Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

Glavna stran

Lublana

Od kod Slovenci

Od kod Avstrijci

Borba za Koroško

Osvobodilna fronta

Državljanska vojna

Latinska imena

Islam v Evropi

Konverzija slovenske zgodovine

Prispevek govori o Konverziji. Ja, o tisti Konverziji napisani konec 9. stol., ki je eno od temeljnih del, ki vodi do spoznanja o stari slovenski državi Karantaniji. Vsebina pa govori tudi o konverziji resnice z namenom prilaščanja, potvarjanja, prevar in prevlade pohlepa nad pravico, a tudi o konverziji nekaterih današnjih slovenskih zgodovinarjev.

Teorija etnogeneze, ki jo je uvedel Herwig Wolfram je sad najnovejših spoznanj moderne znanosti "dunajske šole". Wolfram je besedno zvezo "populis petentibus" iz Konverzije nekritično uporabil za utemeljitev trditve, da je bila Karantanija multietnična skupnost.^1,2 Enake besede pa pri Bavarcih noče razlagati tako kot pri Slovencih.² Poglejmo kakšna bi sploh bila razlika med multietnično in homogeno Karantanijo. Homogena Karantanija bi bila dežela Slovenov, prva nedvomno slovenska država. V Multietnični Karantaniji pa bi bili Sloveni le ena, morda celo najmanj izrazita entiteta Karantanije, kar vodi do samoumevnega sklepa, da Karantanijo ni mogoče šteti za slovensko državo.

Kakšen je namen te "visoko znanstvene" trditve. Če bi uspeli vsiliti prevlado prepričanja, da je bila Karantanija multietnična skupnost, bi s tem Slovence odrezali od identifikacije z njo! Tako bi ozemlje Karantanije in njena dediščina, ne glede na zgodovinsko resnico, ostali v popolni oblasti interesov nemške Avstrije! Tako postopanje se imenuje retrogradno ponarejanje zgodovine. Zanimivo je, da je iz istih vzvodov nastala tudi Konverzija! Glavni namen ponarejanja zgodovine je z lažnimi razlagami, s prikrivanjem in ponarejanjem prirediti dokaze in si s tem lastiti pravico nad nečem, kar nekomu v resnici ne pripada. Gre za krajo identitete!

Dodaten poskus onemogočanja in izničenja identifikacije Slovencev z državo Karantanijo pa je zatrjevanje teh strokovnjakov, da so v Karantaniji živeli neki Slovani, ki jih ni mogoče enačiti s Slovenci. Kako so iz Slovanov nastali Slovenci, ti visoko "usposobljeni strokovnjaki" ne znajo pojasniti. Znajo pa brez dokazov zatrjevati, da Karantanija nima nobene veze s Slovenci v današnji Sloveniji, da so Slovenci nastali šele v 19. stol. in da je Karantanija na jugu segala le do Karavank. Navajajo mejo, do katere sega današnja Avstrija in s tem utrjujejo zasedeno ozemlje. Ti "strokovnjaki" tako le nadaljujejo manipulacije, ki so jih začeli že avtorji Konverzije v 9. stoletju in tako z očitnim namenom podrejanja Slovencev, hodijo po isti poti kot že pred davnimi časi solnograška duhovščina.

Žal pri tem nečednem početju sodelujejo tudi nekateri slovenski zgodovinarji, ki s škornji ukrojenimi na tujih univerzah, švedrajo po slovenskem narodu, po slovenski zgodovini in veličastno slovensko dediščino z lažmi zavestno spreminjajo v greznico. Pravijo, da je prvi med njimi Peter Štih, menda prikriti Srb, kot vedo povedati v njegovih domačih krajih.

Del besedila iz zapisov Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki ga Herwig Wolfram uporabi za "dokaz" o multietnični, oz. naravnost povedano o neslovenski naravi Karantanije se glasi: "Mortuo autem Boruth, per iussionem Francorum Bagoarii Cacatium iam christianum factum petentibus eisdem Slavis remiserunt, et illi eum ducem fecerunt. Sed ille postea tertio anno defunctus est. Iterum autem permissione domni Pippini regis ipsis populis petentibus redditus est eis Cheitimar christianus factus. Cui etiam Lupo presbyter ordinatus de Iuvavense sede in insulam Chemingi lacus, quae et Auua vocatur, dedit ei nepotem suum nomine Maioranum ad presbyterum iam ordinatum. Et quia conpater eius erat idem Lupo presbyter docuit eum ut ad Iuvavense monasterium se devota mente ad christianitatis officium subdidisset. Quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt. Ille vero secum habens Maioranum presbyterum in Iuvavensi monasterio ordinatum ad presbyterum.",³ kar v slovenščini pomeni: "Po Borutovi smrti Slovenci zahtevajo vrnitev (talca) Gorazda, ki je bil že kristjan. Bavarci ga po ukazu Frankov izpustijo, nakar ga ti (Slovenci) ustoličijo za vojvodo. Toda Gorazd že po treh letih umre. Na zahtevo svobodnega ljudstva in ponovno z odobritvijo kralja Pipina, se (med karantanske Slovence) tokrat vrne Hotimir, ki je bil tudi že kristjan. Kristjan je postal na otoku sredi heminskega jezera, ki se imenuje tudi Auva. Tam je služboval solnograški duhovnik Lupo, ki mu je dal svojega nečaka, ki je bil že posvečen v duhovnika. Ime mu je bilo Majoran. In ker mu je bil duhovnik Lupo tudi boter, ga je v solnograškem samostanu naučil pobožnega in predanega služenja krščanstvu. Ta (Hotimir) je prejel vojvodstvo od svobodnega ljudstva, ki mu je (oblast) prepustilo po nekakšnem običaju⁴. Spremljal ga je duhovnik Majoran, ki je bil posvečen v solnograškem samostanu."

Conversio Bagoariorum et Carantanorum; pdf, str.135

Da bi razumeli Konverzijo, je potrebno poznati njeno ozadje. Vsaka zbirka zapisov je narejena z nekim motivom za znanega naročnika in plačnika, ki ga danes morda ne poznamo več?  Iz tega nujno sledi , da je zapisana vsebina močno do blago izkrivljena v korist interesov naročnika. Pretekle in sodobne izkušnje pa nam kažejo, da nobeno politično delo za znanega naročnika, v nobenem primeru in nikdar ni pisano pravično in vsebinsko povsem pošteno. Če želimo slovensko zgodovino razumeti pravilno, je to dejstvo potrebno upoštevati tudi pri Konverziji!

V katero smer je izkrivljena Konverzija? Poglejmo. Pisana je bila v 70-ih letih 9. stol. v Solnogradu, torej v cerkvenih krogih solnograške nadškofije. Nekateri domnevajo, da jo je pisal sam nadškof Adalwin, kar bi pomenilo, da je delo nastalo pred letom 873. To je v času najmočnejšega delovanja in intrigantstva vrha solnograške cerkve, proti učenju slovenskega bogoslužja apostolov Cirila in Metoda v Panoniji in Karantaniji. Leta 871 so solnograški cerkveni dostojanstveniki s pomočjo bavarskega plemstva ugrabili Metoda in ga za dve leti in pol zaprli, po lastni presoji kot krivoverca.

Solnograška cerkev v svojem stremuštvu za širjenjem oblasti na slovenska ozemlja, ni upoštevala niti avtoritete papeža Hadrijana II., kar zgovorno kaže na to, da je bilo solnograškim dostojanstvenikom na prvem mestu širjenje oblasti ter podreditev slovenskih ozemelj in pobiranje dajatev. Njihovo sklicevanje na krščanstvo pa je bila le pot za dosego podlega cilja. V tem času je namreč solnograško duhovščino bistveno bolj zaposlovalo materialno, kot duhovno obzorje, o čemer pričajo tudi druge listine.^5,6,7 Poudarjanje ponižnosti in predanosti krščanstvu, zapisano v Konverziji, je prav tako potrebno meriti z istimi vatli, kot zlagano podrejenost Slovencev solnograški cerkvi. Za dosego zastavljenega cilja, so cerkveni krogi tudi stanje svoje predanosti, pobožnosti in spoštovanja krščanske ponižnosti, prikazovali v bistveno lepši luči, kot je v resnici bila. 

Ciril in Metod prinašajoča relikvije Sv. Klementa v Rim leta 868⁸

Papež Hadrijan II. v pismu o delu Cirila in Metoda piše: "..ona dva nista ničesar storila proti cerkvenim zakonom.. ..on je prevedel svete knjige v vaš jezik.. ..naj bo sveto in blagoslovljeno od boga in od vse svete cerkve..",⁹ nato pa v delu namenjenemu bavarskim škofom oz. cerkvi pove: "..ako pa kdo začne vas zavajati sramoteč knjige vašega jezika, naj bo izobčen iz cerkve, to so namreč volkovi.."⁹

Bavarska cerkev, ki je delovala v središčih Solnograd, Freiburg, Passau, ni upoštevala papeževih odlokov, pač pa so škofje služili interesom bavarske politične oblasti, za popolno ozemeljsko in politično podreditev Slovencev. Papež njihovo delovanje proti najosnovnejšim verskim načelom in neupoštevanje vrhovne oblasti papeža imenuje uzurpacija.¹⁰

Ko je papež Janez VIII. izvedel, da imajo Bavarci Metoda zaprtega je trem bavarskim škofom napisal nenavadno ostra pisma. Tako v pismu passauskemu škofu Hermanriku uporabi besede: "..za objokovanje tvoje popačenosti.. ..trinoga podivjanost.. ..tvojo predrznost.. ..zverinska surovost.. ..daleč poblaznela.. se to spodobi za škofa.. ..hudodelstva.. ..gorje škofu.. ..tolikšna oholost.. ..neizmerna teža tvoje izprijenosti.."¹¹ in podobno freisinškemu škofu Anonu: "..tvoja predrznost in nesramnost ne sega le čez oblake ampak čez vsa nebesa.. ..itd.."¹¹

Tako je proti Slovencem delovala bavarska politična oblast in njihovim ciljem nasproti tudi cerkvena oblast. Žal pa dejanja nemške svetne in posvetne oblasti, vse do danes kažejo, da se protislovensko delovanje v resnici nikdar ni prekinilo. Kaj pomeni papeževo vodilo, naj bodo volkovi, ki delujejo proti krščanskim vrednotam izobčeni, ne le iz cerkve, pač pa iz celotnega stvarstva? Pomeni, da so delo satana in morajo kot taka biti povrnjena v prvotno stanje, njihovi izvajalci pa kaznovani!

Iz navedenega je sklepati, da je bil motiv solnograške duhovščine s pisanjem doseči:

Konverzija pretirano na vsakem koraku poudarja pripadnost Karantanije solnograški škofiji, da bi pred svetom lažje opravičili preganjanje slovenskih apostolov in širjenje svojega vpliva v Panoniji. Prav tako pa gre tudi za utrjevanje pravice nad Karantanijo.  Spor o pristojnosti nad Karantanijo, se je koncem 8. stoletja vnel med Solnogradom in Oglejem. Oglej je na podlagi svoje zgodovinske prisotnosti na tem prostoru, upravičeno zahteval pristojnost nad Karantanijo.²⁶ Iz besedila je več kot očitno razvidno stalno poudarjanje podrejenosti Slovencev oz. Karantancev solnograški cerkvi na eni strani in bavarski politični oblasti na drugi strani.

Da je bila solnograška cerkev le orodje v rokah bavarske oz. frankovske politične oblasti, pa je tudi znano iz zgodovinskih dejstev. Konverzija je bila torej pisana z namenom protislovenske gonje in podreditve Slovencev solnograški nadškofiji ter bavarski politični tvorbi. S tem zavedanjem jo je tudi treba preučevati. Da bi prišli do resnice o zgodovini Slovencev, vsega zapisanega ni mogoče vzeti kot verodostojno in neoporečno, pač pa je treba navedbe, ki govorijo o slovenski podrejenosti Solnogradu in Bavarski vsaj močno ublažiti, če ne celo odpraviti. Podatke, ki ne služijo dokazovanju o podrejenosti Slovencev, pa je verjetno mogoče šteti za verodostojne.

Konverzija slovenske zgodovine

Multietnična Karantanija?

Ustoličevanje

Stari Bavarci so bili Slovenci

2. Del: ozadje širjenja laži

Ko cilj opravičuje sredstva

Isti strokovnjaki, različna merila

Raz-deli in vladaj

Strokovno razbojništvo

Zloraba najboljših univerz

Nemci in Srbi z roko v roki

Germanizacija in balkanizacija

Zaključek

nazaj

Slovenska ali multietnična Karantanija?

Herwig Wolfram pa celo iz zapisov Konverzije, za katere ni razloga, da jih ne bi šteli za verodostojne, po 1100 letih še poglablja gonjo Konverzije proti Slovencem. Besedno zvezo "populis petentibus" razlaga v pomenu: "na zahtevo narodov" (Karantanije). Kaj pomeni izraz populi oz. populis? Gre za isto besedo, ki v množini pomeni: ljudstvo, množico, suvereno ljudstvo samostojne države, svobodnjake, prosto ljudstvo; starejše pa še: plemstvo, plebs in plebejce.¹² Prav starejši pomen razkriva, da populis ne pomeni vsakršno ljudstvo, rajo, pač pa se povezuje predvsem s svobodnim ljudstvom, ki ima pravico svobodnega odločanja.

Razlika med besedama populi in populis je le v sklonu. Populi nastopa, ko je beseda v imenovalniku, populis pa takrat, ko se beseda nahaja v dajalniku, torej ko se v stavku nanaša na odvisen objekt. Tudi podrobna analiza besedila pokaže, da se beseda "populis" ne nanaša na narode, pač pa na ljudstvo, na svobodno ljudstvo samostojne države.

V besedilu, ki govori o prenosu oblasti na Hotimirja: "Quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt.", se "populi" tako po vsebini kot po smislu nanaša na suvereno (svobodno) ljudstvo samostojne države (Karantanije) in nikakor ne na različne narode Karantanije, kot to trdi Herwig Wolfram. Kateri je bil ta edini narod Karantanije? Iz besedila: "Mortuo autem Boruth, per iussionem Francorum Bagoarii Cacatium iam christianum factum petentibus eisdem Slavis remiserunt, et illi eum ducem fecerunt." je nedvomno razvidno, da so po Borutovi smrti Slovenci (lat. Slavis) zahtevali vrnitev Gorazda. Torej so Gorazda za novega vojvodo Karantanije izbrali Slovenci in noben drug narod. Ne Nemci, ne Italijani, ne Langobardi, ne Obri, ne Bizantinci, ne kar drug npr. slovanski narod!

Če danes obstaja zmeda v razumevanju besede Slavi, Sclavi, zaradi v 19. stol. uvedene besede Slovani, pa o njenem pomenu v 9. stol. ni bilo dvoma. Čehi so bili Bohemi, Hrvati so bili Crouati, Poalki, Bolgari in Srbi so prav tako imeli svoja imena. Edini narod na katrega se lahko nanaša zapis Slavi so Sloveni oz. Slovenci. Zakaj je v besedi Slavi namesto slovenskega ‹o› zapisan znak ‹a›? Po smrti Gorazda se je postopek izbire vojvode ponovil in isto, slovensko ljudstvo je znova zahtevalo vrnitev, tokrat Hotimirja. V latinščini "..populis petentibus redditus est eis Cheitimar..".

Besedna zveza "populis petentibus" na kateri je Wolfram zgradil svojo teorijo o multietničnosti Karantanije je popolna zabloda, saj v tem primeru populis pomeni suvereno ljudstvo samostojne države Karantanije, ki je suvereno zahtevalo vrnitev Hotimirja, da bi ga suvereno ustoličilo za svojega vojvodo. Le kje je Wolfram našel ustreznico, da bi različni narodi iskali in zahtevali za svojega vodjo predstavnika tujega naroda ali plemena?

nazaj

Ustoličevanje

Nadalje pa poglobljena analiza besedila pripelje še do prve posredne pisne omembe ustoličevanja, ki ga izvaja prosto, samostojno slovensko ljudstvo, česar pri pravih Nemcih ni bilo v navadi. Da gre res za ustoličenje priča že navedba za Gorazda: "petentibus eisdem Slavis remiserunt, et illi eum ducem fecerunt". Bavarci ga izpustijo na zahtevo tistih Slovencev (ne Nemcev, Italijanov, Langobardovi, Obrov, Bizantincev, idr.), ki jim je umrl vojvoda Karantanije Borut. In ti isti Slovenci ga tam (v Karantaniji) ustoličijo (lat. fecerunt) za svojega vojvodo (lat. eum ducem). Konverzija ponovno omeni o ustoličevanje, ko govori o Hotimirju. Tokrat celo bolj neposredno: "Quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt.", kar pomeni: "Ta (Hotimir) je prejel vojvodstvo od svobodnega ljudstva, ki mu je (oblast) prepustilo po nekakšnem običaju.⁴".

V navedbah besed populis in populi ne more biti nikakršnega govora o kakih narodih ali plemenih, ki bi Gorazda in Hotimirja naredili za vojvodo, saj vir jasno pove, da so Slovenci zahtevali Boruta, da ga ustoličijo za vojvodo.

       Ustoličevanje karantanskega nadvojvode v slovenskem jeziku

Običaje s katerimi so vodje različnih plemen med seboj izbrali najvišjega, je mogoče iskali le pri nomadih. Staroselski Sloveni pa so svoje voditelje izbirali na demokratičen način, z aktom prenosa oblasti od svobodnega ljudstva na svojega izbranega vodjo. In prav o tem govori Konverzija. O ljudstvu, o vojvodi in o prenosu oblasti! Tako meni Franc Kos in tako je zatrjeval že tudi A. Chabert leta 1852.¹³ Sicer pa najstarejše poročilo o obredu ustoličevanja najdemo v delu Švabsko zrcalo.¹⁴

nazaj

Stari Bavarci so bili Slovenci

Proti razlagi, da Konverzija navaja ustoličevanje sta nastopila Paul Puntschart in filolog Georg Graber. Graber dokazuje, da gre za star bavarski običaj, zato so ga karantanski Slovenci lahko prevzeli šele od Bavarcev potem, ko so postali podložni Bavarski.¹³ S tem v bistvu priznava, da gre za obred ustoličevanja, le da ga izvorno pripisuje Bavarcem. Doseže pa obratno od želenega, saj so obredi podobni ustoličevanju znani tudi pri drugih, pri Čehih, Sorbih in Rusih.¹⁵ Obred ustoličevanja je potekal tudi v Lublani, kar mnogi zgodovinarji ne vedo. Romani in Nemci takega, ali podobnega obreda, niso izvajali. To ni nič nenavadnega, saj mora biti obred prenosa oblasti od ljudstva na vojvodo že zelo star, izhajajoč še iz davnine predrimskih časov. Lahko ga iščemo le pri starodavnih poljedelcih, ne pa pri nomadih in vojaških ljudstvih, kot npr. Nemcih.

Navedbe Georga Graberja o podobnem obredu pri Bavarcih pritrjuje trditvam tistih, ki dokazujejo, da so bili stari Bavarci (Vindi) pravzaprav Sloveni ter tako po jeziku, kot po običajih sorodni Karantancem. V času rimskega imperija, so na ozemlju Bavarske oz. Vindelicije (Vindi=Slovenci), pri Rimljanih služili proto-nemško govoreči vojaki. Po padcu rimske oblasti, pa so ti prevzeli vojaško in politično oblast na okupiranem ozemlju, zato se je nemški jezik v Vindeliciji (na Bavarskem) hitreje razširil. Drugače je bilo v Karantaniji, kjer je oblast prevzelo domorodno ljudstvo.

Konverzija za Karantance že v 8. stol. posredno omenja ustoličevanje prostega ljudstva "populis". Ustoličevanje pa je prisotno celo na Bavarskem. Ker tam vladajo tipično slovenske navade, ker se beseda Vindi vsesplošno navezuje na Slovence in ker je na Bavarskem najti številna slovenska ledinska imena, lahko brez slabe vesti sklenemo, da so bili Vindi oz. stari Bavarci pravzaprav Slovenci! Za tuje pisce tudi Vindi. Slovence v jugovzhodnih Alpah so še vse do 20 stol. uradno imenovali Vindi oz. nemško Winden.

Vindelicija, Rezija, Norik, Venetija, Panonija in Ilirik,
osrednje slovenske dežele v antiki

nazaj

2. Del: Kakšno je ozadje širjenja laži o Karantaniji ?

Na tem mestu je govora o tem, zakaj najvišji predstavniki zgodovinske stroke trdovratno širijo informacije, ki ne držijo in jih je strokovno mogoče dokaj preprosto zanikati. Vodilo tega je treba iskati v sedanjem času, ne v preteklosti! Odgovor najdemo v dveh preprostih vprašanjih. Kdo ima največji interes, da bi bile stvari  takšne, kot jih prikazuje? Kdo se s tem okoristi (qui bono)?

Ko cilj opravičuje sredstva

Ali je bila Karantanija zares multietnična država za avtorje in podpornike te trditve v bistvu ni pomembno, ker je, kot bomo videli, njim pomemben cilj. Trditev jim je le pot za dosego namena! To pa je psihološki učinek za izničevanje narodne pripadnosti sedanje generacije Slovencev s Karantanijo. Ko Slovenci Karantanije ne bi imeli več za svojo državo, bi to pomenilo, da ne bi bilo več spora o njenem izvoru in njeni pripadnosti. Pred svetom bi prevladale trditve, da je bila Karantanija že od nekdaj germanska. To pa bi dokončno legaliziralo z genocidom pridobljeno krajo slovenskega ozemlja in krajo slovenske identitete v vzhodnih in osrednjih Alpah. Gre za podobno vzporednico, kot da bi se lopov nasilno vselil v vaše stanovanje, postopoma z lažmi in intrigami zasedal vse prostore in vas na koncu vrgel iz lastnega stanovanja. Vse vaše listine, ki bi ostale v stanovanju bi uničil, podkupil javno upravo ter dokumente nadomestil s svojimi ponaredki.

Multietničnost Karantanije je seveda izmišljena s strani tistih, ki ne upoštevajo niti osnovnih dokazov govorečih o popolnoma slovenskem značaju Karantanije.

		vir
	Listina Privilegius Maius je ponaredek Rudolfa IV. iz leta 1358. Z njo je Avstrijo (danes Spodnja Avstrija) povzdignil iz vojvodine v nadvojvodino, sebe pa iz vojvode v nadvojvodo, s pravicami nemških volilnih knezov. Osnova iz katere izhaja ponaredek je listina Privilegium Minus iz leta 1156, ki je Avstrijo povzdignila iz obmejne marke (Vzhodna marka) v vojvodino. Avstriji statusa nadvojvodine ni nihče priznaval, saj so vedeli, da gre za goljufijo. Listina je postala uradno veljavna šele potem, ko je leta 1452 Habsburžan Friderik V. postal cesar Svetega rimskega cesarstva in je ponaredek svojih prednikov, z izvršilno močjo cesarja, legaliziral.

Od tistih, ki zavestno, namerno in usmerjeno sprevračajo dejstva, je iluzija pričakovati, da bi sami uzrli in priznali to, da so slovenski plemiči, pridruženi vzhodni Frankovski državi, svoja imena polagoma začeli opuščati in prevzemati nemška imena, kot je bil to primer tudi v drugih plemiških zvezah, je od ideoloških "znanstvenikov" zaman pričakovati. Zapisi nemških imen v virih, strokovno neoporečnim znanstvenikom, absolutno ne morejo biti razlog za ozko sklepanje, da so bili nosilci nemških imen tudi iz narodnega vidika Nemci! Kot predstavnike širše politične vzhodno-frankovske skupnosti pa je treba upoštevati še, da so jih predvsem tuji pisci, ki se niso ukvarjali z notranjim razločevanjem, označevali kar za Nemce. Ali so plemiči tudi zares bili Nemci, pa samo na podlagi zapisanih nemških imen ni mogoče zatrjevati! O popolni neutemeljenosti razglašanja multietničnosti Karantanije govorijo tudi številni drugi razlogi.

nazaj

Isti strokovnjaki, različna merila

Isti vir kot za Karantanijo, tudi poglavju o Bavarcih, ko navaja poročilo o duhovniku Virgilu, navaja lat. besedo "populis petentibus",¹⁶ ki pa se je Herwigu Wolframu nekako "izmuznila" iz znanstvenega obzorja.¹⁷ To dejstvo samo po sebi odgovori na vprašanje, ali ima Herwig Worfram pri navajanju Karantanije kot multietnične države čiste, ali umazane namene? S kakšnim razlogom dunajski učenjak Barvarske, kjub opozorilu, noče razglasiti za multietnično skupnost, čeprav je nasprotno od Karantanije to vsaj zares bila.

..Bagoariorum.. ..populis petentibus.. ..Virgilius..¹⁶
(Virgil je bil 5. solnograški oz. bavarski škof)

Ne zaradi besede "populis". Sklepanje na tej podlagi je znanstveno puhlo in prozorno. Drugi podatki kažejo na močan slovenski element v srednjeveški Bavarski. "Nemško" govoreči vojaki so se namreč že polastili bavarske oblasti. Kmečki značaj podrejene slovenske večine te dežele, je bil za tedanjo vladajočo strukturo tako nepomemben dejavnik, kot da ga ne bi bilo. Zlorabljena beseda "populis" je le vedro žolča v zasmrajenem avstrijskem morju protislovenskih zlorab in intrig. Ni treba poznati celotne srednjeveške zgodovine, da bi razkrinkali način delovanja avstrijskega nemštva, pač pa zadostuje že poznavanje nekaterih njihovih "znanstvenih" odklonov v zadnjem stoletju.

nazaj

Raz-deli in vladaj

Da bi Nemci ustvarili zmedo, oslabili slovensko enotnost ter s tem razpršili slovensko moč, so leta 1914 "strokovno" uvideli multietničnost Koroške dežele, ki je prej stoletja niso spregledali. V njej naj bi živele tri narodnosti: Nemci, Wendi in Slovenci. Po nemških raziskavah Wendi spadajo po svojih duhovnih in rasnih osnovah k Nemcem, Slovenci pa k Jugoslovanom.¹⁸ Podobne pravljice italijanske učene glave še dandanes šepečejo Rezjanom ter jih z višine strokovne avtoritete spravljajo v negotovost, med nepoučenimi Italijani pa povzročajo zmedo in širjenje laži. Dodatni strokovni salto mortale je nemška "znanost" naredila tudi potem, ko je slovenska manjšina koncem 20. stol. dosegla drobcen napredek pri dvojezičnosti Koroške. Da bi slovenski dejavnik, čeprav je ta že popolnoma na kolenih, v deželi Koroški čim bolj zmanjšali, so začeli "strokovnjaki" vseh vrst navajati dokaze o multietničnem značaju Koroške, s čemer so Slovence, kot enega od dveh deželotvornih elementov, razvrednotili le na eno izmed mnogih etnij in jih tako potisnili na nivo Italijanov, Madžarov, Čehov, Hrvatov, itd., ki kot redki pozni priseljenci niso imeli tisočletne tvorne vloge v deželi, kot od davnih časov avtohtoni staroselski Slovenci.

Razkosanje Polske med Rusijo, Prusijo in Avstrijo
v letih 1772, 1793 in 1795

nazaj

Strokovno razbojništvo

Poleg izničevanja države Karantanije in zgodovinske prvobitnosti Slovencev na tleh sedanje Avstrije, akademik Herwig Wolfram in njegovi somišljeniki, svoje prave namene kažejo tudi preko drugih znanstvenih ugotovitev. Wolfram namreč govori o zgodovini Avstrije še preden je ta sploh nastala.¹⁹ Gladko pa zamolči, da je Avstrija nova tvorba, izrasla iz intrig, prevar in poneverb (Privilegium Maius) Habsburžanov, nad pravnimi naslednicami slovenske države Karantanije in slovenskega prava "Institutio Sclavenica". Tako ravnanje se imenuje retrogradno ponarejanje zgodovine. Gre torej za zavestno in namerno prirejanje zgodovine, z namenom izničevanja in prikrajšanja prvotne skupnosti, da bi si lahko na novo priseljena skupina prisvojila njene arheološke dragocenosti ter pravno in moralno lastnino. Kdor si privošči tako razbojništvo, v tistem trenutku preneha njegova znanstvena verodostojnost, ne glede na še tako zveneče papirne profesure in doktorate.

Lopovi, ki v Avstriji potvarjajo ali kradejo identiteto drugim, so hitro kaznovani. Znanstveni razbojniki pod plaščem "strokovnosti", ki jih zasačimo pri izvajanju istih nečednosti, pa se jim ne zgodi nič. Iz tega je mogoče povezati, da gre pri izvajanju psihološke vojne proti Slovencem, za zasledovanje cilja avstrijskih državnih interesov. Široka vsedržavna fronta ciljnih usmeritev pa ni le zgodovinska! Spomnimo se vsiljevanja neobstoječe avstrijske oz. nemške manjšine v Sloveniji, ki je že dolgo ni več. Nemci so se na slovensko ozemlje priselili in se "razplodili" predvsem z "Nemci", ki so bili z genocidnimi prijemi na silo ponemčeni iz Slovencev.^{20,21,22,23,24} Za te "Nemce" je nehigienično zahtevati recipročno obravnavo s Slovenci, ki živijo na tem ozemlju že od nekdaj. Tako postopanje bi pomenilo legalizacijo zločinskih dejanj imperializma, kar je enako, kot bi si na mikro nivoju trudili iskati razloge za upravičenje različnih zločinov.

Privilegium Maius iz leta 1358 je ponaredek
listine Privilegium Minus iz leta 1156

nazaj

Zloraba slovesa najboljših univerz

Ali gre za načrtno izobraževanje "strokovnjakov" na najelitnejših tujih univerzah (npr. koroška zgodovinarka Claudia Fräss – Ehrfeld je doktorirala na univerzah Harward in Yale), ali pa za poznejšo uporabo izobražencev v izprijene namene potvarjanja zgodovinskih dejstev in s tem za izvajanje avstrijskih državnih interesov, niti ni pomembno. Pomembno je načrtno usmerjeno razdejanje, ki ga ti puščajo za seboj. Frässova na najvišjih deželnih, državnih in meddržavnih srečanjih širi laž, da: "nikdar v zgodovini na Knežjem kamnu ustoličeni slovansko-karantanski knez ni vladal na ozemljih, ki so danes del slovenske države". To naj bi priznali tudi slovenski zgodovinarji npr. Srb Peter Damjanivić (Štih), ki Wolframu in Frässovi pritrjuje za sorazmeren drobiž, da simbol knežje oblasti na Koroškem nikdar ni imel opravka z ozemljem južno od Karavank. Zakaj se Karavanke postavljajo kot magična meja bomo videli pozneje. Teža strokovnih mnenj, ki jih podpirajo papirni doktorati zvenečih univerz, so videti močnejši od resnice in od zdrave pameti.

nazaj

Nemci in Srbi z roko v roki proti Slovencem

Ker bi Nemci samo z delovanjem od zunaj le težko dosegli izvajanje protislovenske politike v Sloveniji, so se pri svoji sodobni osvajalni politiki oprijeli intrig ter na svojo stran, s spodbudami pritegnili srbskega slovenofoba Petra Štiha, ki na vrh slovenske historične "stroke" ni bil postavljen slučajno. Gre namreč za simbiozo nemško-srbskih interesov, ki so si ozemlje slovenskega naroda, ob koncu 1. svetovne vojne, razdelili po Karavankah. Od takrat naprej proti Slovencem delujejo usklajeno. Vsak na svoji strani Karavank izvajajo ukrepe za postopno uničenje slovenskega naroda.

Slika delitve Slovencev

nazaj

Germanizacija in balkanizacija Slovencev

Po letu 1918 so Srbi ozemlje Slovenije šteli za svoje kolonialno ozemlje. V nasprotju z opevano združitvijo južnih Slovanov je resnica ta, da so Srbi Slovenijo okupirali z notranjo podporo slovenskih liberalcev. Ves čas obstoja 1. Jugoslavije se je s podporo slovenskih liberalcev izvajala balkanizacija Slovencev. Poslej je bila usoda Slovencev podrejena srbskim nacionalnim interesom. V 2. Jugoslaviji ni prišlo do nikakršnih sprememb, čeprav se je komunizem razglašal za anacionalnega.

Samoumevna pričakovanja, da bo v samostojni Sloveniji kaj drugače se niso uresničila. Vsi ključni centri družbene moči, vključno z zgodovinsko znanostjo so ostali popolnoma nedotaknjeni. Ker ni bilo nobenih sprememb, je logična posledica ta, da se je v zvezi s slovensko zgodovino, kot pred tem, tudi poslej izvajala politika srbskih interesov. Ta je z avstrijsko politiko v primeru Slovencev popolnoma soglasna.

V izničevanju slovenske državotvorne avtohtonosti srednjega veka, se srbska in nemška "znanost", gibljeta vsaka na svoji strani Karavank. Ne gre se torej čuditi dejstvu, da na najvplivnejše mesto slovenskih zgodovinarjev ni bil postavljen zaveden domoljuben Slovenec, pač pa Peter Štih, menda lantenten Srb. Teorija, ki jo Štih trdovratno vsiljivo širi med Slovenci, umetno ločuje Slovence severno in južno od Karavank.

Žal ta, nekateri bi rekli izdajalska sodrga, ne ostaja le za zidovi Filozofske fakultete, pač pa le to izrablja za vzgojo novega rodu potvorjevalcev in širilcev zgodovinskih laži o Slovencih. Izdajalskim pomočniki, menda iz akademskih krogov FF, kjer deluje Štih, so dobesedno okupirali slovensko Wikipedijo, ki jo že od leta 2003 zlorabljajo za širjenje slovenofobije.²⁵ Pravila razlagajo po svoje ter uničujejo in brišejo vse dokaze o slovenski zgodovini, ki ni skladna z nemško-srbskim razlaganjem.

nazaj

Zaključek

Herwig Wolfram doseže ravno obraten učinek od želenega. Namesto, da bi mu uspelo razvrednotiti slovenskost države Karantanije se izkaže, da avtor Konverzije z izrazom "populis" označuje svobodno slovensko ljudstvo, ne pa izmišljene različne narode Karantanije. O različnih ljudstvih niti ni dokazov. Tudi če bi Konverzija zares govorila o več ljudstvih Karantanije, tega ne bi bilo smiselno razumeti v etničnem smislu, pač pa kot lokalna imena različnih karantanskih pokrajin. Tudi danes bi z lahkoto zapisali lokalna imena, npr.: Bohince, Prleke, Obsotelčane, Savince, Tolmince, Pohorce, idr. Ali naj ta "ljudstva" štejemo za različne etnije?

Iz vsebine Konverzije je jasno vidno, da se dogodek nanaša na ustoličevanje karantanskega vojvode, ki ga po starem običaju izvoli ljudstvo. Takó je navajanje Konverzije in enak pomen je razbrati tudi iz poznejših virov, ki govorijo o ustoličevanju. Ti svobodnjaki so oblast predali vojvodi, kar pa raziskovalec gledajoč na dogodek z nemškimi očmi ne dojema in ga zato ne razlaga pravilno. Pri staroselskih Slovenih je vodje (vojvode) izbralo ljudstvo, pri Nemcih in drugih narodih nomadskega značaja pa vodje plemen ter pozneje plemstvo. Izraz "populis" je treba presojati kritično, po vsebini na katero se nanaša. Tako pri Slovenih "populis" pomeni (slovensko) ljudstvo, pri Nemcih pa različna plemena, morda tudi različnih etnij, kot pri Hunih, Obrih in drugih vojaških nomadih.

Slovensko zgodovino je pisalo toliko nečednih tujih vplivov, da že močno kliče po konverziji v "loquimini veritatem". Konverzijo bi lahko naredili z domačimi strokovnjaki, vendar je trenutna situacija taka, da prev tisti na vrhu budno skrbijo, da se ne bi pisalo po resnici. S svojim vplivom zatirajo vse tiste, ki so pošteni, odkriti in dobronamerni. Ti pohabljeni "zgodovinarji", ki so jih tuji interesi pahnili na vodilne položaje, ne nehajo in ne nehajo mešati ideološke greznice, v katero so namenoma, ali po svoje neumnosti bede zabredli in sedaj ne zmorejo poti nazaj.

Ne zmorejo pa tudi narediti koraka naprej in se očediti umazanije, ker bi s tem sprali svoje "življenjsko" delo, s katerim so se skozi leta stranpoti obložili.

nazaj

Viri:

nazaj