugemu bratu, ki živi z očetom, da prejema toliko in toliko očetove pokojnine in mu zavida. Toda prvi brat vidi le koristi, medtem ko očetovo muhavost, nočne izgrede, kuhanje, pranje, vzdrževanje, prevoze z avtom, prenašanje slabe volje in drugega ne vidi, ker ne živi z njim in gleda omejeno.
Podobno je v večjih skupnostih, v vaseh, mestih, deželah, in pri narodih. Vendar je pri teh vzrok spora težje določljiv. Večja ko je skupnost, bolj je malemu človeku pravi vzrok nepoznan in oddaljen. Poleg tega gre za še eno bistveno razliko. Večje skupnosti so pogosto tarča prevarantov in špekulantov, ki si jih želijo podrediti. Možnosti sta dve. Da si jih podredijo z vojaško silo v frontalnem spopadu, ali da uporabimo metode specialne oz. podtalne vojne.
Prevaranti običajno nimajo sile, da bi si podredili homogeno skupnost v neposrednem spopadu, zato izberejo podtalno vojno. V znotraj ciljnega naroda si izberejo nezadovoljno skupino, katero podkupijo in ji obljubijo oblast ter ji nudijo finančno, tehnološko in kadrovsko podporo. Podrejeni skupini čez noč zraste greben in se začne obnašati bahaško in razdiralno. Običajno laže o svojih pravih namenih in s podkupovanjem in idealističnimi idejami za seboj potegne določeno število domačih ljudi. Ko je kritična masa zadosti velika, sprožijo proti drugemu delu skupnosti spor velikih razsežnosti ali celo vojno, v kateri si nadejajo obljubljeno zmago.
Spomenik sprave kot ga vsiljuje levica na simbolni ravni
pomeni materializacijo trajnega razdvajanja.
Če pride do zmage, je to v resnici pirova zmaga, saj so zmagovalci popolnoma podrejeni zunanjemu uzurpatorju in jih je v resnici parazit le izrabil za svoje cilje. Od takrat naprej stalno vzdržuje stanje razdora v skupnosti, kajti če bi se skupnost ponovno poenotila, bi to pomenilo za parazita izgubo nadzora.
Za utrditev trajnega razdora pa je zelo pomembno, da med sprti strani naseli še tujce. Bolj ko so od domačinov različni po navadah, veri, odnosu do okolice, rasi, jeziku, itn., bolj je verjetno, da bodo v prihodnosti spori na tem ozemlju trajni in lažje bo v šahu držati to ozemlje, ga izkoriščati in pleniti s prijemi sodobnega židovskega kolonializma, ki ga je navzven največkrat zaznati pod zastavo ZDA.
Poleg sodobnih interesov globalnega monopolista, je razklanost in razdvajanje v slovenskem narodu predvsem posledica okupacije iz sovjetskega obdobja. Ta se po letu 1990 ni končala, pač pa se je le preimenovala! Sprva je bilo delovanje sovjetskih (beri komunističnih) 5. kolonašev proti slovenski osvobodili stran(k)i le previdno, s pridobivanjem in podrejanjem vedno širšega kroga odvisnih krogov, pa je bilo razdvajanje in sovraštvo do vsega slovenskega vedno bolj grobo!
V času komunistične diktature delitev naroda ni bila tako očitna, ker je bila prikrita in v bistvu usmerjena le proti edini preostali, za komuniste moteči organizaciji, proti cerkvi. Katoliška cerkev organizirana ustanova in zato komunističnim vernikom nevarna, medtem ko so bili posamezniki šibki in jih je zato lahko manipulirati. To je tudi glavni razlog za proti cerkveno gonjo. Prav iz delovanja proti cerkvi je moč razbrati splošen vzorec delovanja, komunistično-satanske ideologije, ki se je izvajala že vsaj od leta 1941 naprej. Do leta 1945 je bila usmerjena tudi proti domovinski stran(k)i. Po letu 1990, ko se je domovinska stran(k)a ponovno vzpostavila, so komunistične diskvalifikacije, razdvajanje in razdor, poleg proti cerkvi, ponovno izvajale tudi proti domačemu prebivalstvu.
Vzorec delovanja današnjih komunističnih 5. kolonašev je nazorno razviden iz delovanja komunističnega visokega klera v času komunistične diktature. V bistvu se način razdvajanja slovenskega naroda po 70-ih letih ni v ničemer spremenil, le izvajanje so prevzeli zaslepljeni fanatiki mlajše generacije.
Torej, način delovanja današnje levice je razviden iz dejanj njihovih predhodnikov, ki so dajali smernice svojim podrejenim. Ciril Ribičič je zapisal kakšna je naloga (poslanstvo) Komisije za verske skupnosti:123
1.
Diferenciacija: Mi moramo ustvarjati razdore med slovenskimi in hrvaškim škofi, med katerimi so dalmatinski najbol konzervativni.
2.
Ustvarjati razdor med lublanskim in mariborskim škofom.
3.
Ustvarjati razdor med škofom in duhovščino.
4.
Ustvarjati razdor med duhovniki, ki so v Ciril-Metodovskem društvu in onimi, ki niso.
5.
Ustvarjati razdor med duhovniki in verniki.
Kako vzpostaviti ponovno enotnost slovenskega naroda? Edini način je vzpostavitev stanja, v katerem bodo parazit in njegovi 5. kolonaški sodelavciodrezani odvsakršne oblasti in od možnosti organiziranja. Sanacija bolne psihe dela naroda pa bo trajala desetletja, kar bi financirali z milijardami, ki so jih komunisti in njihovi levi potomci nakradli Slovencem in odnašali v tujino.
Da bi razumeli sedanjost, je nujno potrebno "brskati" po preteklost. To je delo zgodovinarjev. Žal pa so tudi prenekateri zgodovinarji zelo močno vpeti v nečiste interesne igre, zato so temu primerni tudi rezultati raziskav. Da ne bi zašli predaleč, usmerimo misli na razloge za začetek I. svetovne vojne.
Vojna se ni začela zaradi atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 28.6.1914 v Sarajevu, pač pa zaradi čedalje večjih kolonialnih oz. gospodarsko trgovskih apetitov predvsem Nemčije, pa tudi Avstro-Ogrske in Italije. Nemčija in Italija sta se oblikovali šele v času, ko sta bili Francija, Rusija in predvsem Velika Britanija na višku svoje kolonialne moči. To pa je pomenilo, da so zamudile delitev kolonialnih surovin, ki so jih nujno potrebovale za smelejši razvoj. Z drobtinicami se niso zadovoljile, zato so videle edini izhod v novi svetovni prerazporeditvi vpliva, to pa je bilo mogoče doseči le z vojno proti imperialističnim silam.
Tako sta se oblikovala dva tabora Antanta z Rusijo, Francijo, Veliko Britanijo, idr. (imperialistične sile z zavezniki) ter na drugi strani Centralne sile z Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Italijo, idr. (protiimperialistične sile). Rezultat prve svetovne vojne je bila zmaga imperialističnih sil ter kot posledica popolno zdesetkanje in uničenje Nemčije ter razpad Avstro-Ogrske. Rusija ni dočakala konca vojne kot zmagovalka, temveč je v novembru 1917 klonila notranje razklana v državljanski vojni.
Svetovno vojno, bedo in slabo organizacijo cesarskih sil so ruski boljševiki z delom vojske izkoristili za sprožitev Oktobrske revolucije, ki je vodila v državljansko vojno za prevzem oblasti v Rusiji. Oblast je prešla v roke sovjetov. Ta je bila naperjena proti veleposestnikom in kapitalistom, kar naj bi bilo dovolj, da je imperialistična Rusija po vojni prestopila v protiimperialistično oz. protikapitalistično Sovjetsko zvezo. Po koncu vojne je revolucionarna sovjetska Rusija aktivno vplivala na številna gibanja v osrednji in zahodni Evropi. Med drugim tudi na nacizem.
Sovjetska zveza, Nemčija in Italija so bile zaveznice
Navedbe nekaterih avtorjev, da je bila Nemčija imperialistična sila oz. celo največja imperialistična sila Evrope namreč ne držijo. Tako je ni videla Sovjetska zveza in je tudi ni tako obravnavala,28 zato je tudi slovenski komunisti niso smeli gledati v tej luči. Winston Churchill ni tajil spoznanja, da sta si nacizem in komunizem zelo podobna.29,49
Do začetka II. svetovne vojne so se na strani proti imperialistom, to je Velike Britanije, Francije in tudi ZDA, znašle deklarativno nasprotujoče si države, kot so Sovjetska zveza, Nemčija, Italija idr. Predsednik ZDA Franklin Roosevelt je Sovjetsko zvezo štel za eno od sil proti-imperialistične osi.30 Nemčija in Italija sta pripadali kapitalističnemu družbenemu redu, tako kot imperialistične sile. Razlog za vojno proti imperialistom, je bil za Nemčijo in Italijo še vedno isti, kot v I. svetovni vojni, to pa je boj za pridobitev kolonij oz. bogastva. ZDA sicer ni bila kolonialna velesila, je pa bila končni krivec, da je v I. svetovni vojni Nemčija doživela poraz in popolno ponižanje.
Sovjetska zveza je imela še višji cilj in sicer, podrediti vse kapitalistične države ter v svetu uvesti nov družbeni red, komunizem. Tako je imela paradoksalno, iste sovražnike kot Nemčija in Italija, čeprav sta bili tudi ti kapitalistični državi. V prvi fazi Sovjetske zveze to ni motilo, saj je podtalno zelo živahno sodelovala predvsem z nacistično Nemčijo.31,56 To sodelovanje je bilo tako tesno, da sta državi prirejali redne sestanke na najvišjem nivoju.32 Celo skupno vojaško parado33 in sodelovali pri "rešitvi" Židovskega vprašanja.34 Joseph Göbells je sprva javno oznanjal, da je razlika med komunizmom in Hitlerjevo vero zelo majhna.35Propaganda, metode in ideologija so bile praktično iste,36 kar niti ne čudi, saj so se Nemci urili na sovjetskih vojaških poligonih.37 Rezultat sodelovanja je bila tudi razdelitev vplivnih območij ter dogovor o vojaški zasedbi severovzhodnih držav in medsebojni pomoči pri okupaciji tujih ozemelj.38 To tesno sodelovanje je šlo celo tako daleč, da sta si na tiho razdelili Polsko. Torej je bila tudi SZ sozačetnik 2. svetovne vojne in ne le Nemčija, čeprav je šele 17 dni pozneje napadla Polsko. Komunisti so doma lagali s propagando, da se miroljubni Sovjetska zveza in Nemčija, skupaj borita proti agresivnemu polskemu fašizmu!39
Delitev med bratoma po satanu
Stalin je zavračal vstop v protihitlerjansko koalicijo.40 Velika Britanija pa Hitlerjeve ponudbe za zavezništvo. Pravna osnova za tesno sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo oz. med Hitlerjem in Stalinom je bil sporazum Ribbentrop-Molotov, podpisan 24.8.1939. Sporazum je poleg sodelovanja pri okupacijah evropskih držav, določal medsebojne trgovske in vojaške koristi. Nemčijo bi za njene vojaške operacije in pokoritev zahodne Evrope, Sovjetska zveza zalagala s pšenico in nafto,41 v nadomestilo pa bi od Nemčije prejemala industrijske izdelke in orožje. Sporazum, mešanica hazardiranja in koristi, je bil podpisan za 10 let. Sovjetska zveza se je s sporazumom zavezala kriti hrbet Nemčiji do 23.8.1949, jo podpirati in ji pomagati pri vojaški podreditvi srednje, južne in zahodne Evrope. Grobo dejstvo je, da Sovjetska zveza, zrcalo Hitlerjeve Nemčije, nosi enako odgovornost za 2. svetovno vojno, kot Nemčija sama.
Stalin je že več tednov pred napadom na Sovjetsko zvezo prejemal opozorila sovjetskih vohunov, o pripravah Nemčije na napad. Celo milijonske čete nemških vojakov, ki so se zbirale pred sovjetskimi mejami, je dojemal kot del Hitlerjevega taktiziranja za Veliko Britanijo. Stalin je sicer slutil, da ga bo Hitler enkrat napadel, vendar ne tako hitro, ne dokler je v vojni z Veliko Britanijo. Če Nemčija ne bi storila svoje največje napake, ko je 22.6.1941 napadla, popolnoma presenečeno in na vojno še nepripravljeno Sovjetsko zvezo, bi Nemčija z usmeritvijo vseh sil, brez dvoma zasedla tudi Veliko Britanijo, v Evropi pa bi verjetno še vedno vladale nacistična Nemčija, fašistična Italija in komunistična Sovjetska zveza. ZDA brez zavezniških držav v Evropi namreč ne bi mogle uspešno voditi vojne proti Nemčiji in Sovjetski zvezi.
Primerki dokumentov tajne kolaboracije med nacisti in komunisti.50
Ker se najenostavnejša dejstva vse prevečkrat megli in namenoma ponareja, je potrebno stvari razložiti analitično in tako enostavno, da zavestno napačno razumevanje ne bo mogoče.
Kaj pomeni Protiimperialistična fronta?
Proti
Ta izraz SSKJ razlaga kot nasprotovanje, odpor, sovražnost.
Imperialistična
Pridevnik besede imperij, ki jo razlaga SSKJ kot veliko, monarhično urejeno državo, navadno s kolonialno posestjo; velika država sploh. To pa sta bili Velika Britanija in Francija, kot velika država pa tudi ZDA. Ker je treba izraz razumeti v kontekstu takratnega časa in dogajanja (glej tudi Imperialistične in protiimperialistične sile)
Fronta
po SSKJ je to področje delovanja, udejstvovanja; skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj.
Če razlago strnemo v celoto, Protiimperialistična fronta neposredno pomeni: združitev različnih družbenih skupin (npr. komunisti, Krščanski socialisti, liberalno krilo Sokola in nekateri kulturni delavci) za delovanje proti Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. Isto doktrino je v sozvočju z nacistično Nemčijo vodila Sovjetska zveza. Vse ustanovne skupine so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. To pomeni, da so brez dvoma simpatizirali s komunističnim družbenim redom in z bolj ali manj poznanimi metodami njenega vladanja, poboji milijonov drugače mislečih v Sovjetski zvezi42 ter z vojnimi operacijami proti miroljubnim šibkim državam, Finski, Estoniji, Latviji, Litvi, Poljski in Romuniji.
Protiimperialistična fronta - vojna napoved Franciji, Veliki Britaniji in ZDA
V tem času Protiimperialistična fronta ni imela namena izvajati nikakršnih bojev proti okupatorjem. Nasprotno, okupacijo Italijanov in Nemcev so pozdravili z odprtimi rokami ter so z okupatorjem močno kolaborirali.92 Z njimi so imeli celo tihi dogovor o toleriranju delovanja in neoviranju. To je skladno s Stalinovo zahtevo svojim celicam po Evropi, naj onemogočajo odporniška gibanja na svojih tleh (npr: TIGR, Slovenska legija, Četniki) in podpirajo naciste.43,51 V letu 1940 je Molotov razglasil bojevanje proti nacistom za zločin, kar je bilo objavljeno v vseh pomembnih sovjetskih časopisih.44 Ob napadu Italije in Nemčije na Jugoslavijo, so se upirali vsi, razen komunistov.52 Vodilni komunisti so prisegali zvestobo Hitlerju.53 Vodilne člane ilegalnih enot, so komunisti začeli pobijati, še preden so sploh lahko razvili odpor proti okupatorju. Tisti od redkih, pošteno mislečih, narodno zavednih komunistov, ki so se uprli kolaboraciji slovenskih komunistov z okupatorjem, so doživeli težke represalije, šikaniranja in izobčenje, ki se je nadaljevalo celo po koncu vojne.
Eden od takih primerov je Angela Vode, komunistka, ki bi bila lahko vsem ostalim komunistom za zgled. Bila je narodno zavedna, intelektualka, borka za narodne pravice in pravice žensk. Kot dolgoletno komunistko in intelektualko, jo je motil prevelik srbski vpliv. Ko je leta 1939 ob razdelitvi in napadu na Polsko, očitala slovenskim komunistom, da je zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom šlo predaleč, so jo komunisti izključili iz partije! Delovala je v Osvobodilni fronti na pobudo preprostih žensk, kmalu prišla v konflikt s Komunistično partijo Slovenije, nasprotja pa poglobila z željo, da bi v OF sodelovala, a ne kot članica KPS. Ko je leta 1942 napisala peticijo Mussoliniju in zbirala podpise podpore proti streljanju talcev, je naletela na nasprotovanje komunistov, ki so peticijo zaplenili. Za svoje narodno zavedno delo in boj za pravice, je bila na Nagodetovem procesu obsojena na 20 let zapora. Po 6 letih so jo izpustili, a izobčili na dosmrtno prepoved službe in lastnega dohodka.23 Koliko pa je bilo tistih, ki niso uspeli zbrati toliko poguma in moči kot Angela Vode, ali tistih, ki so za vedno utihnili?
Da so pozneje nekateri kulturniki, Krščanski socialisti, Sokoli idr., ki jim ni bil razkrit politični načrt vodstva OF, pristopili v Antiimperialistično oz. Osvobodilno fronto z iskrenim namenom boja proti tujim okupatorjem Slovenije, je gotovo. Toda slovenski komunisti so to organizacijo dojemali kot organizirano združbo za osvoboditev od kapitalizma in ne za osvoboditev izpod okupacije fašistov in nacistov, kot so to govorili ostali večini. To se popolnoma sklada z dejanji komunistov v tem obdobju in z enotnimi cilji s fašisti in nacisti, kar odraža tudi ime te organizacije, Protiimperialistična fronta.
Tudi po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, so ZDA, Francija in Velika Britanija in zahodne države nasploh, ostale sovražnice komunističnih držav in združb. Še proti koncu vojne, ko so ZDA iz letal lačnim partizanom metale pakete hrane, oblačil, sanitetnega materiala in orožja, so komunisti sejali sovražnost proti njim. Politkomisarji komunizma so nenehno izvajali negativno propagando proti ZDA, Franciji in Veliki Britaniji, Rusijo pa so obratno sorazmerno poveličevali. Partizane, ki so se ohranili pri življenju s hrano iz ameriških paketov pa je iskreno zanimalo, kaj je vendar tisto ogromno, kar prejemajo od Rusije? Odgovor komunistov je bil, da od Rusije prejemajo moralno pomoč, kar pa je največ, kar ti lahko kdo da.117
Interesi, cilji in povezave vodstva Protiimperialistične fronte
Za razumevanje ozadja tistih, ki so ustanovili Protiimperialistično fronto, je potrebno pogledati s kom so se ti družili in kako so bili širše povezani. Pred napadom nacistov in fašistov na kraljevino Jugoslavijo, so bili povezani v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, katere dejavnost je bila tesno povezana s komunistično Sovjetsko zvezo, njen glavni cilj pa je bil zrušiti kapitalistično ureditev in izvesti komunistični režim po vzoru sovjetov, tudi v Sloveniji.
Protiimperialistična fronta je naslednica tega društva.1 Društvo prijateljev Sovjetske zveze je bila organizacija neposredno podrejena komunistični internacionali v Moskvi,2 posredno pa se je podrejala jugoslovanski izpostavi v Belgradu3,4,66 pod vodstvom Tita. Titov "inšpektor" Arso Jovanović v pismu Titu 5.12.1942 jasno pove: "Opazil sem, da ni takšnih pesmi o Rdeči armadi, Stalinu, našem Vrhovnem poveljniku..", slovenske partizane pa si samoumevno lasti kot naše (Titove) vojake.66 Ustanovni in poznejši člani OF so šli skozi dresuro v španski državljanski vojni5 in skozi krvave komunistične tečaje Kominterne v Moskvi.15 Iz podatkov je razvidno, da je šlo za mednarodno mrežo sovjetskih organizacij, ki so po Evropi načrtno netile nemire, nered in destabilizacijo ter si povsod prizadevale vriniti se na vodilne družbene položaje.
Take pogoje so videle kot najboljše za prevzem oblasti in uvedbo komunistične ureditve. Vse organizacije so bile strogo podrejene Kominterni in vodene neposredno iz Moskve. Delovanje slovenskih komunistov torej ni bilo plod nekega notranjega navdušenja za osvoboditev slovenskega naroda, pač pa so le izvajali navodila, ki so prišla od zunaj, iz Moskve, ali pozneje preko Belgrada.60 V ta namen so vzdrževali stalno radijsko zvezo z Dedom, t.j. Moskvo.68 Ded je bilo šifrirano ime Stalina oz. Kominterne, Tito pa je bil Stari. Funkcijska hierarhija po starosti? Komunisti so le v besedah delali za dobro slovenskega naroda, dejanja pa pričajo, da so delali za cilje tuje ideologije in za tuje interese.6
Širitev komunistične ideologije po Evropi iz gnezda Kominterne v Moskvi
Poleg jasne ugotovitve, kdo je bil pobudnik Protiimperialistične fronte, je potrebno raziskati še, njegove cilje, metode dela in vzorce obnašanja, po katerih se je ravnal. Cilj sovjetskih komunistov s centrom v Moskvi je bil, zavladati celemu svetu, odpraviti kapitalizem in uvesti komunizem. Do tega cilja pa so komunisti nameravali priti po različnih vzporednih poteh, usmerjenih v isti cilj. Iz teorij Karla Marxa, ki so se leta 1917 udejanile v sovjetski Oktobrski revoluciji pod končnim vodstvom Lenina je razvidno, da je bil eden od temeljnih nalog komunizma, poboj cca. 10 % lastnega prebivalstva.17,45 V skupino ljudi, ki jih je treba pobiti, so šteli tiste, ki so bili nadpovprečni (najboljši delavci, intelektualci, misleci, dobri organizatorji, premožnejši, neodvisni) in nasprotniki komunizma.17
Po pobojih bi preživeli le najslabši, povprečni ter tisti, ki niso bili sposobni umskih in organizacijskih presežkov. Kako bi s slabše sposobnimi gradili boljšo družbo, je veliko vprašanje? Se pa sam po sebi ponuja odgovor. Tako združbo je lažje usmerjati, jo voditi za nos in ji brezkompromisno vladati. Vladajoči so delavcem in kmetom pridigali iz rdeče prižnice o tem, kako bodo izgradili boljšo družbo. Tako kot vedno s figo v varžetu pa so mislili na boljšo družbo le zase. In obljubo so držali, a le zase. In to boljšo družbo privilegijev še vedno ščitijo, tudi po 23-ih letih od propada komunizma, tudi za ceno popolnega uničenja države in obubožanja Slovencev.
Medtem ko je komunistična propaganda širila in begala naivneže z zgodbami o pravičnosti, enakosti, boljšim svetom in zaščiti šibkejših posameznikov in narodov pod pravičnim plaščem Sovjetske zveze, se ko pregledamo dejanja vplivnih komunistov, sam po sebi izvije zaključek, da jim je šlo le za oblast in za prevzem kapitalističnega bogastva. Po zmagi komunistov v Sloveniji, so si vidne razpoznavne znake kapitalističnega bogastva, vile, stilno pohištvo, slike, drag pribor, idr., v nasprotju z njihovim besedičenjem razdelili prav vodilni iz slovenskega partijskega vrha.16,122
Komunistični genocid nad Ukrajinci13, 9 let prej in strašnejši kot nacistični holokavst. Nacisti so se šolali pri sovjetih, prav tako Tito, Kardelj, Kidrič, Ivan Maček, idr.15
Poboji, ustrahovanja in maltretiranja ljudi, so se dogajali ves čas trajanja Sovjetske zveze. To je bil zaščitni znak komunizma. Eden od bolj vpijočih primerov so ukrajinski kmetje, ki niso množično sprejemali komunizma, kolhozov in odpovedi svojim stoletnim kmetijam. Stalin je problem uredil tako, da je jeseni leta 1932 z nasiljem zasegel ukrajinskim kmetom vse zaloge pšenice, kmete pa pustil od lakote v mukah počasi umirati. Medtem ko je Sovjetska zveza na stotisoče ton preživetvene pšenice pod ceno izvažala v Evropo, je v zimi 1932/33 od lahkote, brez enega potrošenega naboja umrlo 7 milijonov ukrajinskih kmetov.13,46,48 Ta zločin mnogo večji, kot tolikokrat obsojani holokavst, je delo sovjetov, ki so bili vzor in zgled slovenskim komunistom. Ni zanemarljivo, da so se vsi pomembni stebri komunistične revolucije npr. Tito, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, idr. šolali na krvavih moskovskih poligonih.15
Sodelovanje med komunisti in nacisti je bilo pristno. Nacisti so se celo urili na sovjetskih poligonih.37 Potem ko je Hitler naredil svojo največjo napako in 22.6.1941 v operaciji Barbarosa napadel Sovjetsko zvezo, so komunisti v obrambi pred nacisti obrnili ploščo in Hitlerjeva Nemčija, prej zaveznik, je postala njihov največji sovražnik. Stalin je bil na nemški napad nepripravljen in izredno presenečen, spričo dotedaj izjemno dobrega sodelovanja s Hitlerjem.31,32 Kmalu po nemškem napadu, je iz Moskve preko radijske zveze v Lublano prišlo obvestilo o napadu in prekinitvi zavezništva s Hitlerjem ter navodilo slovenskim komunistom za nadalno delo.
Pod pritiskom nepričakovanih novih dejstev, se je Protiimperialistična fronta 22.6.1941 preimenovala v Osvobodilno fronto. Boj proti Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, idr., se je prekinil ter se preusmeril v boj proti nedavnim zaveznikom, Hitlerjevi Nemčiji in Fašistični Italiji. Bojev proti nacistom in fašistom sprva ni bilo, pozneje pa so se odvijali v omejenem obsegu. Iz operativnega delovanja Osvobodilne fronte je razvidno, da je potek operacij usmerjala Sovjetska zveza. Glavni namen delovanja OF je bil uničevanje komunikacijskih poti, sabotaže in vezanje čim večjega števila nemških divizij, za čim daljši čas, čim dlje stran od Sovjetske zveze. Šele proti koncu vojne, ko je jugoslovanskim partizanom krila hrbet Rdeča armada, so se boji razplamteli v polni meri.
Glede na to, da je bila Osvobodilna fronta le satelit sovjetskih komunistov, niti ni čudno, da je bila le izvajalec sovjetske komande. Celo pri organizaciji TIGR, ki je bila resnično spontana osvobodilna organizacija, popolnoma samostojna in sprva ni bila mednarodno povezana, je v poznejši dobi z njo navezala stike Britanska obveščevalna služba. Ta je TIGR pri nekaterih projektih usmerjala, dajala točna navodila, ukaze in mu pomagala tako materialno, kot organizacijsko, npr. pri atentatih na Mussolinija, ali pri uničenju mostu na Koroškem.20
Osvoboditev SZ je narekovala preusmeritev bojev od imperialistov proti nacistom
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je ta preklicala boj proti kapitalističnim državam, s tem pa so tudi slovenski komunisti avtomatično prekinili vojno napoved zahodnim državam, ki so jo napovedali s Protiimperialistično fronto. Niso pa preklicati tudi bojev kapitalizmu in drugim "razrednim" sovražnikom na lastnih tleh. Ti so ostali glavni cilj doktrine komunističnega boja za prevzem oblasti. Osvobodilna fronta je usmerjeno delovala za "osvoboditev" slovenskega naroda izpod njihovega "jarma".
Propaganda OF je med ljudi razširjala lažno propagando, da se bori proti okupatorju in je s tem zvito privabila mnogo zavednih Slovencev.120 Dejanja OF pa kažejo, da je prvenstveno uporabljala sovjetske metode, ko je stopala proti cilju prevzema oblasti. Pri tem ji je šla vojna zelo na roko, tako kot v Rusiji Oktobrska revolucija, saj v mirnem času nikdar ne bi uspela zrušiti obstoječega sistema. Komunisti so dobro uspevali v zmedi in neredu.
Ko je bil slovenski narod okupiran od štirih okupatorjev, Nemčije, Italije, Madžarske in Hrvaške, so ga komunisti, namesto da bi mu, kot TIRG-ovci zares pomagali, so ga brez vesti do obisti zlorabili in ga prevarali z lažno propagando v najtežjih časih njegovega obstoja. Sledil je načrtni narodni razkol in popolna oslabitev narodne moči, kar slovenska levica, ki se razglaša za dediča NOB, še danes vzdržuje z vedno novimi in novimi dejanji proti enotnosti Slovencev.
Za nekatere so bili partizani vojaki, ki so se borili proti okupatorju, za osvoboditev. Za druge pa so bili sovražna komunistična vojska, ki je pobijala nedolžne ljudi in otroke ter povzročila grozodejstva, še večja kot sam okupator.
Nekdaj ni bilo nobenega dvoma, da so partizani na tak ali drugačen način povezani s komunisti. Zaradi zla pa, ki so ga komunisti povzročili Slovencem, so se nekateri ogradili od komunistov in prisegajo, da so bili partizani slovenska vojska, ki se je bojevala za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupacije.
Očitno je, da gre za zelo različnodojemanje tega, kdo so bili partizani. To je odvisno od tega na katero stran je koga "potegnilo". Opozoriti je treba, da ni pomembno, kaj si nekdo o partizanih misli, pač pa so pomembna dejstva! Naprimer, če je nekdo šel v partizane z dobrimi nameni, za osvoboditev Slovenije, in takšnih fantov je bila velika večina, to še ne pomeni, da osebni motiv določa kdo so partizani bili.
Primer. Neki moški vabijo dekleta iz revnejših krajev ter jim obljubljajo lepše življenje, skoraj nebesa, dekleta pa jim sledijo. V novih krajih jim poberejo potne liste in jih prisilijo, da se prostituirajo za njihove kliente. Nekatera dekleta morda ne bodo nikdar dojela, da so nasedla lepim besedammafijcev, trgovcev z belim blagom. Morda se bodo zavestno slepila, da se imajo lepo in da sploh ni tako hudo, ker jim je podzavestno realna slika odvratna. Skoraj vsa pa bodo ugotovila razliko med obljubami in dejstvi.
Da bi ugotovili, kdo si bili partizani, torej ni pomembno kakšen čustveni odnos ima nekdo do pojma partizan, pač pa so pomembna groba dejstva. Da bi dejstva ugotovili, se je treba prestaviti na znanstveni nivo.
Tisti, ki ste letnik 1970, oni starejši in dosti starejši pa zagotovo, se spominjate množic, ki so prepojene z množično psihozo (črednim gonom) do onemoglosti skandirale: Tito, partija, Tito, partija, Tito, partija, Tito, partija, Tito, partija,...
Ni nobenega dvoma, da je velikivodja tesno povezan z besedo partija. Kaj je partija? V slovenščini to ni tako očitno, ker gre za tujko, ki označuje izraz stranka. Tito je bil najvišji član KPJ in dosmrtni predsednik, torej diktator. KPJ je komunistična partija Jugoslavije ali slovensko Komunistična stranka Jugoslavije. To je tista stranka, ki je bila leta 1921 prepovedana zaradi svojega razdiralnega in terorističnega delovanja. Takrat je komunistična stranka dobila 9 %, leta 1945-90 pa 100 %.
Da bi razumeli, je potrebno pogledati v ozadje besede partizan. Slovenski etimološki slovar, ki ga je podedoval udbovec Marko Snoj, je pojem partizan kar izpustil. Le zakaj? Slovenska Wikipedija pa ga razlaga takole "Partizán (francosko partisan - partisan, pristaš, prostovoljni udeleženec, privrženec) je splošni naziv za ljudskega borca, gverilca, borca v uporniških enotah, lahko pa označuje tudi udeležence narodnoosvobodilnega boja sploh: francoski, italijanski, ruski, jugoslovanski, grški, albanski, slovenski partizani. V srednjem veku je izraz označeval najemnega vojaka, v 18. stoletju pa prostovoljca v neregularni vojaški enoti v sovražnikovem zaledju".125
Razlaga je napisana tako, da bralec dobi vtis, kot da beseda partizan označuje borca v uporniškihenotah in da se uporablja že od srednjega veka. Zavajanje! So bili rokovnjači partizani? So bili uporniki v kmečkih uporih partizani?
Bog ve, koliko teh mladih fantov se je zavedalo, da držijo vrečo pasti komunistične stranke?
Partizani v Sloveniji se pojavijo z letom 1941, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo! Slovenski komunisti so prepovedali, da bi se proti okupatorju kdorkoli boril izven organizacije partizanov! Zakaj je to pomembno? Zato, ker komunistom ni bilo do boja protiokupatorju, pač pa do tega, da so vse podredili partizanski strukturi. Ali to pomeni, da so skrbeli za enoten nastop? Ne, to pomeni, da so širili strankarski monopol.
Pravilna etimološka razlaga je taka. KPJ izhaja iz besed komunistična, partija in Jugoslavija. Od tega nas zanima le beseda partija, ki pomeni stranko. Beseda partizani izhaja iz besede partija, ki ji je bila dodana moška končnica -an. Strankarskivojaki komunistične partije so torej partijani. Ker pa je glas /j/ otrdel v /z/ oz. je bil namerno spremenjen, so partijani postali partizani.
partija > partij- + -an > partijan > partizan
Navajanje nekih srednjeveških besed, ki se navezujejo na pars, parte (del, oddelek) nimajo s strankarsko vojsko komunistov, ki je pri nas vzpostavljena leta 1941 čisto nobene zveze!
Če pogledamo drugo glavo zla istega telesa, to je satanskega trojčka komunisti-nacisti-fašisti, lahko opazimo istivzorec. Tudi Nacional-socialistična nemška delavska stranka je imela svojo vojaško organizacijo SA, ki so jo pozneje preimenovali v SS. Vojaki nacističneSS so bili najbolj zagrizeni bojevniki. Kar je pri nacistih SS to so pri komunistih partizani. S tem, da so bili partijani splošna strankarska vojska, SS pa visoko trenirana.
Gotovo marsikomu ni všeč, da je sodeloval v strankarski paravojaški komunistični formaciji, a to je že stvar čustev in ne dejstev!
Tam, kjer je slovensko ozemlje nadzirala nemška vojska je vladal red, kjer pa je bilo ozemlje pod nadzorom za red in disciplino manj dovzetnih Italijanov, so bili dani pogoji za komunistično revolucijo. Modrovanje nekaterih, češ da na Štajerskem, v Prekmurju in na Primorskem ni bilo izdajalcev (op.a: Domobrancev) in da so na Krajnskem očitno "drugačni" ljudje ni točno, kaže pa tudi na nepoznavanje dogajanja. Vaške straže in Domobranci so se organizirali tam, kjer se je Osvobodilna fronta uspela razviti in izvajati smrtonosne metode za prevzem oblasti.
Kot je že opisano zgoraj, je bilo bistvo komunizma pobijanje najproduktivnejšega cveta lastnega naroda. Tako kot v Rusiji, je bil cilj iztrebiti cca. 10 % domačega prebivalstva, predvsem premožnejših, najboljših delavcev, vplivnih, intelektualcev, samosvojih kmetov, nasprotnikov komunizma, nacionalno zavednih, skratka tistih, ki so bili pogonska sila ljudstva.45
In se je začelo. Že jeseni 1941 so se v Lublani začeli poboji ključnih Slovencev iz visokih družbenih položajev.18Italijanski okupatorji, zadovoljni spričo pobijanja znotraj slovenskega naroda, pa so gledali vstran. Toda ne slučajno, pač pa je bila italijanska pasivnost tudi posledica bratenja med fašisti in komunisti.108 Do 1.5.1942 so v Lublani pobili 65 pomembnih ljudi, na Dolenskem pa še 200. Poboji oz. likvidacije so razvidne iz Kardeljevega poročila o izpolnjevanju planov Titu.58,59
Celo na Primorskem, ki je bilo že 24 let okupirano od Italijanov, so partizani po navodilih komunistov izvajali poboje. Prva primorska žrtev je padla že 3.12.1941. Med vojno so na severnem Primorskem partizani pobili preko 1000 Slovencev.93 Prihajalo je tudi do krivih ovadb, kjer so simpatizerji komunistov izkoristili zaupanje in ovajali drugače misleče sovaščane,116 ali take, ki so jim kaj dolgovali. Preverjanj praktično ni bilo, saj resnica med komunisti in imela nikakršne cene. Komunisti so pobite kar razglasili za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja, čeprav to velikokrat niso bili.94
Likvidacije so bile načrtovane za čas po uveljavitvi komunistične oblasti na osvobojenih ozemljih, kar je Tito imenoval 2. etapa.69 Ker pa so bili Slovenci tudi v zablodah vedno bolj papeški od papeža, so v Sloveniji stvari ušle naprej. Ivo Lola Ribar v pismu Titu z dne 3.8.1942 navaja, da je Kardelja posebej opozoril, da s svojo strastjo za likvidacije prehiteva.70
Komunistični oligarhi so se zavedali, da imajo komunisti pri ljudeh zelo malo simpatij. Namesto poštenosti in prepričevanja, so izkoristili povračilne ukrepe okupatorja in slabo razvit dar za presojo vzrokov in posledic ter dovzetnost za preproste laži in manipulacije pri večini ljudeh.120 Pod pretvezo bojev proti okupatorju so komunisti izvajali usmerjene napade na tuje vojake, najraje v vaseh, ki so se štele za bolj krščanske ali domovinsko zavedne. Potem, ko so naredili vtis zagrizenega boja, so se umaknili ter domačine prepustili okupatorju. Sledili so poboji domačinov, požigi vasi, streljanje talcev, deportacija v taborišča. Taki primeri so npr. Dražgoše, Rašica, itd. V primeru Oklo pa so žrtvovali celo partizansko četo Kamniško-zasavskega odreda.
Osnovni namen komunistov je bil preko medijev in govoric psihološko učinkovati na širše množice. V podzavesti te je, da krivi tistega, ki je izvajal že vnaprej vsem znane kazni, ne pa tistega, ki jih je povzročil. Odpor ljudi do okupatorja je rasel in pri najbolj ogorčenih je bila logična posledica pridružitev OF, za katero so komunisti poskrbeli, da je bila edina odporniška organizacija in da je bila na drugi strani trdno v njihovih rokah. Kako je deloval Kardeljev do skrajnosti zahrbten, sprevrženo krvav sistem novačenja simpatizerjev OF opisuje Bremanov dosje.102
Vodstvo OF je že iz zgledov Oktobrske revolucije in Španske državljanske vojne nedvomno vedelo, da pobojem sledi odpor, razdelitev naroda in državljanska vojna. To je bil njihov cilj v katerega so usmerili glavnino truda. Tiste pa, ki so se zavzemali za enoten odpor proti okupatorju in s tem izničevali njihove največje napore, napore za razkol Slovencev, so kar se da hitro umorili.98
Ker so bili prebivalci dolenskih vasi v nemilost prepuščeni partizanskemu pobijanju, so se iz naravne pravice vsakega bitja do samoobrambe organizirali v Vaške straže, ki so ponoči varovale na pol speče vaščane. Prva vaška straža je bila ustanovljena novembra 1942 v Šentjoštu. Te enote so bile neizurjene, slabo oblečene in zelo slabo oborožene ter kot take niso bile sposobne voditi dobre obrambe pred partizani. V izbiri med smrtjo oz. pobijanjem svojih najdražjih, sorodnikov in sovaščanov ter med ponižanjem in raznarodovanjem italijanskega okupatorja, so se odločili za manjše zlo, za preživetje!7,18 Mnoge so prav partizani s svojim pobijanjem prisilili , primer Marije Urbančič in številnih drugih nedolžnih ljudi, da so se zatekli k samoobrambi, torej v prestop k Domobrancem.111
Nesmiselne žrtve za ideologijo, ki je propadla ter je Slovence umsko in materialno pohabila.
Tisti, ki nasedajo dolgoletni komunistični lažni propagandi o izdajalcih, kvizlingih slovenskega naroda, naj se pošteno vprašajo: Kaj bi sami storili danes, če bi neka XY organizacija začela načrtno pobijati vaše dobre prijatelje, družinske člane, sorodnike, sosede, vaščane? S kom bi se bili pripravljeni povezati, če bi vam ubili sina? Bi bilo danes kaj drugače, kot je bilo leta 1942? Danes psihopat umori le enega samega človeka, pa že v državi vlada obsedeno stanje. Kako bi šele bilo, če bi med seboj povezani, organizirani psihopati pobili že več 100 ljudi? Bi sledili njihovim ciljem, tako kot je zahtevala OF?
Da bi prišli do orožja za samozaščito življenja pred komunističnim pobijanjem in do legalnega delovanja, je bila edina, četudi z zobmi stisnjena pot, sodelovanje s tistim, ki je imel ozemlje v oblasti. Tako je bila 6.8.1942 pod nadzorom Italijanov ustanovljena Protikomunistična milica.21 OF jo je poimenovala Bela garda, kar je tipični besednjak iz sovjetskega komunističnega arzenala. Zaradi storjenih grozodejstev, se je odnos prebivalstva do OF zelo poslabšal. V tem času je prišlo do prisilne mobilizacije slovenskih fantov starejših od 14 let v partizane113 in celo do paktiranja z Italijani.108 Torej poleg kolaboracije s Sovjetsko zvezo, tudi do ponovne kolaboracije z okupatorjem slovenskega ozemlja.92
Komunisti so drugim, ki niso bili vključeni v OF oz. komunistično partijo, prepovedali boriti se proti okupacijskim silam.61 16.9.1941 so razglasili izključno pravico do vodenja borbe proti okupatorju, ostale pa, ki so se borili izven njihovega nadzora, ožigosali za narodne izdajalce, ki jih je treba vse likvidirati.97 Tako so izobčili TIGR, ki se je že od leta 1924 boril proti italijanski okupaciji Slovenije. Filip Tekavec, stremuški slovenski boljševik je 13.5.1941 izdal vodstvo TIGR-a tako, da je napisal pismo v slovenščini in italijanščini, v katerem je sporočil njihovo točno lokacijo na Mali gori ter ga odvrgel pred italijansko postojanko.109 Izobčili so vse prave domoljubne enote (TIGR, Slovenska legija, Sokolska legija, Narodna legija, Četniki, častniki, Legija smrti), čeprav so se organizirali, da bi se z domovinsko zavestjo borili proti okupatorju. Vodilne člane teh ilegalnih enot, so komunisti začeli pobijati, še preden so sploh lahko razvili odpor proti okupatorju.
V težkih časih vsaka družina, podjetje, skupnost ali narod potrebuje napeti vse svoje rezerve, da bi čim hitrejše in učinkovitejše izšli iz težav v dobro celotne skupnosti. Komunisti pa so postopali drugače. Njim ni bilo v interesu skupno delovanje proti okupatorju, pač pa so si prizadevali za čim večji razdor v slovenskem narodu, kar je z vidika obrambnega nagona vsakega organizma protinaravno, samomorilsko dejanje. Tiste, ki so si prizadevali za skupen, enoten nastop vseh sil slovenskega naroda proti okupatorju, so bili komunizmu zelo nevarni. Take primere je partijsko vodstvo reševalo z likvidacijami.98 Gre torej za zelo jasno in zavestno delovanje OF proti obstoju slovenskega naroda! Ali je slučaj, da dediči slovenskih komunistov, ki so ohranili skoraj vse vzvode družbene premoči, še vedno ob vsaki priložnosti sejejo razdor in razdvajanje Slovencev?
1. zasedanje AVNOJ-a v Bihaču
Strategija delovanja komunistov je razvidna iz govora Moša Pijadeja, na 1. zasedanju AVNOJ-a 27. novembra 1942 v Bihaču. V govoru je povedal: "... Zato je potrebno ustvariti tolikšno množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Bomo streljali in se umikali. Nemci nas ne bodo našli, a bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Potem bodo vaščani, ki ostanejo brez strehe, sami prišli in mi bomo imeli narod ob sebi in bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše ne zemlje ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo velik rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Njih bomo navezali nase s predavanji, gledališčem, predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima hišo, polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce... Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato mi moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru..."103 Avtor navaja dokument Štaba vrhovne komande v arhivu Vojnozgodovinskega inštituta v Belgradu pod oznako K-12 30/12. Tudi če kdo oporeka verodostojnost navedenega dokumenta, to ni toliko pomembno, ker dejanja partizanov v naslednjih treh letih popolnoma potrjujejo izrečene besede.
Ta podatek jasno kaže razkorak med besedami komunistov in njihovimi dejanji. Govorili so, da se borijo proti okupatorju, a so izobčili prav tiste, ki so se že 19 let z domovinsko zavestjo borili proti okupatorju. Med borbo proti okupatorju in borbo za prevzem oblasti, so že od vsega začetka izvajali slednjo. Enako kaže tudi izjemno nesorazmerno število žrtev med partizani in okupatorji ter med partizani in domovinsko stranjo v državljanski vojni. Od vseh žrtev do 9.5.1945, ki so jih partizani prizadejali protikomunistični strani, je okupatorju pripadlo cca. 5 % žrtev, domovinskim silam pa 95 % človeških žrtev. Podatek jasno kaže, kolikšen pomen je Osvobodilna fronta posvečala kateremu sovražniku in da ji je šlo predvsem za državljansko vojno!
Slovenska Osvobodilna fronta je kljub temu, da so jo vodili skoraj sami komunisti, za Tita bila preveč slovensko naravnana in še premalo trda v državljanski vojni proti obstoječemu družbenemu redu in domoljubnim Slovencem. Taka stališča je Titu posredoval Edvard Kardelj. Že sredi leta 1942 so komunisti začeli nadzorovano izrivati, nadzorovati in pobijati ostale kolege (Krščanske socialiste, Sokole) iz Osvobodilne fronte.63 Stopnjevan pritisk iz juga, je po mnenju Tita prinesel premalo rezultatov, zato se je Tito odločil, da bo z ultimati Kardelju, v Sloveniji naredil red po srbskem receptu. V Slovenijo je novembra 1942 poslal Črnogorca Arsa Jovanovića.
Posledica "diplomatskega" obiska in vojaškega preobrata v Stalingradu 2.2.1943, je bila Dolomitska izjava, ki je pokopala še tisto malo demokratičnosti v OF, izrinila ostale partnerje in odprla pot za totalno komunistično oblast v OF.4 Ni naklučje, da se je to zgodilo 28.2.1943, neposredno po preobratu v vojni med Nemčijo in Sovjetsko zvezo v korist Sovjetske zveze. Znano je, da so slovenski in jugoslovanski komunisti po bitki za Stalingrad, napovedovali skorajšnji konec vojne. Če bi komuniste konec vojne presenetil, ne da bi prevzeli popolno oblast v državi, bi bil ves njihov napor zadnjega leta in pol brez smisla. Še več, zaradi številnih pobojev, bi bili vodilni komunisti obsojeni kot zločinci.86
Ostale slovenske domovinske ilegalne organizacije, ki so bile ustanovljene za iskren boj proti okupatorju, so partizani že v kali zatirali in ustrahovali z uboji njenih članov, da so si prilastili vojaški in politični monopol, s tem pa razpoložljivo silo za prevzem oblasti. Spričo tovrstnega stremuštva, so po februarju 1943 vse svoje napore in delovanje usmerili v brezkompromisni boj za oblast.67
Dolomitska izjava je bila posledica pričakovane hitre zmage komunizma.
Druga posledica ozadja komunistične prerazporeditve, katere prvi korak je bila Dolomitska izjava pa je, da slovenskih partizanskih enot niso več vodili Slovenci, pač pa Srbi. Vsako pomembno partizansko enoto je namreč na vrhu nadzoroval Srb ali Črnogorec,8 ki je posredno izvrševal Titove ukaze. Po prehodu partizanske vojske v srbske roke, so bile v partizanih pogostejše žrtvene čistke,62,64,69,87,88 predvsem "preveč" slovensko zavednih partizanov.
Besedilo prisege slovenskih vojakov, ki so služili domobransko vojsko se je glasilo:
"Prisegam pri Vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom (v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo) proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj."
Iz besedila nedvoumno izhaja, da vojak prisega, da... ...se bo proti komunizmu bojeval, skupaj z nemško vojsko, pod povelstvom Hitlerja...
Tisti, ki poenostavljajo, namerno ali zaradi nizkega čela, v tem vidijo prisego Hitlerju. Preprostost je lahko simpatična v kulinariki, v oblačenju ali v izražanju, itn. Preprostost pa je pogosto tudi vzvod za uspevanje zla. Pravijo, da je hudič v podrobnostih in tudi tukaj je tako. V tej prisegise vojak (slovenska vojska) zaveže, da se ne bo posvoje bojeval proti komunizmu, pač paskupaj. Torej nikakor ne gre za prisego Hitlerju, pač pa za prisego k enotnemu boju proti komunizmu. Alternativa tega je bilo služenje v nemški vojski, tam pa je bila dejanska prisegaHitlerju obvezna! Razlika je ogromna. Za Slovence! Za komuniste pa ne, saj jim je bilo isto, ali jim nasproti stojijo vojske ločeno ali združeno.
Na področju od Nemcev okupiranega ozemlja so bili slovenski fantje, po zakonodaji oz. po odredbi okupatorja, dolžni služiti nemško (italijansko, madžarsko, hrvaško) vojsko. Mobilizacija v nemško vojsko je bila obvezna! V teh razmerah so slovenski voditelji za Slovence izposlovali izjemno ugodno možnost, da so slovenski fantje lahko služili vojsko v domači, slovenski dom-branski vojski. Tako so se izognili umiranju v tuji nemški vojski, daleč stran od doma, na Ruski fronti. To ni bila mala stvar. Gre za res izjemen uspeh, ki ga je iz perspektive kavča in polnega hladilnika težko razumeti v njegovi polnosti.
Cena za to, da so lahko slovenski fantje služili v domači vojski je bila ta, da so morali priseči, da slovenska vojska ne bo šla po neki svoji dopustniški liniji, da ne bo heretična, pač pa da se bo borila proti komunizmu na enak način (enako zavzeto) kot nemška vojska. Normalno je, da so si Nemci vsaj formalno hoteli zagotoviti, da jim polno oborožena slovenska vojska ne bo skočila v hrbet! Ali je bilo to tudi legitimno? Slovenci so med dvema hudičema izbralimanjšega. Glede na to koliko gorja in nasilja so povzročili Nemci, je ta preprosta resnica za komuniste zares izjemnotežko breme!
Prisega jugoslovanski vojski 1945-90, stoječi pod poveljstvom velikega vodje Tita.126
Sicer pa je bila prisega domobrancev s strani komunistov popolnoma politično zmanipulirana zato, da bi nasprotnika kar najbolj oblatili. Kako bi vrednotili nasproten, vendar enak primer? Naprimer:
•
Norveška vojska priseže, da se bo skupaj z ameriško vojsko, kateri poveljuje predsednik velike ZDA, bojevala proti nacistom.
•
Angleška vojska priseže, da se bo skupaj z ameriško vojsko, kateri poveljuje predsednik velike ZDA, bojevala proti nacistom.
•
Litvanska vojska priseže, da se bo skupaj s sovjetsko vojsko, kateri poveljuje predsednik velike komunistične zveze, bojevala proti nacistom, itn.
Ali so zgoraj navedene vojske res prisegle Rooseveltu in Stalinu? Gre za to v kakšni luči prikazati nasprotnika. In če lahko komunisti 45 + 30 let nekaznovano monopolizirajo in izkrivljajo resnico, se vsaj pri koristolovcih in pri čredno najbolj dovzetnih primerkih laž prime.
Vsebinsko gre za popolnoma enakarazmerja. Razlika, kako eno in drugo prisego dojemamo pa delajo politični interesi oz. način, kako so nam informacijo z metodo psiho-inženiringa zapisali v glavo. Razliko delajo čustva, ki so nam jih servirali skupaj z informacijo! Sama gola informacija nam ne povzroča ne odpora, ne odobravanja. Gre torej za premišljeno in namerno zlorabo čustev!
Obred, ki so ga deležni fantje v vseh vojskah je ta, da prisežejo, da bodo... Tako je bilo od nekdaj, med 2. sv. vojno in je tudi danes.
Nenavsezadnje smo slovenski fantje pred letom 1990 služili v tuji, okupatorski vojski in prisegali okupatorju na podoben način. Tudi sam sem prisegel. Moral sem priseči Jugoslaviji in velikemu Titu, vendar sem to storil s figo v žepu. Zavestno in namerno sem v mislih ignoriral tisto, kar so mi polagali v usta.
Tisti, ki pravijo, da jugoslovanska vojska ni bila okupatorska, kljub vojaškemu napadu na Slovence leta 1991, bi morda našli kakega somišljenika tudi med domobranci v odnosu do Nemcev. Ni pa mogoče spregledati, da so slovenski fantje prisegli v samostojni domobranski vojski, da se bodo proti komunističnemu sovragu borili skupaj z nemško vojsko.
Ali smo od leta 1945 v Jugoslaviji slovenski fantje lahko prisegli v samostojni slovenski vojski, da se bomo borili skupaj s srbsko vojsko proti vsakokratnemu sovražniku?
O odnosih med Edvardom Kardeljem in Josipom Brozom Titom ter Titovim "inšpektorjem" oz. "redarjem" Arso Jovanovićem, je pisal tudi generalmajor Marijan F. Kranjc, ki je zbral zelo kvalitetno dokumentacijo in intervjuje pomembnih ljudi. Po mojem videnju, pa so nekateri njegovi zaključki, kljub priučeni vojaški logiki, napačni. Morda gre le za nekoliko zaščitniško obrambo komunistične oligarhije?
Temelj liberalizma, še posebej liberalnih skrajnežev (komunistov) je laž in zavajanje.120 Izhajajoč iz tega vedenja, je potrebno dvomiti v verodostojnost in odkritonamernost vsaj nekaterih dokumentov. Nekaj dokumentov (pričevanj) je bilo objavljenih ali "odkritih" šele po Kardeljevi in Titovi smrti, katerih resničnosti, pa mrtvaka nista mogla več oporekati. Kljub vsemu štejmo, kot da so dokumenti pristni.
Analiza obstoječega stanja
Najprej je potrebno analizirati ključno stanje dogodkov v tem času in prostoru ter interese glavnih akterjev. Od Stalinovega poziva na boj proti nacizmu 22.6.1941, je Tito že jeseni 1941 vodil oboroženo komunistično vstajo na področju med Srbijo in vzhodno Bosno (Užiška republika). V treh (1, 2, 3) protikomunističnih akcijah okupacijskih sil, so imeli komunisti velike izgube, tako da je bil odpor večkrat skoraj zadušen. Po prvi bitki se je Tito, zaradi hotene nadvlade komunistov, skregal še s Četniki. Vse okupacijske sile so bile usmerjene v Titovo skupino, le ta pa je želel po Stalinovem vzoru, čim več sovražne sile odvrniti od sebe, jo zaposliti še na drugih predelih države. Iz vidika vojaške strategije samozaščite, je tako ravnanje samoumevno in pravilno.
Upoštevati pa je potrebno še politični dejavnik. Odnosi med okupiranimi deli nekdaj enotne države so zamrli. Povezave so bile že leto in pol pretrgane. Slovenci se niso udeležili treh večjih jugoslovanskih komunističnih manifestacij. Stalin in Tito sta se zavedala, da bi vzdrževanje slovenske ločenosti od jugoslovanske sredine, nevarno povečalo možnost izvitja Slovenije iz komunističnega primeža, ali vsaj verjetnost za samostojno pot Slovenije po koncu vojne.
Iz strateškega vidika ne more biti dvomov, da je imel Tito že nekaj mesecev interes, da tudi Slovenija prevzame nase del večjih vojaških akcij in da Slovenijo tesneje, tudi politično veže na Jugoslavijo. Čeprav tozadevna pisma ali pričevanja iz tega časa niso ohranjena, bi bilo naivno verjeti, da Tito ni že večkrat poskušal Kardelja pridobiti za svoje cilje. Sestanek 8.9.1942 v Glamoću71 je bil le končna poteza Tita oz. ultimat Kardelju, ki se je izogibal Titovemu pozivu, naj se oglasi pri njem.84,85 Tito je na sestanku določil svoja "inšpektorja" s širokimi političnimi (Dolomitska izjava) in vojaškimi pooblastili (srbizacija vojske), za pridobitev in tesnejšo navezavo Slovenije in Makedonije na osrednjo Jugoslavijo. Za Slovenijo je določil "redarja" Arso Jovanovića.71
Komunistični oligarhi:
Ivo Lola Ribar, Aleksandar Ranković, Milovan Đilas, Josip Broz Tito,
Sreten Žujović, Andrija Hebrang, Moša Pijade, Edvard Kardelj
Kardelj se brani velikih operacij
Po 20.9.1942, torej 12 dni po Titovem ultimatu (odreditvi "pomoči"), za katerega Kardelj očitno še ni vedel ("prosi" za vsaj enega poveljnika). Kardelj med drugim piše Titu: "Tu ni niti enega človeka, ki bi bil sposoben voditi tako velike operacije".71 Kaj stavek pove? Zelo jasno, čeprav ni ohranjenih konkretnih pisem pove to, da je Tito Kardelja moral že nekaj časa pred 8.9.1942 spodbujati, naj v smislu zgoraj opisanih strateških ciljev, vodi velike akcije proti okupatorju, Kardelj pa se je tega želel ubraniti z navedbo, da nima sposobnega poveljniškega kadra (zato namenoma podcenjujoča ocena slovenske vojske) upajoč, da ga bo Tito pustil pri miru.
Skozi dopisovanje med Kardeljem, Titom in Ivom Lolo Ribarjem, od aprila do septembra 1942 je razvidno, da Kardelj slovensko partizansko vojsko in njene dosežke v bojih proti okupatorju zelo hvali. Kardelj poroča o velikih izgubah okupatorja, o tem, da bo kmalu osvobojene 3/4 Lublanske pokrajine. Omenja udarnost slovenskih čet, odlično organizacijo in junaštvo ter da se stvari razvijajo ugodno. Dobesedno pove: "Italijanski karabinjerji pravijo, da je huje kot v Abesiniji, kjer jim je bilo najhuje. Panika pa je ogromna!".75,89 Tito je julija 1942 zahteval celo slovenske vojake in častnike zase.76 Le čemu bi Kardelj popolnoma spremenil svoje ocene o slovenskih partizanih?
Si je Kardelj zaželel pomoči srbskih redarjev?
Malo je verjetno, da je Kardelj z nedostojno kritiko slovenskih partizanov resno mislil, saj je po vojni leta 1946 sam povedal, da nikdar ni mislil na kako veliko bojevanje v Sloveniji. To pa tudi razodeva njegove neresne namene z bojevanjem proti okupatorju in posledično zadržano držo do Titovih pozivov leta 1942. Tita namreč ni neposredno zavrnil, pač pa ga je zaprosil za pomoč, potihem upajoč, da je Tito ni v stanju izvesti. To razkrije njegov stavek: "Če ne bi vedel, kako je pri vas, bi te prosil za majhno pomoč".71 Še bolj kot besede, pa to razodevajo dejanja. Kardelj 20. septembra ni samoiniciativno zaprosil Tita za pomoč, pač pa je bil to le eden od korakov taktiziranja, v obrambi pred Titovim navalom vmešavanja v slovenske zadeve. Tito je namreč "pomoč" odredil že 8. septembra, še preden je Kardelj 20. septembra sploh "zaprosil" zanjo!
Dejansko je bil skoraj celotni slovenski partijski vrh proti "pomoči", česar tudi ni skrival. Kardelja je ta "pomoč" zelo razkačila. Zamera Titu, se vse do njegove smrti leta 1979 ni povsem pomirila. Kardelj je januarja 1943 zaradi vtikanja Arsa Jovanovića v njegove pristojnosti, Titu poslal zelo ostri pismi.72 V tem času, pa je bil politični "redar" Ivo Lola Ribar, že na poti od Tita proti Sloveniji,72 kar gotovo ni pripomoglo k umiritvi strasti. Pohod 14. divizije na Štajersko je bil posledica Titovega ukaza73 in ne spontanega upora slovenskega naroda, ali odločitve slovenskega političnega vrha.
Srbska intervencija v Sloveniji
Leta 1981 se je prvič kot nov dokaz pojavilo pismo, ki naj bi ga Kardelj pisal sredi leta 1942 Titu in ga prosi: "Slovenski borec je v ofenzivi počasen, nepokreten, neodločen, in brez osebne iniciative v akciji, kar se opaža tudi pri naših poveljnikih. Srbski in črnogorski častniki so bolj iniciativni, zato sem menil, da bi bilo dobro, da iz Vrhovnega štaba dobimo nekaj ljudi."81,82 Pa si je Kardelj res zaželel balkanskih častnikov? Poglejmo, kakšen motiv je imel Tito! Zavzemal se je za pridobitev vseh jugoslovanskih ozemelj pod njegovim vodstvom, Kardelj pa nad podrejanjem Titu ni bi ravno navdušen. Tito je Kardelja tudi večkrat pozval k sebi v štab, a se Kardelj "vabilu" ni odzval.84,85 Slovenci se tudi niso udeleževali vsejugoslovanskih političnih manifestacij,72 zato je imel Tito, to je treba priznati, zelo močan motiv, Slovenijo tesneje "privezati" na Jugoslavijo.
To je lahko storil le na dva načina. Z zaupanjem Kardelju in slovenskemu vodstvu, da bodo sami s prepričevanjem pokleknili in se poklonili vrhovnemu poveljniku, ali pa z nastavitvijo svojih neomajno zvestih Srbskih in Črnogorskih agentov, v slovenske oborožene sile. Slovenci so bili skupaj s svojimi posebnostmi, že leto in pol ločeni od jugoslovanskega jedra. Nasprotno pa so se srbski in črnogorski poveljniki politično in vojaško razvijali ob Titu, pod njegovih nadzorstvom. Lahko je dnevno ocenjeval, preizkušal, odbiral najzanesljivejše in njemu zveste kadre. Katero možnost bi izbral strateg? Je Tito za odločitev o srbski (jugoslovanski) intervenciji v Sloveniji, res potreboval Kardeljevo prošnjo za "pomoč"? Zakaj pa Kardelj, ko je Tita prosil za konkretno vojaško pomoč ("..katero Vaših brigad.. ..za krajši čas eno ali dve močni hrvatski brigadi s težkim orožjem, ki ga mi nimamo.."),86 le te ni dobil? Zakaj mu je Tito namesto vojaške pomoči poslal srbske redarje?
Dejstvo je, da se je Slovencem še po koncu vojne prikrivalo, da je "slovensko" partizansko vojsko iz najvišjih pozicij nadziralo skoraj 140 srbskih in črnogorskih oficirjev. Še danes odgovorni ne priznajo, da so komunistično Slovenijo vseskozi nadzirali Srbi in žal še danes v samostojni Sloveniji ni nič drugače, saj v ozadju ni prišlo do nikakršnega preloma socialne in vplivne mreže. Interesi te mreže pa so vse prej kot v slovenskem nacionalnem interesu!
Verodostojnost pisma
Pri pismu iz leta 1981 je spornih več stvari in zato kažejo na resno možnost, da bi bilo pismo lahko ponarejeno precej pozneje in z določenim namenom:
1.
Gre za vsebino, ki je ravno nasprotna od vseh ostalih pisem, ki jih je Kardelj pisal Titu in drugim v tem obdobju.75,89
2.
Pismo naj bi nastalo sredi leta 1942, ko je bil Tito sredi tretje protikomunistične ofenzive in ko je celo sam zahteval slovenske vojake in častnike zase.76
3.
Ivo Lola Ribar 3. avgusta prepošilja Titu Kardeljevo pismo in zapiše svoj komentar: "Modro je molčal tri mesece, sedaj pa triumfira, ker prihajamo k njemu".83 Ocena te osebe, o pogostosti Kardeljevih pisem, ki je bila vmesna točka obveščevalne poti iz Slovenije do Tita, močno zmanjšuje verjetnost, da bi Kardelj sredi leta 1942, Titu zares poslal še kakšno pismo.
4.
Kardelj samozavestno navaja, da so srbski in črnogorski častniki bolj iniciativni. Navedba je torej točno pisana na kožo častnikom, ki so leta 1942 prišli v Slovenijo. Pri tem se postavlja vprašanje, od kod je Kardelj poznal kvaliteto ravno srbskih in črnogorskih častnikov, če sam ni bi v stiku z njimi? Prav tako pa, ali bi res vse ostale jugoslovanske častnike štel kot manj sposobne in premalo iniciativne ter kod jih je spoznal pri njihovem delu?
5.
Pismo je bilo prvič obelodanjeno leta 1981, ko je Kardelj že umrl in ni mogel zanikati verodostojnost pisma, Tito je bil še živ. Vsi urejevalci Kardeljevih pričevanj pa so bili neSlovenci.81
6.
Kratek stik med Kardeljem in Titom je izviral prav iz časov Titove "pomoči" Sloveniji, proti kateri je bil ves slovenski partijski vrh. Če gre za ponaredek iz leta 1981 (še zdaleč ne bi bil prvi), je vsekakor potrebno motiv iskati v opravičevanju poslane "pomoči" Srbov in Črnogorcev v Slovenijo. Če bi imel dokaz, da je Kardelj sam zaprosil za "pomoč", bi se Tito še pred smrtjo otresel očitkov nezaupljivega zavojevalca in nadzornika Slovencev ter izpadel le kot mučeniški izpolnitelj težko uresničljivih želja.
Junaštvo Srbov in Črnogorcev v dejanjih
Resni pomisleki so tudi o dobrih namenih Arsa Jovanovića, ko je v svojem poročilu Titu slovenske partizane večinoma negativno ocenil in jih prikazal kot plašne skrivače, ki se na veliko izogibajo bojev, medtem ko hrvaške daje za zgled.77 Povsem obratno pa Kardelj 22.5.1942 poroča Titu o obširnih akcijah slovenskih partizanov, ki so čez mejo osvobodili celo Brod na Kolpi, nato pa poklicali hrvaške partizane, da so prevzeli osvojeni kraj. Ustaši so kraj spet izbojevali nazaj, nakar so slovenski partizani Brod na Kolpi ponovno osvojili in ga ponovno predali hrvaškim partizanom. Prebivalstvo pa nad osvoboditvijo ni bilo prav nič navdušeno.78
Podobno zgodbo kot o hrvaških partizanih, pove presenečen Leopold Verbovšek o pregovornem in močno opevanem črnogorskem oz. balkanskem junaštvu, iz prve roke in brez ideoloških filtrov. Kot mlad navdušen levičar, partizan, je pristal v italijanskem ujetništvu, najdlje v vasici Piobbico. Od tam se je po spletu okoliščin pridružil italijanskim partizanom, od katerih so bili v ospredju prav Jugoslovani. Iz lastnih izkušenj je lahko spoznal Črnogorce, katerih slavno junaštvo opevano v besedah, se je v konkretnih dejanjih zrcalilo kot strahopetnost, neučinkovitost, bojazljivost, pasivnost in vsakršno pomanjkanje zanosa. Na Leopolda, ki je dobil zaradi svojih junaških podvigov častno državljanstvo Italije, so Črnogorci pustili tako slab vtis, da se s črnogorskim bataljonom Stalingrad, niti slikati ni hotel!79 Se resnica o slovenski sposobnosti in junaštvu namenoma tlači? Z namenom uničevanja slovenske nacionalne samopodobe?
Titov ukaz o prepovedi likvidacij
Marijan F. Kranjc je tudi napačno precenil Titov ukaz z dne 14.5.1945, o prepovedi likvidacij ujetnikov.74 Dokument je verjetno res pristen, kot pa kaže, so ga poznali le vrhovni poveljniki, morda celo samo Arso Jovanović, ki naj bi Titu protestiral proti likvidacijam. Bojan Polak - Stjenka je bil po koncu vojne poveljnik 1. divizije KNOJ, ki se je proslavila s povojnimi poboji, pred tem pa poveljnik mnogih drugih najvišjih vojaških formacij, je v intervjuju leta 2002 zatrdil, da ne on ne drugi partizanski poveljniki tega ukaza niso prejeli, niti niso pozneje izvedeli za obstoj takega dokumenta.80
Toda iz taktičnega vidika je še bolj pomembno, da je Tito ta dokument potreboval kot alibi, za dokaz svoje nedolžnosti, tako pred svetom, kot tudi pred nekaterimi domačimi kritiki likvidacij. Vojaške osebe bi tudi morale vedeti, da se večina vojaških ukazov v takih razmerah odredi ustno. Na morebitno vprašanje podrejenega, kaj pa pisni ukaz, si tudi ni težko predstavljati temperamenten balkanski odgovor "ma jeb... dokument, izvedi kot sem ti zapovedal!".
2. etapa69 po planu Tita iz leta 1941 gre h koncu.
Kardelj je le pospešil izvajanje likvidacij.
Če lahko kdo verjame, da so podrejeni častniki sami izvajali likvidacije na Koroškem brez Titove komande, pa bo zdravorazumske osebe težje prepričati, da so se nižji častniki mimo odobritve britanskega brigadnega poveljnika Tobya Lowadogovorili o vrnitvi protikomunističnega jugoslovanskega vojaštva. O vrnitvi slovenskih in jugoslovanskih proitkomunističnih vojakov, se je dogovarjal polkovnik France Hočevar, Črnogorec polkovnik Dragiša Ivanović, eden od poveljnikov 4. armade, pa je z generalom Cherlesom Keightlyem sklenil sporazum o vrnitvi protikomunističnega vojaštva in civilistov nazaj v Jugoslavijo.
Da po so imeli vsi vpleteni jugoslovanski častniki s strani Josipa Broza Tita ne le pooblastilo za dogovarjanje z britansko vojsko, pač pa tudi vsaj Titovo ustno naročilo, je sklepati najmanj iz dveh dejstev. Že pred nekaj leti je Tito načrtoval likvidacije nasprotnikov komunizma, ki jih je poimenoval 2. etapa.69 Z 2. etapo je bil seznanjen celotni komunistični vrh in jo je bolj ali manj kontrolirano, že vso vojno obdobje tudi izvajal. Druga stvar, ki je pomembna pa je, da se brez Stalinove oz. Titove vednosti in odobritve ni zgodilo nič! Slovenski partizani brez dovoljenja nadrejenih, niso smeli uporabljati niti znaka OF.90
Po italijanski kapitulaciji 8.9.1943, so partizani, z delno pomočjo italijanske vojske (okupatorjev) razbili protikomunistične sile, ki so se večinoma zatekle grad Turjak. Tiste ki so jih ujeli, so jih, kljub obljubi, da jim bodo sodili po mednarodnih zakonih večinoma pobili. Le 6 % jih je preživelo. To je bila protikomunističnim silam vzorčni primer, ki jim je konec leta 1944 ali spomladi leta 1945, ko je bila odločitev o vojni zmagi že pretežno jasna, preprečevala vključiti se v partizansko vojsko.67 Kljub temu, da je bilo popolnoma neracionalno vztrajati pod zaščito Nemcev, je Domobrancem šlo za obrambo lastnega življenja, saj so besede komunistov iz lastnih izkušenj obravnavali kot prevare in laži.
To da so Domobranci šteli partizane oz. komunistično vodstvo za skrunilce resnice, za podivjane lumpenproletarce, na katerih besedo so se lahko zanesli toliko kot na mavrico, se je že kmalu izkazala za popolnoma točno. Mednarodno pravo točno določa, kako ravnati v vojnem času in kako po koncu vojen. Kako ravnati z vojnimi ujetniki in kako s tistimi, ki se sami predajo. Ko so ob koncu vojne nemški vojaki na Primorskem izobesili belo zastavo in se predali, so jih partizani vse po vrsti pobili.119 Partizani oz. točneje Tito, ki jim je dajal direktive, je namesto mednarodnih pravil upošteval le svoje nebrzdane nagone. Pobijali so celo za svojo bedno usodo nič krive mladoletne vojake. Ko se je 16-letni nemški "vojak" izvil iz angleškega taborišča v Neaplu in prišel do Trsta, se je prostovoljno predal partizanom, da bi prečkal Jugoslavijo in se preko njenega ozemlja odpravil domov k staršem, so ga odpeljali v Postojno in tam po nekaj dneh umorili.119
Po nemški zasedbi lublanske pokrajine, so na pobudo protikomunističnih voditeljev meščanskih strank, iz ostankov protikomunistične milice 24.9.1943 ustanovili Domobrance.55
Do konca vojne je pod nemško okupacijo vladal večji red kot pod Italijani. Partizansko gibanje je bilo iz urbanih središč večinoma izrinjeno v gozdove. "Osvobojeno" ozemlje OF je doseglo največji obseg neposredno po italijanski kapitulaciji in nemški okupaciji teh ozemelj. Takrat so Partizani razorožili Italijane in prišli tudi do velikih količin tudi težkega orožja. Pozneje so Nemci (mesta, trgi) in Domobranci55 (vasi) vzdrževali stalni red v večjih krajih in ob komunikacijskih koridorjih. Povsod na podeželju pa niso bili redno prisotni, zato so Partizani marsikje razglasili svojo oblast. Ko pa so Nemci občasno prečistili ozemlje s hajkami, so se Partizani umaknili in zasedli drugo ozemlje. V ta sklop paše tudi uničenje Rašice, Dražgoš,65Okla, idr. Ponekod na podeželju je vladalo mešano in nikoli gotovo stanje, kjer so tudi proti svoji volji nekateri podpirali partizane, drugi Domobrance, ali tolerirali oboje, še najraje pa so imeli mir pred vsemi.
Po vojni je cenzura partijske diktature ustvarila enostransko, idilično, lažno sliko o dogajanjih med partizani. Tipičen je primer Oklo, kjer je komunistična "resnica", da so partizane Nemci presenetili in jih zahrbtno napadli. Dejanska resnica, ki je prišla na dan po osamosvojitvi Slovenije pa je ta, da so partizani rajali, pili in se veselili več dni tako glasno, da se je ponoči harmonika slišala do sedeža nemške postojanke v Dolu. Ko veseljačenje ni prenehalo, so Nemci sklenili narediti mir. Ponoči 24.2.1944, še pred jutranjim svitom, so se nemški vojaki začeli v Domžalah zbirati za odhod. Še preden so Nemci prispeli na Oklo, so partizani (komandir osebno) od različnih obveščevalcev prejeli tri javke o pripravah Nemcev v Domžalah in poziv naj se takoj umaknejo. Komandant o umiku ni želel nič slišati in je preprečil ostalim, da bi se umaknili. Posledice so znane, 72 po nepotrebnem in po neumnosti ubitih partizanov, slovenskih fantov. V spomin na to "slavno" bitko so komunisti po dekretu gnali Titovo mladino na Oklo in jim pridigali o slavi partizanov.
Šahiranje z zasedenimi ozemlji se je nadaljevalo do maja 1945,24 ko so se slovenski Partizani priključili številčnejšim in boljše oboroženim jugoslovanskim partizanom, z Rdečo armado v zaledju, s katerimi so pregnali Nemce proti severu.
Strategijo Osvobodilne fronte, ki naj bi bila osvobodilne narave, v zelo čudno luč mečejo razna dejstva. Npr. nepremišljene diverzantske akcije, s katerimi velikokrat niso napravili večje materialne škode, so pa pri okupatorju povzročili povračilne ukrepe v obliki streljanja talcev. Zakaj so še naprej izvajali svoje akcije, kljub temu, da so se partizani zavedali posledic za slovenski narod? Zajeti, mnogokrat nedolžni talci so pričakovali, da jih bodo partizani (Osvobodilna fronta) osvobodili. Bilo je tudi nekaj priložnosti, da bi to storili brez zapletov, vendar so jih prepustili okupatorju.54
Ob vedenju, da so v OF izvajali sovjetsko strategijo za prevzem oblasti in ob številnih primerih pojavljanj enakih vzorcev, lahko sklepamo, da so partizani mnogokrat namenoma sprožili poboje talcev, najraje v vaseh, ki so veljala za narodno zavedne ali komunistom nenaklonjene. Zakaj? Da bi z medijsko odmevnimi poboji razburkali, sicer v veliki večini mirno prebivalstvo ter povzročili odpor do okupatorja na eni strani in rast naklonjenosti do Osvobodilne fronte, kot edine samooklicane osvobodilne organizacije na drugi strani. Brez pobojev talcev, bi tudi OF ne pridobivala dosti simpatizerjev, za človeške žrtve pa je bilo komunističnemu vodstvu prav malo mar.54 To je razvidno iz sovjetskih vzorov in številnih domačih primerov. Ko je Angela Vode leta 1942 napisala peticijo Mussoliniju in zbirala podpise podpore proti streljanju talcev, je naletela na nasprotovanje komunistov, ki so peticijo zaplenili.23
Osvobodilna fronta je res z besedami vabila vse, naj se pridružijo njenim vrstam v partizanskem boju proti proti sovražniku. Predstave o tem, kdo je sovražnik, pa se je med ljudmi, večino partizanov in komunističnim vodstvom bistveno razlikovalo.
Mnogi komandanti, ne pa vsi, so bili nepismeni primitivci.114 Med take sodi tudi najvišja slovenska vojaška "avtoriteta" Ivan Maček - Matija. Komunisti, ki so obvladovali OF niso vabili le tistih, ki so bili predani isti politični strani, kot oni sami, pač pa tudi vse ostale.
Kdor se je pridružil partizanom, ga je bilo mogoče preko "strokovnih" služb kot so VOS (organizirala pobijanje),18 agitprop, lažje nadzorovati, izpostavljati politični propagandi in tako najti komunistom odgovarjajoče kadre. Komunisti znotraj partizanov so se zbirali na skrivnih sestankih, na katerih so dobili navodila za prisluškovanje (so)borcem. Vohuni so vodstvu prinašali predvsem informacije o tem, kako nekomunistični partizani razmišljajo in o čem se pogovarjajo, da bi se lahko znebili njim morečih oseb.115 Ta sistem ovajanja v službah, društvih, gostilnah, pri frizerjih in drugih stičiščih ljudi, je deloval ves čas obstoja Jugoslavije in do določene mere na žalost deluje še danes!
OF je bila še posebej pozorna na narodno zavedne Slovence oz. velike domoljube, močne osebnosti, neodvisne in intelektualce, ki niso bili na njihovi liniji ter na premožnejše.
Vseh neodvisnih in razmišljujočih ljudi, ki so bili sposobni videti več, so se morali čim prej znebiti. V ta namen pa so uporabljali različne metode. Po pobojih številnih nedolžnih zavednih Slovencev na Primorskem,95,96 so zaradi razburjenja prebivalstva komunisti spremenili taktiko. Pobijanje so v bodoče kolikor se je le dalo izvajali pod krinko bojnega delovanja proti sovražniku. V ta namen je komunistično vodstvo izdalo izrecno navodilo: "Izdajalce in druge naj uniči partizanska vojska med borbo, kadar se vrši na sektorju izdajalcev". Komunisti so pobite in pomotoma pobite razglasili za izdajalce tudi ko to sploh niso bili.94 Komunisti pa niso serijsko ubijali le ljudi, pač pa tudi resnico.
S tistimi, ki so jih uspeli zvabiti v partizane pa je bilo lažje. Pošiljali so jih v prve bojne vrste, v nevarne akcije, preizkušanje orožja, itd. Če pa ni nič pomagalo, so jih pobili lastni sodelavci. "Čiščenja" znotraj partizanov so bila pogosta,62,64,69,87-8 kar kaže na bistvo Osvobodilne fronte, to pa je boj proti razrednemu sovražniku in namišljenemu okupatorju (premožnim, intelektualcem, neodvisnim, antikomunistom in narodno zavednim). Lastnoročno pobite so razglasili za žrtve fašizma in nacizma.112
Dokončno so "okupatorje" antikomunistične Slovenije (narodno zavedne domobrance) pobili po koncu 2. svetovne vojne.67 Pobijali pa so tudi tiste, ki so vso vojno materialno, denarno in z vplivom pomagali partizanom. Njihova edina napaka je bila, da so imeli premoženje, po katerem so hlastali komunisti.19 Z uničenjem slovenske domovinske vojske, so bila vrata za uvedbo režima sovjetske republike na stežaj odprta.
Komunisti so po besedah enih osvobodili Slovenijo, po besedah drugih pa zavladali Sloveniji. Če je pod osvoboditvijo mišljen pregon tujega okupatorja, je to tudi res. A enako res je, da ne glede na partizansko prvenstvo izgona okupatorske nemške vojske, bi to delo le nekaj dni pozneje opravili Američani in Angleži ali Rdeča armada. Odvisno od njihove politične razdelitve vplivnih območij. Vemo, da je bilo področje Jugoslavije na Jalti (dogovor Churchill : Stalin) vplivno razdeljeno z 50 : 50, Grčije 90 : 10, itd. in da je bila v igri tudi ozemeljska delitev Jugoslavije.57
Kot zanimivost naj navedem, da se je Winston Churchill prizadeval za zavezniško izkrcanje na jadranski obali, od koder bi nato prodirali proti srednji Evropi in na Balkan. V juniju 1944, po osvoboditvi Rima, je britanski poveljnik v Italiji Harold Alexander, predlagal preusmeritev zavezniškega prodora na vzhod, preko Trsta in Lublane.91Dwight D. Eisenhower je 20.6.1944 to stališče sporočil predsedniku Franklinu D. Rooseveltu, ki pa je prodoru proti Lublani močno nasprotoval, saj si ni upal razburjati Stalina, kateri si je vztrajno trudil zaveznike zaposliti čim dlje stran od srednje Evrope. Roosevelt je tisti državnik, ki je poleg Stalina, s svojo pasivnostjo in z nenehnim popuščanjem Stalinu, najbolj odgovoren za povojno delitev Evrope in hladno vojno.
Kolaboracija OF s Stalinom in komunisti
Da je toliko opevana OF osvoboditev Slovenije izpod okupatorja popolnoma neracionalna, je neizpodbitna resnica. S preko 100.000 pobitih Slovencev, se Slovenci po deležu uvrščajo na 3. mesto med narodi, ki je med 2. svetovno vojno najbolj trpeli. Če iskreno govorimo o "osvoboditvi", so bile to popolnoma nepotrebne žrtve. Če pa govorimo o prevzemu oblasti s strani komunistov, pa je zgodba popolnoma drugačna. Komunisti v Sloveniji nikdar ne bi prevzeli oblasti, če ne bi z lastno partizansko vojsko tudi fizično zasedli ozemlja in če ne bi imeli v ozadju kritje Rdeče armade. Krvavo ceno za to, da so komunisti nad Slovenci prevzeli oblast, pa še vedno nismo nehali plačevati. Upravičeno se poraja vprašanje o smiselnosti norije, ki je zašla tudi v um premnogih.
Kar se je dogajalo v Rusiji med državljansko vojno in pozneje v Sovjetski zvezi, se je le kot manjše zrcalo odvijalo tudi v Sloveniji. Od krvavih metod dela, ustrahovanja, mučenja, pobojev, do načrtovanega zanetenja in vodenja državljanske vojne, ki v drugačni obliki in metodah še vedno poteka. Na vsakem koraku je razvidno, da je Osvobodilna fronta delala izključno za cilje Sovjetske zveze po uvedbi komunizma v Evropi in da nima nikakršne veze z osvoboditvijo okupirane Slovenije, razen če v stilu nenehnih laži in prikrivanj vodstva OF, osvoboditev razumejo kot osvoboditev od reda, od odgovornosti, od napredka, od urejenosti, od tržnega gospodarstva, od normalne preskrbe, od odprtosti družbe, od zdrave pameti, itd.
Komunisti so pred vojno stalno rovarili proti oblasti, organizirali nerede in stavke, med ljudi s politično dobro organizirano propagando širili nezadovoljstvo. Ljudem so dopovedovali, kako so zatirani, izkoriščani od zlobnih kapitalistov, spodbujali so jih naj se bore za delavske pravice in jim obljubljali pravičen, boljši svet za malega človeka in šepetali druge, za ušesa lepo zveneče predstave. Dosti naivnih komunistov in njihovih simpatizerjev, je zares verjelo njihovim besedam. Ko pa so komunisti prevzeli oblast v državi, so imeli možnost in tudi dolžnost izpolniti obljube, ki so jih dajali ljudem. Udarila pa se je neusmiljena realnost.
Lumpenproletarci so učinkovitejši v uničevanju in rušenju,
kot v razvoju in gradnji.
Pod njihovo oblastjo, se stanje za malega človeka oz. za veliko večino, ni in ni hotelo normalizirati. Leta 1951 je bilo stanje še vedno obupno, saj potreb po hrani, obleki, obutvi, kurjavi idr., niso uspeli zagotoviti niti v normalnih okvirih. Slovenci so v Jugoslaviji precej nazadovali, glede na stanje izpred leta 1918. Leta 1939 je bila v dokaj zaostali, agrarno kapitalistični Jugoslaviji, potreba po hrani 100 % zagotovljena, leta 1951 pa le 82,7 %, kar z drugimi besedami pomeni, da so Slovenci pod komunisti stradali.25 Šele leta 1959 je standard pod oblastjo komunistov, dosegel raven kot v tistem sistemu iz leta 1939, proti kateremu so se komunisti tako vneto borili, z obljubami o boljšem svetu! Izgovor o vojnem uničenju ni opravičljivo, ker je bilo marsikje uničenje še večje. Bistveno je bilo planirano povojno uničenje obstoječega družbenega reda in s tem tudi utečenega gospodarstva. V istem času so kapitalistične države ušle daleč naprej.
Zgodba Josipa Broza Tita, od moralno invalidnih in mentalno paraliziranih tako idealiziranega voditelja, je za Osvobodilno fronto pomembna zato, ker ji je bil, od Stalina določen voditelj za področje Jugoslavije, posredno nadrejen. Do tega položaja je prišel z zvezami v NKVD (tajna organizacija za poboje političnih nasprotnikov). Sredi 30-ih let, v času stalinističnih čistk, so v Moskvi pobili preko 800 jugoslovanskih komunistov, med njimi vse Titove konkurente. Od jugoslovanskih komunistov so preživeli le redki. Tito je od takratnih vodilnih komunistov, edini "čudežno" ostal živ.22,105 Brez dvoma je moral za tako pomembno funkcijo, na Stalina, ki je prvi organiziral tajne likvidacijske službe, narediti s svojim delovanjem zelo močan vtis in zaupanje, da bo Stalinu neomajno zvest in da bo brezkompromisno izvajal vse njegove ukaze. Kdor je želel postati član Stalinovega politbiroja, se je moral proslaviti z umori.47
V Moskvi je Tito sam pobil 45 ljudi, slovenski komunisti skupaj pa 311. V času Španske državljanke vojne je bil Tito šef 4. oddelka NKVD, katerega naloga je bila organizacija sabotaž in likvidacij. Tito je kot sovjetski agent v Španski državljanski vojni lastnoročno pobil 232 ljudi. Pri tem ni šlo za sovražnikove vojake, pač pa za lastne kadre. Dostikrat tudi zelo uspešne in sposobne komuniste, ki so predstavljali konkurenco za prevzem oblasti v Jugoslaviji. Po nekaterih podatkih so sovjetski agenti v Španiji pobili več svojih prostovoljcev, kot enote generala Franca,22 kar kaže na njihovo psihopatsko paranoično naravo. V Jugoslaviji se je Tito umiril, saj je ubil le 33 ljudi, po vojni pa nobenega, ker so umazano delo zanj opravljali drugi.
Slovenski komunisti so bili sprva vsaj na videz samostojni, po letu 1942 pa se je vodstvo slovenskih komunistov, vedno pogosteje uklanjalo Titu. Edvard Kardelj s tem ni imel problemov, imeli pa so jih tisti, ki so verjeli, da je slovenska partizanska vojska res narodna in samostojna, zato je prihajalo do občasnih zapletov. Da si je Tito lastil slovenske komuniste in Slovenijo je legitimno, saj ga je Stalin "kronal" za voditelja vseh v takratni Jugoslaviji.66 Kot že rečeno, je Tito slovenske partizane discipliniral tako, da je v vsako večjo enoto poslal Srbe in Črnogorce, ki so slovensko partizansko vojsko nadzorovali in jo spravili v srbske okvire. Partizanska vojska, je na nivoju vodenja in vplivanja, izgubila slovenski značaj že leta 1943.
Prašno, zamazano navlako je potrebno očistiti laži in stvari postaviti v red. Pred obličjem resnice, je mogoče brez slabe vesti zapisati, da je Osvobodilna fronta oz. točneje, da so tisti, ki so jo vodili, do obisti zlorabili slovenski narod.
Vodstvo Osvobodilne fronte je nepretrgoma igralo dve vlogi, iskreno s svojimi jugoslovanskimi in sovjetskimi komunističnimi pajdaši in drugo prepojeno s številnimi lažmi, zavajanji, obljubami, norčevanjem, hinavščino in sprenevedanji120 za ostalo ogromno večino, ki o ozadju organizacije niso imeli pojma. Druga vloga se je nenehoma prilagajala trenutnim čustvenim potrebam obupanih, s katerimi so poštene, narodno zavedne in dobronamerne ljudi zvabljali v past bratomorne vojne, za vzpostavitev komunistične oblasti. OF ni mogoče pravilno razumeti brez raziskave dvoličnosti tega obraza. S koncem vojne, je laž dobila še zapovedano zaščito državnih organov. Ta je bila sistematično varovana do konca 80-ih let.
Bolj ko raziskujemo v ozadje te teme, težje je razumeti, kako da se po 20 letih samostojne Slovenije, še vedno dopušča širjenje dokazanih laži in še težje, da živi in mrtvi zločinci niso obsojeni za svoja dejanja, kar je v pravni družbi osnova za pošteno moralno podrast. Zelo žalostno je, da odgovorni zlikovci, do ušes zamazani s krvjo in s krivdo za povzročitev in vodenje državljanske vojne, v besedah tako "opevanemu narodu", vsaj po 70 letih ne odstrejo resnice, pač pa se čedalje bolj lažejo in spreobračajo preprosta dejstva. Tako moralno gnojišče, pa mladim ne more biti popotnica prihodnosti. Na vseh področjih družbene kontinuitete, ki se je politične "spremembe" od leta 1988 niso bistveno, ali sploh niso dotaknile, se laž še pospešeno širi.
Tako kot se iz obljub in besed ne da najesti in preživeti, tako tudi liberalizma ni mogoče iz laži spremeniti v korist človeštva. Z lažjo, sprenevedanjem in zahrbtnostjo, se vsaka, še tako dobronamerno začeta stvar ali ideja skvari. Sprva gre na videz za nepomemben del celote, nato pa se potihoma razširi na celoto kot rak. Takrat je za zdravljenje že prepozno. Sprijeno, zajedavsko organizacijo je treba enostavno zrušiti, tako kot se zruši bolno plesnivo, od bakterij zatohlo stavbo. Temeljito je potrebno razkužiti zemljišče in začeti graditi na novo. Vsak monopol se prej ali slej skvari, ker mu prej ali slej zavladajo najagresivnejši, te pa običajno vodi psihopatska energija, pohlep in sebičnost. Bolezen se hitro razširi. Sanacija te bolezni črpa veliko energije, terja dragoceno energijo bodočih, nedolžnih generacij.
Slovenijo razjeda rak "liberalizma"
Če podrobno pogledamo v širše družbeno dogajanje v Sloveniji, jasno vidimo, da je po osamosvojitvi, delovanje ključnih centrov moči družbe, tako trdo v rokah reakcionarnih sil "prenovljenega" komunizma in njihov liberalizem tako skrajno radikalen, kot niti v komunističnem sistemu ne. Slovenija je ukleščena med stebre komunistične inercije. Ni prišlo do nujno potrebnega rušenja reakcionarnih vezi. Kontinuiteta te izprijene zgradbe ne samo da je nedotaknjena, pač pa celo raste. V tem smislu je pomembna temeljna "vrednota" liberalizma, na katerem je rastel in zrastel komunizem, ki izhaja iz sovjetskega imperija umorov in laži. Glava tega imperija je izjavila: "Laž ima vedno močnejši učinek kot resnica. Glavno je doseči cilj, četudi preko trupel".10
Pomembno je pomniti, da so slovenski komunisti šolani v duhu laži, njihov podmladek pa je iz laži in spreobračanja resnice že diplomiral. Tako kot v času OF, tudi danes manjšina laže ostali veliki večini, prikriva bistvo, namerno razdvaja narod in ga zavedno vodi v prepad! Bistveno, kar si je potrebno za vedno zapomniti je, nikdar ne verjemi liberalcu! Kar govori, obrni naokrog (dodaj ne-), pa boš prišel do resnice. Eden od takih pri primerov je zaprisega Alenke Bratušek ob nastopu mandatarstva 27.2.2013, ko je izjavila: "Obljubljam vam, da je konec s politiko delitev, zaničevanja, žalitev in strahu. Obljubljam vam dialog, povezovanje in spoštljivost do naših ljudi".99,100,120 Žal se je že naslednje dni izkazalo, da je je mislila: "Obljubljam vam, da bomo vodili politiko delitev, zaničevanja, žalitev in strahu. Obljubljam vam diktat, razdor in ponižanje". Sledil je kadrovski tsunami, zniževanje plač, blatenje, uničevanje prehranske samozadostnosti z novimi davki, balkanizacija, ideološke delitve, goljufije, klientelizem, blamaža Slovenije, spogledovanje s preteklostjo namesto delanje za prihodnost, itd. itd, vsak dan nove delitve, strah in žalitve.
Danes je dojem liberalcev že tako odmaknjen od morale, vrednot in naravnih zakonov, da izražanje slovenske narodne pripadnosti proglašajo za fašizem. Na FF in FDV se organizirano vzgaja mladino v protislovenskem narodnem duhu, kot se ni dogajalo nikdar v najhujših stoletjih slovenskega naroda. Izjemno bogat slovenski etnološki zaklad se uničuje in zavira njegovo ozaveščanje. Prav tako pomembni atributi slovenske samobitnosti. Namesto tega pa se spodbuja liberalizem (vseeno, kateri jezik govoriš, idr. poneumljanja), v tem okviru se spodbuja multikulturnost in balkanizacija slovenščine in Slovencev. V ta sklop spada promocija jugonostalgije, Titomanija, propaganda proti slovenski samostojnosti, ponovne načrtne priselitve Balkancev. Na družboslovnih fakultetah in v drugih družbenih inštitucijah, delujejo iz našega proračuna plačani rablji slovenstva, ki v medijih, šolstvu in celo na Wikipediji, izvajajo resnicomore in Slovencem dan za dnem servirajo laži v Goebelsovem stilu ter skrbijo za prikrito blatenje vsega, kar je povezano s slovensko samostojnostjo. Z namenom širjenja laži, so povezani z mednarodnimi organizacijami, kot je Helsinški monitor, organizacijami istospolnih, idr., krijejo svoje pokvarjene namene za pamfleti varovanja človekovih pravic.
Ni pa tudi za spregledati, da liberalni ekonomisti zastopajo čim večjo potrošnjo, ki naj bi zagotavljala rast, čeprav je celotna država zadolžena tako, da še 30 let dolgov ne bo mogoče odplačati. Dodatno zadolževanje, novi in novi krediti, čeprav država še starih ne more odplačati, naj bi omogočili razcvet in državo potegnili iz krize. Taka stališča so na duševnem nivoju agitatorjev piramidnih iger, npr. zloglasni Catch the cash, popolnoma skregana z zdravo pametjo in naravnimi zakonitostmi, zato jih je preprosto mogoče razglasiti za laž.
Korupcija v svetu: Die Welt maj 2013101 Slovenija je s komunistično mafijo za vratom najboljša!
Liberalistični ekonomisti npr. v prenešenem primeru trdijo, naj družina čim več troši, preko svojih zmožnosti, denar naj si sposodi in uživa, saj se le enkrat živi. Nič pa ne govori o tem, kdo bo dolgove vračal. Rubež se pri malem človeku hitro zgodi in ostane brez stanovanja. Pri državah je je drugače. Države ni mogoče rubiti, jo je pa mogoče uničiti, spraviti na kolena, jo narediti šibko, pohlevno, v njej povzročiti bedo in nerede, pranje glav ter, kar je najpomembnejše, zrušiti obstoječ družbeni red (kapitalizem). Kaj ni ravno to cilj, za katerega so si nekdaj prizadevali komunisti doseči s silo in državljanskimi vojnami? Ali liberalistični ekonomisti v zadnjih desetletjih z drugačnimi sredstvi in taktiko delujejo za ustoličenje bede, neredov in za rušitev obstoječega družbenega reda?
Vedno sem se zavzemal za resnico, pa naj zadeva kogarkoli, monopole, znanost, državo, cerkev, šolstvo, ideologije, itd.. Iz napak se je treba učiti, ne pa jih tajiti in utapljati v laži. To le podaljšuje agonijo, narod v moralnem in duhovnem smislu vodi v podivjanost in ta se ugrezne le v še večjo bedo. Diametralno nasprotje resnice je laž, laž pa je sinonim za komunizem oz. liberalizem. Osnovni zidak liberalizma je laž. Temelji liberalizma so grajeni iz sistematične laži, vsi nadgrajeni elementi so prepojeni z lažjo. Tega ne moremo spremeniti, lahko pa ozavestimo, sprejmemo dejstva in v bodoče, pri gradnji boljšega sveta ta dejstva upoštevamo tako, da jim ne pustimo možnosti, za uničevanje slovenskega jezika in naroda.
Avtor: Sin partizana VI. operativne cone, ki med domobranci nima niti enega sorodnika.
Sin partizana od leta 1941, medtem ko je večina poznejših privilegirancev in prisklednikov vstopila v partizane zadnji dan vojne.
Sin partizana, ki je med bombnim napadom ostal, poleg dveh petelinov, edini preživeli, medtem ko se je zločinsko partijsko vodstvo sončilo na varnem.
Sin partizana, ki se je po koncu vojne prostovoljno boril še za slovensko Koroško.
Sin partizana, ki je bil zadosti zdrave pameti, da je kmalu spregledal velenateg komunistične drhali.
