Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

  RAZISKAVE 

JEZIK

  POLITIKA  MEDIJI  SORODNO 

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

     
     

GLAVNA STRAN

 

Koroški plebiscit

Zgodovina Koroške

Genocid nad Slovenci

I. svetovna vojna

Razpad Avstro-Ogrske

Slovenska vojska

Slovenska politika

Vojna za Koroško

Borba za Štajersko

Diplomatski ples

Italijani kot kameleoni

Interesi Srbov

Plebiscitna komisija

Pred plebiscitom

Plebiscit

Korošci po plebiscitu

Posledice za Slovence

 

 

Slovenska politika

 

 

Previdni koraki samostojnosti

 

 

Po izbruhu I. svetovne vojne so Čehi še močneje delovali za samostojnost Češke na mednarodnem parketu, medtem ko so Slovenci ostali stopničko nižje. Za samostojnost so se zavzemali le v okviru Avstro-Ogrske, pa še tod zelo mlačno in premalo odločno, tako da se je težko znebiti vtisa, da si razpada monarhije pravzaprav niti niso želeli, da so se bali samostojne poti, na katero so drugi komaj čakali. Slovenci so želeli le neko premalo definirano samostojnost v okviru Avstrije ali v okviru reformirane Avstro-Ogrske v smislu trializma, ki bi jo sestavljala nova samostojna enota Jugoslavija (Slovenija, Slavonija, Hrvaška, Dalmacija, Bosna in Vojvodina).

 

Karlov manifest ...

 

Karlov manifest 16.10.1918

https://www.bl.uk/collection-items/to-faithful-austrian-people-emperor-karl

 

Tako so si Slovenci do zadnjih minut prizadevali reformirati Avstrijo, v okviru katere bi imeli le večjo avtonomnost. Vzporedno pa so že tekle priprave na ustanovitev države SHS, ki so bile intenzivnejše po ustanovitvi Narodnega sveta v Lublani, 16.8.1918. Narodni svet je sestavljalo 40 članov, od tega 3 politične stranke in 2 politični društvi; 18 SLS, 10 JDS, 7 PD za Istro, 3 JSDS in 2 PD Edinost Trst.1 Tako je zelo pozno prišlo do oblikovanja temelja za slovensko državnost.

 

28.10.1918 je Avstrija sprejela Wilsonov mirovni načrt. Že 26. oktobra so predstavniki kulturnih društev in političnih strank Narodnemu svetu naznanili, da žele 29.10.1918 proslaviti kot dan samostojnosti, kar se odvijalo na Kongresnem trgu, kjer je bila uradno razglašena odcepitev Slovenije. Manifestacija je dosegla višek s prisego nadporočnika dr. Mihajla Rostoharja in s tem vojaških enot, vdanosti in zvestobe novi državi. Uradno je bila Narodna vlada Slovencev v Lublani imenovana 31. oktobra, njen prvi mandatar pa je bil Josip vitez Pogačnik.2

 

1 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana 1998, str. 10

2 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana 1998, str. 12

 

 

Previdni koraki samostojnosti

Imenovanje in pristojnosti

Notranja vojaška vprašanja

Prekmurje in Medmurje

Vojaška vprašanja z Italijo

Stevan Švabić resnica je?

Prehrana in material

Stranke za sloven. samostojnost

     

nazaj

    
     
     
     
  

Imenovanje in pristojnosti

 

 

Čeprav se je prva samostojna vlada uradno imenovala Narodna vlada v Lublani, gre tako vsebinsko kot teritorialno za prvo vseslovensko vlado, po razbitju Karantanije na fevdalne dežele. Vlada je pokrivala celo slovenska ozemlja okupirane Primorske in Istre s sedežem v Gorici in Trstu. Ne le formalno ampak tudi dejansko, saj je na teh ozemljih imenovala, suspendirala, plačevala državne uslužbence in dajala politične ukaze in navodila. Poštno in železniško ravnateljstvo je 15.11.1918 odredila preseliti v Lublano.4

 

Na svoji 1. seji je NV (beri Narodna vlada) poleg temeljnih sklepov za delovanje vlade, na svojem popoldanskem zasedanju med drugim sprejela še sklepe:1

  • Notranji uradni jezik je slovenski

  • Imenuje Franca Smodeja za komisarja za slovenski del Koroške s polnomočnim pooblastilom NV

  • NV da zasesti slovenski del Koroške, kakor hitro ima na razpolago potrebno vojaško moč

  • NV se sporazume z vlado v Celovcu, da na slovenskem delu ne dela ovir naši organizaciji (s sklepom: se za sedaj ničesar ne ukrene)

Narodni svet v Mariboru je 1.11.1918 imenoval majorja Rudolfa Maistra Vojanova za generala. NV sprejela sklep, da se dr. Karla Verstovška, predsednika Narodnega sveta v Mariboru primerno poduči.2 V bistvu gre za zaušnico spričo samoiniciativnega ukrepanja, ne glede na nujnost ukrepanja za ohranitev slovenske Štajerske.

 

Poročilo Narodnega Vječa v Zagrebu, da spadajo vsi istrski okraji pod kompetenco dr. Matka Laginje, ki je prevzel poverjeništvo za Istro, se vzame na znanje. Ta odločba pa je le začasna in ne tvori nikakršnega prejudica za končno ureditev.3

 

Poštno ravnateljstvo v Celovcu pošilja dekrete nemškim poštarjem na Kočevskem.5 Kočevarji prosijo, da smejo uporabljati nemščino v uradovanju z nemškimi strankami, NV odgovori: "..je Slovenščina uradni jezik za vse območje NV.."8 Poštarji v slovenskem delu Štajerske na severni jezikovni meji pa so dobili iz poštnega ravnateljstva v Gradcu razna navodila za delo.6 

 

NV je 21. novembra razpravljala o predlogu dalmatinske vlade o združitvi s Srbijo pod prestolonaslednikom Aleksandrom v eno državo enotnega naroda. Pozneje, ko bo nastopil mir, bi konstituanta v Sarajevu določila državno obliko (republika ali monarhija). Izjavo za SLS je podal dr. Janko Brejc, ki je povedal, da predlog v osnovi nasprotuje vskakršnim demokratičnim načelom, zato ga kot nesprejemljivega odklanjajo, da pa so predstavniki samostojnega slovenskega naroda pripravljeni začeti pogajanja na demokratičnih načelih. Predsednik JDS dr. Ivan Tavčar je zagovarjal takojšno združitev s Srbijo v eno državo pod enim monarhom, centralno vlado in parlamentom. To je opravičeval z uspešno obrambo proti Italiji, obrambo severne meje ter ureditve prehrane in financ v Sloveniji. Anton Kristan, predsednik JSDS je bil za združitev v enotno državo enakopravnih narodov z začasno vlado in parlamentom po dejanskem razmerju političnih sil.5 Predlog združitve s Srbijo ni prišel s strani Srbije direktno, niti s strani sedeža nove države v Zagrebu, pač pa posredno na prigovarjanje Srbije, preko dalmatinske narodne vlade. Vprašanje združitve s Srbijo je slovensko politiko popolnoma razklalo. Bistvena večina 18 poslancev SLS je bila proti, 10 poslancev JDS za, 3 poslanci JSDS pa pogojno za. Kljub jasnemu večinskemu mnenju so se odločili, da Slovenija ne nastopi enotno, pač pa da pred Narodnim vječem v Zagrebu zastopajo stališče svojih strank.

 

NV nikakor ni samoiniciativno postavila severne slovenske meje, pač pa se je večinoma le odzvala na izvršena dejanja drugih. Tako je šele po proglasitvi lokalnih Nemcev gorenjske Bele peči za k Avstriji pripadajoči, odzvala NV in določila, da spadajo kraji v spodnji Ziljski dolini in v Kanalski dolini k Sloveniji.7

 

NV je sama uradno ukinila obstoj slovenskega naroda z besedami: "Od 1. decembra 1918 naprej tvori ves naš narod slovensko-hrvaško-srbski edinstveno državo pod regentstvom Njegove Kraljeve Visokosti prestolonaslednika Aleksandra".9 Gre torej za en narod treh plemen, katerega jezik in pisavo je potrebno poenotiti.

 

NV oz. bolje rečeno njen liberalni del, ki je bil unitaristično usmerjen, je komaj čakal, da vladanje preda Belgradu. Njeni predstavniki so zadrževali mobilizacijo in odrivali odgovornost za mobilizacijo na Narodno vječe, čeprav je bila ta v pristojnosti NV, na kar jih je moralo opozoriti celo Narodno vječe.9

 

Narodne novine, uradno glasilo hrvaške vlade v Zagrebu piše imena slovenskih krajev v nemški obliki, zato NV posreduje naj se ti kraji pišejo izključno s slovenskimi imeni.10 Protest očitno ni zalegel, saj še danes Hrvati nimajo niti toliko slovanske solidarnosti, da slovenske kraje raje pišejo v nemški obliki, npr. namesto Pliberk vedno Bleiburg, kaj šele da bi

 

NV obišče polkovnik Milan Pribičević, ki mu je poverjena organizacija vojaštva v Lublani. Na presenečenje predstavnikov NV pa ga je namesto vojaških zadev, mnogo bolj zanimala politika. Tako je večino časa posveti pridiganju poverjenikom NV o zedinjenu enega jugoslovanskega naroda v eno državo, razvoju, kulturi, sreči, svobodi, o velikih pričakovanjih od Slovencev, o novi dobi, o velikem začudenju Srbov nad slovenskim zavračanjem monarhije, o slavni Karagjorgjevićev, ki da jih po demokratičnosti nikakor ni mogoče primerjati s Habsburžani. Služenje vojske bo trajalo le 6 mesecev, "", prihaja nova doba, vojaki bodo imeli na razpolago možnost raznovrstne izobrazbe, razvedrila, petja, častniki in vojaki si bodo enaki, tako da bodo člani najuglednejših družin hoteli služiti vojski. Vsi poverjeniki so bili nad govorom izjemo navdušeni.11

 

Dalmatinska vlada se je odločila, da bo imela v uradništvu na njenem ozemlju samo Dalmatince, zato je Slovenca Vladislava Fasana odpustila. NV protestira zaradi separatizma pri vladi v Belgradu.11 Poverjenik Anton Kristan (pr. JSDS) se je pogovarjal s srbskim častnikov v Zagrebu, ki mu je povedal, da Srbi ne odobravajo odslavljanja Nemcev iz služb v Sloveniji. NV odgovori, da gre izključno za odgovor na odpuščanja Slovencev iz državnih služb v nemški Avstriji.13

 

Belgrad je objavil je odlok o razpustitvi vseh Narodnih svetov in narodne straže. NV odloči, da če krajevne razmere tako zahtevajo, naj NS začasno še ostanejo,12 10.1.1919 pa na zahtevo Belgrada ukine vse Narodne svete in narodne straže.15 To je storil kljub temu, da bi narodne straže lahko prevzele vzdrževanje reda in miru in bi se tako sprostili vojaki za obrambo severne meje.

 

Po lublanskih ulicah v nočnih urah skupina mladih prevrača razne javne spomenike prejšnjega režima, podnevi pa pobira nemške časopise iz kavarn in jih sredi ceste demonstrativno zažiga. V NV se postavi vprašanje, zakaj se ni že prej poskrbelo za odstranitev javnih spomenikov prejšnjega režima.13

 

Nemška Avstrija je razpisala volitve za nemški državni zbor tudi v Radgoni. NV izvršitev volitev prepove.14

 

NV zaradi neprimernega pisanja časnikov o vojski in vojaških akcijah, predvsem Jugoslavije, uvede cenzuro in da navadilo, da se ne sme pisati o: "..vojaških akcijah, o premikanju čet in o stvareh ki so zmožne kršiti disciplino med vojaštvom". Prav tako se uvede cenzura za vso pošto, ki prihaja v Slovenijo ali iz Slovenije. Poštni uradi pošiljajo tako pošto v Maribor oz. Lublano.16

 

Poverjenik Kristan predlaga odpravo policijske ure za gostilne in kavarne. To so uvedli na zahtevo Ulmanskega, ker so v restavraciji "Ilirija" zaradi čedalje večjega odpora do Srbov, enega Srba ubili. Večina izgredov v Lublani povzroča prav vojaštvo. Namesto da bi ti skrbeli za red in mir, mora civilna uprava pomagati vzdrževati še disciplino vojaštva.17

 

Prestolonaslednik regent Aleksander je 23.1.1919 razrešil zavednega Slovenca, predsednika NV dr. Josipa Pogačnika (SLS) in imenoval dr. Janka Brejca (SLS), za podpredsednika pa dr. Gregorja Žerjava (JDS), težkega unitarista in centralista. Hkrati so bili svojih dolžnosti razrešeni: ministri Tavčar, Truller, Pogačnik, Remec, Pestotnik, Kukovec in Kristan ter so se njihova ministrstva ukinila, ministrska področja pa podredila neposredno belgrajski vladi. Pod pristojnostjo NV so ostala štiri ministrstva. Pribičević je okrajnega glavarja dr. Baltiča, zvestega unitarista in centralista, na službovanje na ministrstvo za notranje zadeve; podobno pa še dr. Vladimirja Orla iz Lublane in dr. Štefana Sagadina iz Cela.18

 

Belgrajska vlada je z brzojavko ministra Svetozarja Pribičevića, enega glavnih zagovornikov unitarizma in centralizma, Sloveniji zmanjšal število poslanskih mest iz 38 na 32. Vseh mest je bilo 188. Proti tej potezi je v imenu vseh treh strank protestiral dr. Anton Korošec, da je za Slovenijo minimalno sprejemljivo število poslancev 38.18 Pribičević je z brzojavko odgovoril, da je 32 poslancev dokončna rešitev, ki se lahko popravi, če bo imela Slovenija več ozemlja.19 

 

NV predlaga: "Da se omogoči slovenski mladini na vseučilišču v Zagrebu poslušati predavanja v slovenskem jeziku in v le-tem polagati tudi izpite.."19

 

Nekateri častniki, ki so se prijavili v srbsko vojsko služijo v Srbiji, zato NV posreduje po več kanalih v Belgradu, da se vsi taki častniki prestavijo v oddelke, ki bodo tvorili reorganizirano vojsko v Sloveniji.20

 

NV je prosila češko vlado, da imenuje svojega predstavnika v Trstu, ki bi opravljal nujne posle tudi za Slovence. Veleposlanik Hribar poroča iz Prage, da ga je zunanji urad Čehoslovaške opozoril, bi bila to slaba usluga Jugoslovanom, saj bi s tem priznala italijansko okupacijo Trsta.20

 

Šef vojne misije v Lublani general Krsta Smiljanić je 28. januarja obvestil NV, da bo na podlagi kraljevega odloka z 22.12.1918, vzpostavil Dravsko divizijsko oblast, ki obsega ozemlje Slovenije. Poveljnik Dravske oblasti je podrejen neposredno vojnemu ministrstvu v Belgradu.20

 

Pa pobudo NV je južna železnica uvedla tečaj za uradnike, ki ga je obiskovalo 50 udeležencev, toda vlada je kmalu ugotovila, da je slovenskih železnicah že dovolj uslužbencev in novi, do zasedbe Koroške niso potrebni.21

 

1 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 1. Zapisnik NV z dne 1.11.1918

2 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 4. Zapisnik NV z dne 4.11.1918

3 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918

4 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 16. Zapisnik NV z dne 15.11.1918

5 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 20. Zapisnik NV z dne 21.11.1918

6 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 23. Zapisnik NV z dne 25.11.1918

7 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918

8 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 27. Zapisnik NV z dne 2.12.1918

9 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 28. Zapisnik NV z dne 4.12.1918

10 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 36. Zapisnik NV z dne 18.12.1918

11 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 38. Zapisnik NV z dne 23.12.1918

12 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 40. Zapisnik NV z dne 30.12.1918

13 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919

14 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 43. Zapisnik NV z dne 9.1.1919

15 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 44. Zapisnik NV z dne 10.1.1919

16 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 45. Zapisnik NV z dne 13.1.1919

17 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 47. Zapisnik NV z dne 17.1.1919

18 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 51. Zapisnik NV z dne 24.1.1919

19 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 52. Zapisnik NV z dne 27.1.1919

20 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919

21 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 52

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Notranja vojaška vprašanja

 

 

5. novembra pride v Lublano general Maister in NV prosi vojaške pomoči za Maribor, na kar mu predsednik Josip Pogačnik razloži, da vojakov nimajo, da pa mu jih dajo na razpolago takoj ko pridejo.1 6. novembra NV zapriseže vojaštvo 17. pešpolka. NV sklene sprejeti v službo cca. 3.500 vojakov češke legije, hkrati pa odredi, da se domači polki in kadri čim prej demobilizirajo, posebno častniki, ki ne vrše službe.2,

 

Poverjeniku za narodno obrambo dr. Lovru Pogačniku, je NV odobrila izplačilo 10.000 kron za opremo srbskih častnikov v Lublani.3

 

General Maister je dolgo čakal na obljubo NV, da pošlje vojaštvo v Maribor. Ko je grozilo, da bodo Nemci postali premočni, da bi Maribor bilo še mogoče braniti, je 8.11.1918 na Spodnjem Štajerskem odredil splošno mobilizacijo moških med 18. in 40. letom starosti.4 Da bi vlada ohranila svojo avtoriteto je še isti dan reagirala ter 9. novembra objavila NV v Uradnem listu poziv, naj se vojaki med 18-im in 40-im letom zglase v Borovlah, Mariboru, Celu in Lublani. Toda vojakov je bilo bistveno manj, kot bi bilo vpoklicanih mož z maistrovo splošno mobilizacijo. NV je objavila tudi poziv orožnikom in orožniškim častnikom izven Slovenije, naj se zglase na službo v Lublani.30

 

 

obramba Slovenije, vpoklic vojaških obveznikov 1918

vir: Uradni list NV, letnik I, št. 4, z dne 9.11.1918

 

 

Čez dva dni je NV že izdala odredbo, da se s 15. novembrom vsem neaktivnim častnikom odpove službo in se jih nadomesti z aktivnimi, razen če jih zelo nujno ne potrebuje.31 Odpuščala je, čeprav je vojske primanjkovalo, oz. sploh ni imela predstave koliko vojske ima? Zato je v Uradnem listu 14. novembra objavila, naj vsa štacijska poveljstva javijo, kateri pododdelki, formacije in zavodi so jim podrejeni, kdo so poveljniki, koliko jih je, kakšne čine imajo in njihova imena.32

 

Ko je NV izvedela za maistrovo mobilizacijo, je na seji 12. novembra naročila poverjeniku za narodno obrambo dr. Lovru Pogačniku, naj pozove Maistra, da opraviči svoje dejanje. Hkrati je takoj telefonsko zaprosila Nar.Vj. v Zagreb, da pošlje bataljon zanesljivega vojaštva, ker obstaja možnost nemškega puča na Štajerskem. Hkrati je dr. Vekoslav Kukovec, poverjenik za finance opozoril, da je naš položaj na Štajerskem v nevarnosti in da je potrebno živeti z Nemci v čim boljših odnosih, ker nam sicer lahko vrnejo z obrestmi. Da bi se odkupil Nemcem za Maistrov razglas mobilizacije, je mestu Gradec brezplačno odobril 50 vagonov moke od 340-ih, ki so bili zaplenjeni v mariborskih vojaških skladiščih. NV je sklenila na vsa okrajna glavarstva na Spodnjem Štajerskem poslati brzojavko, ki naj se čim širše razglasi: "Mobilizacijski ukaz generala Maistra se pojasnjuje tako, da se imajo zglasiti vsi zdravi vojaki (samo vojaki in ne tudi drugi moški) v starosti od 18. do 40. leta...".5 Kar je NV storila 12.11.1918, bi lahko storila že 1. novembra, a je iz zapisnika vlade in panike, ki jo je povzročil Maistrov mobilizacijski razglas razvidno, da sama spričo "ziheraštva" in bojazlivosti mobilizacije sploh ne bi razglasila in da bi Spodnja Štajerska danes bila že popolnoma ponemčena, Prekmurje pa pomadžareno.

 

Nemci so se glede razmejitve med Nemško Avstrijo in Jugoslavijo na Koroškem obrnili na NV. Želeli so nevtralen pas z mešano komisijo, vendar NV ni odgovarjala na take pobude, ker se je bala, da bi s tem prišlo do prejudica meje.6

 

Šele na prošnjo Narodnega vječa, je NV prvič 14.11.1918 okvirno predlagala, ne določila, severno mejo, ki naj jih zasedejo Jugoslovanom prijazne čete: Šmohor, Belak, Celovec, Št. Vid, Št. Janž na Mostiču, Velikovec, Št. Andraž, Dravograd, Marenberg, Maribor, Spielfeld, Radgona, Št. Gothard.7 Iz tega je jasno razvidno, da se je NV zanašala, da bodo slovensko ozemlje za Slovence pravično zasedli drugi in je spričo tega tudi razumljivo zadrževanje generala Maistra.

 

S Koroške so prihajala poročila o nič manjšem nasilništvu Nemcev proti Slovencem, kakor pred koncem vojne. Nemci so prestavljali slovenske uradnike in nastavljali nemške, da so zaprisegali za Nemško Avstrijo, ovirali so promet slovenskih krajev z Jugoslavijo.8,26 Na izvršena dejstva Nemcev na slovenskih ozemljih je NV protestirala z diplomatskimi notami. Na klic Slovencev na Koroškem na pomoč, je NV sklenila, da: "se ukrene vse potrebno, da se dokaže našim rojakom na Koroškem, da jim hoče nuditi Jugoslavija varnost, red in prehrano".9  Največje jamstvo in dokaz bi bila zasedba Koroške! Od besed in diplomatskih not pa se Slovenci niso počutili nič bolj varne in site, prej izdane in prevarane. Zaradi številnih nasilstev Nemcev nad Slovenci NV odloči, da pošlje spomenico koroški, avstrijski in belgrajski vladi, polkovniku Pribičeviću in časopisju.23 Iz Gradca je prišlo poročilo, da so Nemci vdrli v lokale društev Triglav in Čitalnice ter zasedli oba prostora. Na tehniki in na vseučilišču so zahtevali nemški dijaki, da se Slovenci odstranijo iz dvoran.27

 

Uslužbenec pri jug. komisarjatu v Celovcu, Dr. Hočevar je poslal več zapisnikov, ki pričajo o hudih zatiranjih koroških Slovencev. Tistim, ki so za Jugoslavijo ne dajo niti hrane, ali pa najslabše kvalitete. Nekaterim voditeljem grozijo z obešanjem, grožnje s smrtjo se stalno ponavljajo.29

 

Državni urad za zunanje zadeve iz Dunaja je predlagal, da pride zaradi preprečitve nasilja na Koroškem do skupnega posveta glede sporazumne uprave na Koroškem po obeh narodih do mirovne konference, ki pa ga je NV zavrnila rekoč: "..NV je pripravljena udeležiti se skupnih posvetovanj pod pogojem, da Nemci poprej umaknejo svoje vojaštvo in Narodne straže iz nesporno slovenskega ozemlja".10 Zavračanje zasedbe Koroške in celo pogovorov o skupni zasedbi in upravi, ko so imeli Nemci že zasedeno vso slovensko Koroško je skrajno čudno. Tudi pobudo koroškega deželnega odbora, da bo poslal 22. novembra 2 pooblaščenca v Lublano glede dogovora o začasni meji, je NV zavrnila in pogojevala s poprejšnjim umikom čet, ne glede na to, da je Avstrija zagotavljala, da stoje na ozemlju slovenske Koroške zgolj zaradi vzdrževanja reda in miru in da nimajo naloge se upirati se slovenski zasedbi z orožjem.12 Nemške čete so se 23. novembra res umaknile na severni breg Drave, kas so sporočili tako iz Celovca13, kot iz Dunaja.14 Avstrija predlaga pogajanja z NV za 2. decembra, vendar NV prosi, da se zaradi odsotnosti ključnih predstavnikov pogajanja odlože.16

 

Avstrija je poslala v ratifikacijo dogovor med zastopniki Nemške Avstrije in NV, ki je potekal v Lublani 12.12.1918. NV je ratifikacijo zavrnila, ker besedilo ni popolnoma odgovarjalo dogovoru, je pa tudi na vsak način hotela ratifikacijo odriniti v odločitev vladi v Belgradu.22,23

 

V malem kraju Hrušica so Nemci 19. decembra iz hiše usmrtili srbskega vojaka, zato so ti z artilerijo obstreljevali okolico. Na protest Koroške vlade NV ne reagira, ker stoji na stališču, da je to stvar.23

 

Glede mobilizacije se je skrajno kompliciralo in odlagalo izvedbo, ko je zasedba Koroške postala že težavnejša, če že ne prepozna. Iz 18. zapisnika seje je razvidno: "Opozarjalo se je na dejstvo, da nimamo ne obleke, ne denarja, ne avtoritete, da bi to izvedli; tudi je treba izvršiti še statistična preddela...".10 Še ne dober teden pred tem, pa se je puščalo skozi Slovenijo vagone materiala in orožja, ter plačevalo avstrijske in srbske vojake. (glej 3 ter poglavje Prehrana in material3). Toda NV je v Uradnem listu objavila, da se le gažistom in častnikom katerikoli narodnosti na poti iz fronte domov, pusti osebno orožje, medtem ko vojakom ne. Izrecno je bilo napisano: "..nikakor pa ne puške ali drugo orožje..". Prav tako hrane največ za 6 dni. Ostalo pa bi morali zaseči.30

 

19. novembra je stotnik Alfred Lavrič s 60 možmi zasedel Ljubelski prelaz, nad čemer se pritožuje državni svetnik dr. Lemisch iz Celovca, češ da namerava Lavrič zasesti vso Koroško do Drave.11 Tokrat je prvič prišlo do zasedbe kakšnega, čeprav mejnega dela Koroške. Ko je dr. Brejc prejel telefonsko obvestilo, da različni znaki kažejo, da nameravajo Italijani zasesti Koroško, se je NV zganila in sklenila da stotnik Alfred Lavrič z 20 Srbi (antantnimi vojaki) 27. novembra zasede Celovec ter tako prehiti Italijane.15 Tudi Smodej je opozoril, da Nemci kličejo Italijane na Koroško ter da so Italijani do Nemcev prijazni, do Slovencev pa se obnašajo prav grdo.17 NV sporoči koroški deželni vladi v Celovcu, da so jugoslovanske čete od 1.12.1918 naprej antantna vojska.23

 

Dne 25. novembra dopoldan,33 sta general Rudolf Maister in polkovnik Rudolf Passy podpisala pogodbo, po kateri bi slovenske čete zasedle ozemlje po črti: Št. Pavel, Grebin, Wageberg, Slovenski Šmihel, Krnski grad, Trg, Belak, Šmohor in proti jugu do državne meje. Namesto, da bi slovenska vlada pograbila za Slovence pravičen pogajalski dosežek, ki je bil na vrhunskem nivoju svetovnega državnika, je pogodbo razveljavila, generala Maistra grajala za njegov posredovanje v korist Slovencev ter omejila njegovo delovanje na štajerski odsek severne meje. več »»

 

 

Carinthia gained to Slovenes by Maister-Passy treaty 25.11.1918; Koroška pripadla Slovencem po sporazumu Maister-Passy 25.11.1918


Koroška, kot jo je general Maister priboril Slovencem
po mednarodnoveljavnem sporazumu Maister-Passy

 

 

Podpolkovnik Ulmansky poroča NV, da je iz vojaškega stališča mogoče zasesti Celovec, vendar je potrebno prevzeti skrb za prehrano, nakar dr. Ivan Tavčar izjavi, da ne more prevzeti še preskrbe Celovca, zato naj Celovca ne zasedejo, nakar komisar za Koroško Smodej izjavi: "..je v Celovcu množina živil ter za 50 mio vojnega blaga, ki ga bodo Nemci sicer odpeljali v Avstrijo". Nato NV sklene naj gre Smodej v Maribor in Zagreb, da zagotovi prehrano za Celovec in če se mu posreči, ukaže generalu Maistru zasesti Celovec. Sklene še: "generala Maistra je podučiti.. da nima sklepati z Nemško Avstrijo sam nikakih političnih pogodb.."17 NV je sklenila, da se Celovec ne zasede, zaradi pomanjkanja živil, pa tudi, ker se Nemci že utrjujejo v okolici Celovca, poleg tega pa se še povezujejo z Italijani in jih kličejo v deželo.18 

 

Zastopnik dr. Pirnat osebno NV sporoči klic koroških Slovencev, da se zasede Celovec in Belak, ker Slovenci niso varni življenja, poleg tega pa se iz obeh mest izvaža blago in živila v Avstrijo. Sporoči, da celovški magistrat in odbor nimata skoro nobene moči ter število vojaštva v mestu, ki šteje cca 2250 mož, od teh dosti Slovencev in Polakov. V imenu generalštaba slovenske vojske pove Skubec, da je slovenskega vojaštva na Koroškem 850 mož in da za zavzetje Celovca potrebujejo dosti okrepitev. Dr. Ivan Tavčar, goreč pristaš srbskega unitarizma,  je proti zasedbi Celovca, češ da se 9. decembra začno pogajanja z Nemci, ki bi zasedbo Celovca lahko "po pravici smatralo za verolomnost".19 9. decembra NV na severno mejo pošlje 2 batalijona (cca 700) vojakov.

 

Dr. Lovro Pogačnik predlaga, da se izvede mobilizacija približno 6.000 mož, ki bi nadomestili sedaj služečih približno 6.500 mož. Dr. Ivan Tavčar je bil proti mobilizaciji, češ da ni nujno potrebna, Andrej Kalan pa je predlagal izvedbe široke statistike, ki bi pokazala koliko mož je sploh potrebno vpoklicati.17 Z mobilizacijo bi zgubili 500 moč, čeprav je bilo vojaštva že itak premalo, zato gre za neprimerno oporekanje.

 

Ker Italijani mečejo 200 družin slovenskih železničarjev iz Trsta na cesto, dr. Pestotnik predlaga, da se jih namesti v belgijski vojašnici, čemur ugovarja poverjenik za obrambo dr. Lovro Pogačnik, če da morajo biti prostori na voljo za Milana Pribičevića, ki pride 22. decembra z enim bataljonom 4. srbskega polka iz Soluna.21

 

! ! !

 

V Unionu je 1.1.1919 potekal shod zaradi slabih razmer na Koroškem. Iz obupa nad neustreznim in skrajno mlačnim postopanjem NV glede Koroške, je bilo nekaj gorkih naperjenih tudi proti NV. Zahtevo za ustanovitev legije prostovoljcev za Koroško je NV podprla, vendar je prej iskala soglasja pri generalu Krsti Smiljaniću, ki je bil šef vojne misije v Lublani. Proti legiji je bil Anton Kristan, predsednik JSDS. Pove da to ni zadeva neke pokrajinske vlade, pač pa vlade v Belgradu. Proti je bil tudi Karel Triller (JDS), tesen sodelavec Ivana Tavčarja, ki meni, da za unionsko manifestacijo stoji SLS. NV nato skuša oprati krivde, ker Koroško in Celovec niso zasedli češ, da je NV odločala soglasno in ne po večini, da so zavzetje Celovca odklonili, ker je dr. Ivan Tavčar (pr. JDS) izjavil, da ne more Celovca prehraniti,(glej 17) (Poverjenik za Koroško Franc Smodej je takrat izrecno opozoril na neizmerno količino živil v Celovcu!(glej 17)) tudi je NV pričakovala, da bo to storila Srbija ali antanta, a brez uspeha! dr. Janko Brejc (SLS) pove, da je bil vedno za energično rešitev zasedbe Koroške, a so ga nekateri člani vlade že neradi poslušali. Korošci so silno nervozni, dnevno prihaja čedalje več koroških beguncev k njemu. Prepričan je, da brez zasedbe Koroške ta ne bo slovenska, ima pa vtis, da vojaštvo sploh noče zasesti Celovca, saj vedno išče kak izgovor. Dr. Karel Verstovšek (SLS) pove, da se na Koroškem vrše taka grozodejstva proti Slovencem, da jih ni mogoče prenašati. Na Koroškem so se učitelji, župani in uradniki izpostavili za osvoboditev Koroške. Šli so od hiše do hiše in za boj nabrali kakih 8.000 mož. Anton Kristan (JSDS) zahteva, da se v zvezi z unionskim shodom komisarja Smodeja in dr. Müllerja pokliče na zagovor, zaradi nelojalnosti NV. Josip vitez Pogačnik (SLS) predsednik vlade predlog Trillerja, da se javnosti sporoči, kdo je kriv za položaj na Koroškem komentira: "Če se poda to pojasnilo, se bo napadla belgrajska vlada in antanta, na kateri smo se opetovano obrnili brezuspešno. Tega pa ne moremo storiti". Na predlog Ivana Tavčarja (pr. JDS) NV v časopisih objavi "..je NV storila glede Koroške vse, kar je bilo v njeni moči..".24

 

 

Slovenija štajerska in košroša po sporazumu Maister-Passy z dne 25.11.1918


Slovenija danes, če slovenska vlada ne bi preklicala, že
podpisanega  mednarodno veljavnega sporazuma Passy-Maister

 

 

 

! ! !

 

7.1.1919 pride na pogovore k NV zelo razočarana delegacija koroških Slovencev. Pripovedujejo, koliko navdušenja je bilo za slovensko stvar. Ljudje so se obrnili na izobražence, da se izjasnijo, kam bodo spadali, ti pa so se obrnili na NV, ki je protestirala proti postopanju celovškega Vollzugsausschuss-a. Ljudstvo je bilo zelo navdušeno, Nemci pa poparjeni: "..takrat bi se lahko z lahkoto doseglo vse; 2.decembta je bil v Celovcu nabit razglas, ki naznanja, da pride jugoslovanska komisija, ki bo prevzela upravo dežele in poziva ljudstvo naj bo mirno. Te komisije pa ni bilo. Tedaj so začeli Nemci stikati glave, se organizirati, ker so imeli na pošti in železnici svoje ljudi, ki so jih o vsem informirali, tudi o sporočilih Korošcev v Lublano, v katerih so prosili za pomoč, in o odgovorih NV, iz katerih je bilo razvidno, da NV ne more poslati pomoči". NV je dajala samo odredbe in navodila, nič pa ni naredila, da bi jih zaščitila pred nasiljem Nemcev. Mnogi so se močno izpostavili s svojimi dejanji: "v Lublani pa so našli gluha ušesa; kdor je bil v Lublani je rekel, da ne gre nikdar več". Sedaj zavedni koroški Slovenci niso varni pred Nemci, na drugi strani pa ne upajo pred lasten narod, ki jih zmerja z zapeljivci, zato so najzavednejši Slovenci morali pribežati na Krajnsko, po krivdi NV. Predsednik vlade Josip vitez Pogačnik jasno pove: "..opustitve vojaških akcij je kriva vlada v Belgradu.. tam so rekli, mi moramo zasesti Bačko in Banat". Pove še, da je mobilizacija nemogoča, ker ni obleke, obutve, hrane ne municije. Vsak vojak ima 50 patronov, za zasedbo ozemlja pa bi jih potreboval 250. (op.pisca: prve dni novembra se je skozi Slovenijo brezglavo prepuščalo gore ton tega istega materiala). Župnik Ražun pove, da ni resnično, kar se tiče vojaštva. V Radovlici in Kranju je dosti Srbov, ki postopajo naokoli: "če je bilo v Celovcu in Belaku mogoče, da se je ustanovila meščanska garda, da skrbi za mir in red, bi moralo biti mogoče tudi v Lublani in Kranju, vojaštvo pa naj bi odšlo na fronto". Predstavnik Korošcev vpraša: "zakaj se 9. decembra, ko so bili v Lublani zastopniki Nemške Avstrije in so hoteli urediti zadevo po mirnim potom, ni dosegel sporazum, ampak so se njih predlogi odklonili". Franc Smodej pove, da so Nemci ponudili le sodne okraje Dobrla ves, Železna kapla in Pliberk. Dr. Brejc odgovarja, da če bi NV prej vedela, da bo prišlo tako daleč, bi marsikaj storila drugače. Ko je bilo mogoče Celovec zasesti z 200 vojaki, nismo mislili, da čez 14 dni to ne bo več mogoče! V tem času pride brzojavka deželne vlade v Celovcu, s katero zahteva vso Koroško zase in protestira proti vmešavanju NV v njen delokrog.25

! ! !

 

Srbi so v Bački in Banatu zasedli deloma romunsko, deloma madžarsko ozemlje zato so tako zaposleni z vojaštvom tam doli, je povedal poverjenik Kristan, ki je prišel iz Belgrada: "Ni pričakovati, da bi nam mogli Srbi nuditi kako izdatno vojaško ali tudi le diplomatično pomoč. Zato naj rešimo sami, kar se da rešiti slovenskega ozemlja. Iz tega je tudi razvidno, zakaj nas kar puste voditi posle zunanje politike".28 Glede demarkacijske črte na Koroškem je ministrski svet v Belgradu izjavil, da NV ni bila kompetentna skleniti to pogodbo in da general Smiljanić ne sme nikdar umakniti jugoslovanskega vojaštva iz Velikovca, če bo Drava demarkacijska črta.28

 

Viri:

 

1  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 6. Zapisnik NV z dne 5.11.1918
2  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 10. Zapisnik NV z dne 8.11.1918
3  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 11. Zapisnik NV z dne 10.11.1918
4  Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 34, 35
5  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918
6  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 7. Zapisnik NV z dne 6.11.1918
7  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 15. Zapisnik NV z dne 14.11.1918
8  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 16. Zapisnik NV z dne 15.11.1918
9  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 17. Zapisnik NV z dne 16.11.1918
10  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 18. Zapisnik NV z dne 18.11.1918
11  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918
12  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 20. Zapisnik NV z dne 21.11.1918
13  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 22. Zapisnik NV z dne 23.11.1918
14  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 23. Zapisnik NV z dne 25.11.1918
15  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918
16  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 25. Zapisnik NV z dne 28.11.1918
17  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918
18  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 27. Zapisnik NV z dne 2.12.1918
19  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 29. Zapisnik NV z dne 6.12.1918
20  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 30. Zapisnik NV z dne 9.12.1918
21  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 37. Zapisnik NV z dne 20.12.1918
22  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 38. Zapisnik NV z dne 23.12.1918
23  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 39. Zapisnik NV z dne 27.12.1918
24  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919
25  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919
26  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 44. Zapisnik NV z dne 10.1.1919
27  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919
28  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 59. Zapisnik NV z dne 10.2.1919
29  Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 62. Zapisnik NV z dne 17.2.1919
30  Uradni list NV, letnik I, št. 4, z dne 9.11.1918
31  Uradni list NV, letnik I, št. 5, z dne 12.11.1918
32  Uradni list NV, letnik I, št. 6, z dne 14.11.1918
33  Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987, str. 96
  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Prekmurje in Medmurje

 

 

Deputacija iz Medmurja je predložila poverjeništvi za narodno obrambo NV v Lublani spomenico o grozotah, ki jih Slovencem v Medmurju delajo Madžari. NV sporoči Narodnemu vječu, da naj zasedejo srbske ali druge antantne čete čim prej Prekmurje in Medmurje.1

 

Zaradi stalnega nasilja Madžarov, ki je postajalo čedalje bolj neznosno, so 24.12.1918 zjutraj prekoračile Dravo narodne čete, od zahoda pa usklajeno slovenske čete in vkorakale v Medmurje ter prevzele oblast v pokrajini. Mostove preko Muro so zastražili, vpeljali upravo ter skrbeli za red in mir.2 Iz tega zapisa je razvidno, da Prekmurje še ni bilo osvobojeno! Slovenci iz Medmurja brzojavijo NV: "Nebrojne množice slovenskega naroda, zbrane ob priliki zasedbe Stidove na velikem zborovanju, pošiljajo na predlog člana NS Božidarja Severja slavni vladi izraz oduševljenja za Jugoslavijo". NV je pozdravila osvoboditev izpod Madžarskega jarma.2

 

Šele čez več kot 5 mesecev je NV v Uradnem listu objavila uradna imena krajev v Medmurju in poleg slovenskega imena navedla imena, ki so prej veljala pod Ogrsko.3

 

Medmurje napačni ni vrisano kot pridobitev Slovenije

Mali zgodovinski atlas, Založba Modrijan, Lublana 2006, str. 64

 

Založba Modrijan je izdala Mali zgodovinski Atlas, ki ga uporabljajo mnogi učenci. Učbenik učence uči napačna dejstva o zgodovini slovenskega naroda.

Medmurje NI vrisano kot pridobitev Slovenije po Trianonski mirovni pogodbi, ki je bilo sestavni del Slovenije do  leta 1929. Po uvedbi srbske vojaške diktature, pride pod Hrvaško. Prav tako je napačno vrisana meja predvidena po Londonskem sporazumu. Ta je tekla po zahodni meji dežele Krajnske. Kar je Italija zasedla več, za to ni imela legalnega mednarodnega pokritja, vključno s slovensko Kanalsko dolino.

 

1 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 33. Zapisnik NV z dne 13.12.1918

2 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 39. Zapisnik NV z dne 27.12.1918

3 Uradni list NV, letnik I, št. 40, z dne 25.5.1918

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Vojaška vprašanja z Italijo

 

 

Po 4. členu londonskega sporazuma so Italiji pripadale dežele Trst, Goriška z Gradiščansko, Istra do Kvarnerja, vključno z Volosko ter otoke Cres, Lošin, Unije, Plavnik ter še nekatere manjše otočke.

 

Italijani so 19. oktobra popolnoma zaprli mejo pri Rakeku, bivšim avstro-ogrskim vojakom so zaplenili vse orožje ter jih odgnali v postojnsko taborišče. Podobno v Cerknem. NV zapiše: "..se obvesti o tem srbska vlada".4 Tokrat je prvič uradno zabeležena povezava s Srbijo. Ne gre le za obvestilo antantni sili, kajti drugih antantnih držav o italijanskih okupacijskih postopanjih niso obvestili, pač pa za neformalno sodelovanje vsaj predstavnikov JDS, ki so se zavzemali za en jugoslovanski narod in eno državo. Ponovno se je v zvezi z italijansko sečnjo drv, še predno je prišlo do združitve postopalo, kot da je Slovenija že podrejena Srbom, ko je srbsko vlado v Belgradu obveščalo o vsaki malenkosti v zvezi z Italijani.6 Do tega pa ni prihajalo samo-iniciativno, pač pa so nekateri že od vsega začetka sodelovali z Belgradom.

 

Na brzojavko italijanskega polkovnika Castellija iz Logatca, glede pogojev premirja, odpošlje NV delegacijo, ki naj Italijane pozdravijo prijateljsko, a tudi protestirajo proti okupaciji Slovenije.1

 

 

londonski sporazum 1915, slovenci, italija, srbija, okupacija 1918, bohinski trikotnik, dalmacija; london treaty 1915, slovenes, italy, serbia, occupation 1918, bohin triangle, dalmatia, istra, gorica, carnia, carniola, bled, lublana

 
Srbom je v pogajanjih z Italijani pripadla celotna Dalmacija (brez Zadra),

medtem ko so Italijani dobili v zameno slovensko Primorsko in

velik del dežele Krajnske ter del Koroške.

 

 

NV je ugotovila, da Italijani prihajajo v naše kraje v vse večjem številu. Zaradi prodiranja globoko v slovensko ozemlje, preko dogovora po Londonskem sporazumu, je NV naročila Narodnemu Vječu v Zagreb, da protestira proti prodiranju italijanskih čet preko demarkacijske črte.2 Ustavitev in odpravo italijanske okupacije so skušali doseči le po diplomatskih poteh, kar pa seveda na izvršena dejstva vojaške zasedbe ni imelo nikakršnega učinka. V tem smislu je tudi poziv zasedenim občinam, da pošljejo pisne proteste ne le italijanski vojski, pač pa tudi Narodnemu Vječu v Zagreb.3

 

Italijani prekoračijo demobilizacijsko črto pri Zaplani, Beli peči in Krajnski gori, in vdrejo v deželo Krajnsko. Pritožba se pošlje v Belgrad dr. Antonu Korošcu.7 Italijanska vojska je prodrla že do Snežnika. Župan Starega trga sprašuje kaj storiti, če zasedejo še Babno polje in vse kraje do Luzarjev. NV o tem sporoči Belgrad.10

 

V Trstu je okrog 900 slovenskih srednješolcev, ki bi radi obiskovali slovensko šolo. V ta namen so starši ustanovili Odbor staršev pod predsedstvom dr. Josipa Vilfana, da organizira privatne šole.8

 

Dr. Anton Korošec, dr. Albert Kramer in dr. Gregor Žerjav, ki so prišli za praznike iz Belgrada so predlagali, da NV zaprosi generala Svetozarja Borojevića, da napiše zgodovino avstrijsko-italijanske vojne, v kateri bo povedal resnico, da Italijani nikdar niso zmagali, pač pa so prodirali spričo konca vojne za umikajočo avstrijsko vojsko. Borojević je omenil majorja Aleksandra Hübnerja iz vojnega arhiva na Dunaju, ki lahko veliko pomaga.9

 

Jugoslovanski konzulat na Dunaju je sporočil, da namerava italijanska komisija iz spomeniškega urada na Dunaju odpeljati cerkvene umetnine, ki so las goriške, tržaške, istrske in lublanske (Vipava) škofije.11

 

 

italijanska okupacija dežele krajnske, goriške, trsta in istre 

Meja predvidena po Londonskem sporazumu je tekla po zahodni meji dežele Krajnske. Italijani pa so kršili sporazum in prodrli globoko v slovensko ozemlje:
1. črta je meja premirja na dan 3.11.1918
2. črta je meja italijanske okupacije (črtkano)
3. črta je predlagana zahodna in severna 
    slovenska meja na konferenci v Parizu.

Arhiv Republike Slovenije, AS 1061

  
      
      
      
  

Stevan Švabić, kakšna je resnica?

 

 

Po kapitulaciji Avstro-Ogrske vojske, so bili izpuščeni na prostost tudi vojni ujetniki Kraljevine Srbije. Ti, ki nas zanimajo, so bili zaprti v vojaškem taborišču Gröding pri Slonogradu.1 Kakih 670 jih je 8. novembra 1918 z vlakom prispelo v Lublano, kjer so doživeli navdušen sprejem. Narodni svet v Lublani jih je zaradi negotovih razmer spričo razpadle avstro-ogrske vojske, vzpostavljanja nove države in zaradi pomanjkanja obrambnega vojaštva, zaprosil za pomoč pri vzdrževanju reda in miru. Po dogovoru s članom Narodnega sveta v Zagrebu Svetozarjem Pribičevićem, jih je v Lublani ostalo cca. 300. Tako je nastal oddelek Komande srbskih enot v Lublani, ki jim je poveljeval podpolkovnik Stevan Švabić. Srbi v Lublani so bili neposredno podrejeni slovenski vojski oz. Narodni vladi v Lublani.25

 

Srbski vojaški ujetniki niso imeli pravice nastopati kot vojaki redne srbske vojske. S takim nastopanjem so delovali preventivno proti Italijanom in zastraševali avstrijski vojsko na severu, kajti če bi Avstrijci kot premagani vojaki nastopili proti antantnim vojakom, bi kršili sklenjeno premirje. Ko se je del srbskih vojakov, ki se je izdajal za antantno vojsko, 15.12.1918 pri Grabštajnu vdal, so Avstrijci kmalu ugotovili, da za tako postopanje nimajo nikakršnega dovoljenja belgrajske politike.24 Namesto da bi Slovencem koristili, so jim nehote močno škodili, saj so Avstrijci od poloma pri Grabštajnu vedeli, da so Slovenci v bojih na severni meji sami, brez politične in vojaške podpore Srbov. Avstrijcem je to dalo močan polet za protinapad prve dni januarja, ds katerim so zasedli velik del še osvobojenega slovenskega ozemlja na Koroškem.

 

 

Uradno oznanjani podatki

 

Narodna vlada za Slovenijo jih je, če je bilo potrebno uporabljala kot antantne vojake Kraljevine Srbije in so s tem Slovencem naredili nekaj velikih uslug. Prodiranje italijansko divizije proti Vrhniki in Ljubljani je Stevan Švabić 14. novembra skušal najprej ustaviti s posebno noto, nato je poslal proti njej okoli 300 mož z dvanajstimi mitraljezi in jih ustavil. Obranil je tudi Premogovnik Trbovlje.

 

Dejstva o Stevanu Švabiću

 

Mit o tem da naj bi se podpolkovnik Stevan Švabić s svojo vojsko zoperstavil prodiranju Italijanov proti Lublani je kot kaže veliko-srbska politično propagandna potvorba, ki naj bi Srbe prikazala v pozitivni luči pri obrambi slovenskega ozemlja v ključnih težkih trenutkih slovenskega naroda.

 

O italijanski okupaciji slovenskega ozemlja je treba povedati, da je le deloma jasno, kdaj je do zasedbe dejansko prišlo. Načeloma po 3.11.1918, ko je zaradi podpisanega premirja utihnilo orožje med Italijo in Avstro-Ogrsko. Nejasnosti ne botruje le pomanjkanje zanesljivih virov, pač pa predvsem dejstvo, da Italijani z vojsko niso navalili in zasedli slovensko ozemlje kot bi to storila večina drugih držav, pač pa so najprej previdno pošiljali maloštevilne izvidnice nižjih činov. Če so ugotovili, da bodo kraje zasedli brez težav, so začeli postopoma prihajati v večjih formacijah in se okrepili šele po preteku več dni.

 

Ker sprehod nekaj ogleduhov ne moremo šteti za okupacijo, pač pa tisto količino vojakov, ki je nekako začela obvladovati lokalno dogajanje in oblast. Naprimer v Logatcu so slovenske enote prisotne do 20.11.191812, a je italijanski polkovnik Castelli, ki je "preverjal" kako se v Logatcu spoštuje premirje, tam z nekaj vojaki vedril že 6.11., o čemer je bila obveščena tudi NV.1

 

Narodna vlada v Lublani je iz več krajev prejela obvestila slovenskih lokalnih oblasti o italijanskem onemogočanju slovenskih uradnikov. Vodja okrajnega glavarstva v Postojni je od italijanskega poveljnika Castellija dobil ultimat, da z osebjem zapusti glavarstvo v 48 urah.3

 

Datumi, ki bi se lahko šteli za okupacijo so Trst 4.11.15, Sežana 7.11., Postojna 8.11., Tolmin 9.11.13, Logatec 10.11., Idrija 14.11.14 in Vrhnika 14.11.1918. Na Vrhniki so vsi slovenski atributi oblasti, vključno s stražo nemotoma delovali naprej, Italijani pa so se 18.11.1918 mirno umaknili za predvideno okupacijsko črto 6 km proti Logatcu.

 

Ključne osebe v zvezi z italijansko zasedbo Vrhnike in njenim umikom so: vrhniški župan Franc Tršar, Stevan Švabić, poveljnik italijanskih čet na Vrhniki polkovnik Casaretti in člani NV.

 

 

  
  

Poročilo Franca Tršarja19,20,22

14.11. pripeljal iz Logatca avtomobil z italijanskimi vojaki in kapetanom, ki so se ustavili pri županu Francu Tršarju. Po protestu Župana so se odpeljali nazaj proti Logatcu. Toda že čez par ur je na Vrhniko vkorakala italijanska vojska z dvema oklepnima avtomobiloma in enim pešpolkom, za njimi pa 6 topov.

15.11. Med Francem Tršarjem in italijanskim poveljnikom pride do razčiščevanja napačnega tolmačenja vojaških podatkov. Italijani tudi na osnovi svojih zemljevidov ugotovijo, da so si o mestu nameravana zasedbe enotni s Tršarjem, ta črta pa se nahaja 6 km nazaj proti Logatcu.

 

16.11. Na vrhniški občinski seji so predstavniki sestavili protest proti italijanski prisotnosti na Vrhniki in zagrozili, da bodo, če se italijanska vojska ne umakne, poklicali podpolkovnika Švabića, da jih prežene iz Vrhnike. Ta protest je bil ustno raztolmačen italijanskemu poveljniku.

 

17.11. Italijanski poveljnik polkovnik Casaretti je župana Tršarja obvestil, da se bodo italijanski vojaki po nadrejenem povelju umaknili iz Vrhnike na črto določeno za premirje.

 

18.11. V jutranjem mraku se je italijanska vojska umaknila priti Logatcu.

 

  
  

Zbrani podatki Janeza J. Švajncerja

 

J.J. Švajncer piše: "Proti Italijanom, ki so prodirali proti Ljubljani in nameravali zasesti celo trboveljski rudnik, je podpolkovnik Švabić nastopil 14. novembra 1918. Za ta korak se je po telefonu dogovoril s podpolkovnikom Dušanom Simovićem, ki je bil dodeljen Narodnemu viječu v Zagrebu. Podpolkovnik Švabič je napisal posebno noto, ki jo je podpolkovnik Ulmansky prevedel v italijanščino, kapetan Milan Nešič pa odnesel Italijanom. Svojo namero, da Italjanom prepreči nadaljnje prodiranje, je podpolkovnik Švabić podkrepil z oddelkom kapetana Kujunđića (okoli 300 mož in 12 strojnic), ki ga je poslal na položaje. Tako so bili Italijani zaustavljeni."16, nato pa še "Podpolkovnik Švabić je proti Italijanom nastopil brez vednosti srbske Vrhovne komande, samo po dogovoru s podpolkovnikom Simovićem v Zagrebu. Simović je šele potem obvestil Vrhovno komando o posegu podpolkovnika Švabića. Najbolj zgovoren odmev o stališču srbske Vrhovne komande do Švabićevega dejanja pa je bil telefonski poziv 20. novembra 1918, po katerem je moral Švabić Slovenijo takoj zapustiti in oditi v Beograd."17

 

Podpolkovnik Simović je Švabićev poseg proti Italijanom svoji Vrhovni komandi predstavil takole: "Italijanske čete, v moči približno ene divizije, so v napredovanju od Trsta proti Ljubljani prešle demarkacijsko črto, kot je bila predvidena v sporazumu o premirju med Avstrijo in Italijo, in so sinoči 13. tega meseca zvečer prišle do Vrhnike. Po zahtevi Vlade Narodnega viječa v Zagrebu sem ukazal komandantu srbskih čet v Ljubljani, naj obvesti komandanta italijanskih čet, da je vojska kraljevine Srbije v imenu sporazuma z Vlado Narodnega viječa okupirala območje Ljubljane in da zaprosi komandanta italijanskih enot, naj zaustavi njihovo napredovanje. General - poveljnik italijanskih čet - je izjavil, da ne priznava srbske vojske v Sloveniji in se ni hotel povezati in sporazumeti z našim komandantom. Zato sem po ponovni zahtevi Vlade Narodnega viječa izdal komandantu naših čet v Ljubljani ukaz, da nadaljnje prodiranje italijanskih čet proti Ljubljani prepreči na vsak način, v skrajnem primeru tudi z uporabo orožja, o čemer naj pravočasno obvesti komandanta italijanskih čet."18

 

  
  

Zapisnik Narodne vlade

 

V uradnem zapisniku z dne 14.11.1918 ob cca 18:30 je zapisano: "Nato je poročal podpolkovnik Švabič, poveljnik srbskih čet v Ljubljani o korakih, ki jih je storil pri poveljniku italijanskih čet na Vrhniki proti nadaljnjem prodiranju Italijanov"3

 

  
     
  

Povzetek dogajanja

 

 

Gre za dve vzporedni zgodbi, ki imata stično točko le v italijanski vojski, ki se je nekaj dni mudila na Vrhniki. Za zgodbo podpolkovnika Švabića na vseslovenskem oz. državnem nivoju in zgodbo župana Franca Tršarja na občinskem nivoju. Oba sta bila v kontaktu z Italijani z namenom povzročiti umik italijanske vojske. Župan Tršar kot kaže tudi ni vedel za navodila Narodne vlade, ki jih je ta sporočila občinam, za katere se je pričakovalo, da jih bodo zasedli Italijani.3 To pa iz razloga, ker ni pričakovala, da bodo Italijani zabredli tako globoko preko črte premirja. Obe strani sta torej delovali ločeno, vzporedno, ne vedoč ena za drugo.

 

Medtem ko je delovanje vrhniškega župana Franca Tršarja pregledno, jasno in popolnoma dokumentirano19,20, je ozadje operativnega delovanja podpolkovnika Švabića precej megleno, kar je pripisati tudi izredno težkim razmeram pri vzpostavljanju nove države, katere vojaštvo je šele prihajalo s fronte. Nastajanje nove države pa so močno bremenili še srbsko nepriznanje avstro-ogrskega dela Jugoslovanov, umik tujih vojakov iz fronte skozi Slovenijo, italijanska zasedba slovenskih ozemelj ter mejni konflikt na severu med Nemci in Slovenci. Teh problemov Hrvati niso imeli, kraljevinske Srbe pa je največ zaposlovalo zasedanje tujih ozemelj proti Albaniji, Bolgariji, Romuniji in Madžarski.

 

V mirovno pogodbo z dne 3.11.1918, so Italijani poleg okupacije ozemelj, ki so se v grobem pokrivala z vsebino Londonskega sporazuma iz leta 1915, povečanega za velik del zahodne Krajnske, vsilili še določbo (4. točka premirja), da lahko antantne sile z namenom zagotavljanja reda in miru zasedejo še dodatno ozemlje, katerega točen obseg in čas (..kot se jim bo zdelo potrebno..) ni bil določen. Italijanom seveda ni šlo za red, pač pa za grabež čim večjega dela ozemlja. To je bilo skladno s predlogom generala Pietra Badoglia, naj Italija razširi okupacijo na Slovenijo.24 Kot antantna vojska bi lahko red na zahodni slovenski meji zagotavljali tudi Srbi iz Kraljevine Srbije, vendar jim ni bilo do tega. Zakaj ne? Ker so se Srbi z Italijani, pa tudi drugimi že tekom vojne, posebej intenzivno po letu 1917, dogovarjali za dokončno delitev ozemelj.

 

 

londonski sporazum, 1915, italija, srbija, črna gora, slovenija, istra, dalmacija, okupacija slovenskega ozemlja


Delitev ozemlja na Balkanu in v Sloveniji med Italijo, Srbijo in Črno goro

po tajnem londonskem sporazumu 26.4.1915. Kar je Italija morala popustili

v Dalmaciji, je deloma nadoknadila z okupacijo Slovenije preko sporazuma.

 

 

Po letu 1917 londonski sporazum ni imel več take teže, kot leta 1915. Rusija, ena od sopodpisnic, je zaradi državljanske vojne oktobra 1917 izstopila iz svetovnega spopada in zaradi tega tudi ni bila več obvezana spoštovati medvojni sporazum. Druga velika država ZDA, ki pa je v svetovno vojno 6.4.1917 šele vstopila, tako da italijanskih pa tudi drugih ozemeljskih dogovorov ni hotela priznavati. Za pravično rešitev ozemeljskih vprašanj so ZDA poskušale pridobiti tudi Francijo in Veliko Britanijo, saj so se zavedale, da bodo nove krivice obremenjevale prihodnost Evrope kot novi viri konfliktov. Zagovarjala je pravico vsakega naroda do samoodločbe oz. lastne države, kar je utemeljevala v znanih 14. wilsonovih točkah. Italija je vse pritiske odbijala ter od Francije in Velike Britanije zahtevala, da dogovor spoštujeta.

 

Mirovna konferenca leta 1919 v Parizu jadranskim državam ni prinesla odločitve o meji. Ta je bila leta 1920 določena z Rapalsko pogodbo, v katero sta se s pritiski predvsem na Kraljevino SHS največ vpletali Velika Britanija in Francija. Kljub neveljavnosti londonskega sporazuma je Italija z diplomatsko spretnostjo uspela pridobiti ogromen del slovenskega ozemlja. Dalmacijo je namesto Italije dobila Srbija, Goriško, Trst, Istro ter otoka Cres in Lošinj pa Italija. Zahodno Krajnsko in del Koroške je Italija okupirala celo globoko preko črte Londonskega sporazuma in tudi preko črte premirja z dne 3.11.1918.  

 

Vsako srbsko vmešavanje v dogovorjeno delitev slovenskega ozemlja, bi lahko povečalo nevarnost za srbsko izgubo severne Dalmacije ali celo popoln propad celotnega italijansko-srbskega dogovora. V tem smislu je potrebno razumeti tudi nelogično odvijanje dogodkov na zahodni slovenski meji in predvsem popolno pasivnost kraljevinskih Srbov, pri obrambi ozemelj, ki naj bi po Krfski deklaraciji in iz te povezanimi dogovori, bili zahodni del skupne države Jugoslavije.

 

 

Presenečena zaradi neprčakovanega italijanskega zasedanja slovenskih ozemelj preko črte določene s premirjem 3.11., je komaj ustanovljena Narodna vlada v Lublani začela vleči poteze, ki so pripeljale do t.i. Švabićevega posredovanja.2 Po raziskavah so si dogodki sledili v naslednjem vrstnem redu:

 

1. 9.11.1918NV → Ul: preverjanje vojaških zmožnosti
2. 10.11.Ul → NV: ni obrambne sposobnosti
3.  NV → NVjZ: prošnja za vojaško pomoč
4. 12.11.NV → NVjZ: ponovna prošnja za vojaško pomoč2,*
5.  NVjZ → ItZas: pridobivanje informacij na terenu
6. 13.11.NVjZ → Sm: pooblastilo za mirno rešitev konflikta
7.  Sm → Šv: odredba za posredovanje
8. 14.11.Šv → ItZas: pridobivanje informacij na terenu
9.  Šv → Ul: prevod note v italijanščino
10. 14.11. 14:00Šv → Nš: protestna nota v italijanščini
11.  Nš → Csl: dostava note z avtom v Postojno
12.  Csl → Nš: zavrne vmešavanje Srbov
13. 14.11. 18:02Šv → NV: poroča o ukrepih proti Italijanom
14. 14.11. 19:45Nš → Šv: poroča o neuspelem posredovanju pri Italijanih
15.  Šv → Sm: poroča o neuspehu pri Italijanih
16. 15.11.Sm → Šv: naroči vojaško posredovanje
17. 15.11. 9:40Šv → NV: poroča o neuspehu; NV hoče voj. posredovanje
18.  Šv → Ul: posvetovanje o možnostih voj. posredovanja
19.  Ul → Sm: pojasni o slabem stanju vojaštva v Sloveniji
20.  Sm → Šv: naroči ostro noto z grožnjo vojašk. posredovanja
21.  Šv → ItZas: pridobivanje inf. o Italijanih na Vrhniki
22.  Šv → Kj: naroči vojno pripravljenost njegovega oddelka
23.  Šv → Ul: prosi za pomoč pri prevajanju v italijanščino
24.  Šv, Ul → PV: zahteva zvezo z italijanskim poveljnikom
25. 15.11. 14:10Šv → Ul → Cst: ultimativno zahteva umik, sicer voj. posred.

 

*navedba da Italijani korakajo proti Lublani in da nameravajo zasesti trbovelski rudnik je pretirana iz stiske in zaradi dosega večjega učinka16

 

 

vrhnika, švabić, italijanska okupacija, ukrepi za pregon italijanov iz vrhnike, italijani, ulmansky, narodna vlada, narodno viječe, casaretti, castelli, nešić, kujundjić

 

 

Legenda:

 

NV Narodna vlada v Lublani
UlMilan Ulmansky - podpolkovnik, poveljnik generalštaba II. voj. okrožja v Lublani podrejenega NV
NVjZ Narodno viječe v Zagrebu
ItZaspodročje italijanske zasedbe
SmDušan Simović - podpolkovnik zadolžen za povezavo med NVjZ in srbsko vrhovno komando v Belgradu
Šv Stevan Švabić - podpolkovnik, poveljnik 26. pehotnega polka Države SHS
Milan Nešić - kapetan
CslCastelli - polkovnik, poveljnik italijanskih enot v Postojni
KjKujundjić - kapetan srbskega vojaškega oddelka s 300 vojaki in 12 strojnicami v Lublani
PVPošta Vrhnika
CstCasaretti - podpolkovnik, poveljnik italijanski. čet na Vrhniki

 

 

Kot poroča vrhniški župan Franc Tršar, so se Italijani umaknili iz Vrhnike 18.11.1918. Narodna vlada v Lublani, Narodno viječe v Zagrebu, Stevan Švabič in drugi, so bili prepričani, da so se Italijani umaknili zaradi Švabićevega ultimata. Za posredovanje Franca Tršarja proti zasedbi Italijanov sploh niso vedeli, prav tako Franc Tršar ni vedel za Švabićev ultimat. Sam je bil prepričan, da so Italijani zapustili Vrhniko zaradi njegovega protesta ter predvsem zaradi tolmačenja zemljevida italijanskemu poveljniku Casarettiju in pojasnitve, da se nahajajo predaleč na slovenskem ozemlju, glede na črto na zemljevidu, ki so si jo sami postavili.

 

Dejstvo je, da Švabić nikdar ni bil na Vrhniki, da niti iz Lublane proti Vrhniki ni nikdar šel in prav tako na Vrhniki niso bili srbski vojaki, kaj šele 300 njih. Švabić vsaj novembra 1918 nikdar niti ni trdil, da je kdaj bil na Vrhniki, niti da je posredoval proti Italijanom z vojaško fizično silo iz oči v oči, niti o vojski kot celoti, pač pa le o eni osebi, poveljniku italijanskih čet, s katero naj bi govoril. Šlo je enkrat za posredovanje po kurirju in drugič za posredovanje preko telefona. Medtem ko Švabić italijanskega poveljnika Casarettija nikdar niti videl ni, pa je bil župan Franc Tršar vseh 5 dni v neposrednem stiku z njim. Kaj je italijansko vojsko zares motiviralo, da so se odpravili iz Vrhnike so vedeli samo Italijani sami? Verjetno bo pri tem tudi ostalo.

 

Od vseh dejstev je še najbolj nedvoumno zgovorna srbska grožnja Švabiću, da se je takoj zglasil na zagovor v Belgrad.1 Informacijo o Švabićevem posredovanju proti Italijanom, je Simović v skladu s svojo posredniško vlogo obvestil srbsko Vrhovno komando, ta pa je proti pričakovanjem 20.11.1918 zahtevala, da se Stevan Švabić takoj zglasi v Belgradu.17 Ker je imela Narodna vlada s Švabićem pozitivne izkušnje pri njegovi zavzetosti za obrambo slovenskih interesov, je posredovala v Belgradu, da hoče Švabića nazaj. Srbska vlada pa je Narodni vladi 23. novembra iz Belgrada sporočila: "..da podpolkovnika Švabića ne more dati NV več na razpolago, ker ga nujno rabi v Belgradu".5

 

Čeprav je Stevan Švaboć deloval proti Italijanom brez vednosti srbske Vrhovne komande, bi Srbi poslali še dodatne vojaške okrepitve, če bi jim zares bilo vsaj malo mar za slovensko zahodno mejo, bodočo zahodno mejo skupne države. Dejanja srbske vlade kažejo, da s posredovanjem proti Italijanom Srbi niso bili zadovoljni. Taka reakcija srbske vlade zgovorno kaže, da je Švabićevo "samoiniciativno" delovanje bilo v konfliktu s srbskimi interesi. Beri proti srbsko-italijanskemu dogovoru o zasedbi zahodne slovenske meje, s katerimi so pri razkosanju slovenske zemlje odlično sodelovali.

 

Ko so Srbi po nasilni "združitvi" Države SHS in Kraljevine Srbije23 ugotovili, da jim bo Švabićevo posredovanje proti Italijanom prišlo prav pri utrjevanju zaupanja in izkazovanja "velikih žrtev" in tveganih dejanj, ki so jih Srbi naredili za Slovence, so popolnoma spremenili svoje stališče do Šabića, katerega so leta 1920 celo odlikovali za hrabrost, v javnosti pa v ta namen s pomočjo slovenskih liberalcev začeli širiti lažne informacije, da je Švabić z vojaškim posredovanjem zaustavil in nagnal Italijane iz Vrhnike. Z namenom potvarjanja pa so se kot kaže, naknadno "pojavili" nekateri dokumenti v vojaških arhivih v Belgradu, ki ne z logiko ne z resnico nimajo zveze, zato pa kažejo na nujno potrebno podporo mitu, ki dokazuje kako so Srbi branili Slovence pred Italijani.

 

 

1 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 7. Zapisnik NV z dne 6.11.1918
2 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918
3 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 15. Zapisnik NV z dne 14.11.1918
4 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918
5 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 22. Zapisnik NV z dne 23.11.1918
6 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918
7 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 30. Zapisnik NV z dne 9.12.1918
8 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 40. Zapisnik NV z dne 30.12.1918
9 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919
10 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 43. Zapisnik NV z dne 9.1.1919
11 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 62. Zapisnik NV z dne 17.2.1919
12 Logaške novice 3/2011, Logatec 2011, str. 8 (pdf)
13 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 10. Zapisnik NV z dne 9.11.1918
14 Na prelomnici: razvojna vprašanja občine Idrija, Založba ZRC, Lublana 2010, str. 207
15 Primorski čas pretekli, Branko Marušič, Založba Lipa, Koper 1985, str. 198-218
16 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 111
17 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 112
18 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 113
19 Gradivo za 13. sejo Občinskega sveta občine Vrhnika, Vrhnika sep 2012, str. 97-99
20 Srbski lobi nadzira slovensko zgodovinopisje
21 Kdo je leta 1918 zaustavil Italijane na Vrhniki, Marjan F. Kranjc, 2012
22 Srbski lobi nadzira slovensko zgodovinopisje - polemika
23 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 99-101
24 Slovenska Koroška v diplomatski igri, Bogo Grafenauer, Slovenska matica, Lublana 1970, str. 306
25 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 8. Zapisnik NV z dne 7.11.1918
  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Prehrana in material

 

 

Ob koncu vojne je skozi Slovenijo, največ po železnici, potovalo ogromno vojaštva in materiala.

 

Nekaterih stvari se je nakopičilo prekomerno, drugih je primankovalo, čeprav so v velikih količinah potovali pred nosom NV, ki se ni znala okorajžiti in zapleniti vse kar je potrebovala. Tako je bilo konj in voz preveč, ker jih je večina pustila na našem ozemlju, naprej pa potovala z vlaki, primankovalo pa je sanitetnega materiala, čeprav je ravno tega milijonska armada na Soški fronti potrebovala v izrednih količinah.1

 

NV je odredila, da se blago nekdaj last skupne države Avstro-Ogrske in je ostalo v Sloveniji, skrbno popiše in varuje ter kaznuje vsako odtujitev. Samoiniciativno se je postavila v vlogo, ki je bila bolj papeška od papeža in odredila, da je treba blago pravično obračunati po deležih, ki bodo pripadali državam naslednicam.1,2 Na drugi strani pa je Avstrija, nosilka monarhije, najbogatejša in materialno bistveno manj prizadeta entiteta, delovala povsem drugače. Na protest NV glede zasega vseh sredstev vojnokreditnega zavoda za južno vojno ozemlje v Celovcu, Avstrija odgovarja: "..le začasno, do končne likvidacije vsega premoženja, ki je skupno vsem narodom bivše monarhije. Zato se tudi pravice Jugoslovanov do teh fondov niso kršile".7 Avstrija pa je seveda dobro vedela, da Slovenija tudi za zavarovanje svoje severne meje, ravno sedaj, bolj kot čez 5 let, nujno potrebuje denar!

 

Na Dunaju se vrši likvidacijska komisija zaradi odprodaje blaga in razdelitve kupnine med novonastale države bivše Avstrije. Poverjenik Kristan svari pred nakupom zlasti manufakturnega blaga; "ker so itak Čehi in Nemci pobrali pod roko, kar je bilo boljšega. V Solunu pa je toliko blaga, da se lahko obleče vsa Jugoslavija. Treba je samo počakati časa, da ga bo mogoče prepeljati k nam"22 Načelnik likvidacijske komisije dr. Ploj, da nam iz Karlovega fonda ponujajo 15%. Se sprejme toda le iz tega fonda in brez prejudica, ker NV zastopa stališče, da Sloveniji pripada 20%.23

 

Ivan Tavčar dokazuje na podlagi številk, da je dobila Koroška od aprovizacije v Lublani več kakor cela dežela Krajnska brez Lublane!13 General Smiljanić je poslal dva dopisa, iz katerih je razvidno, da si srbska vojska lasti demobilizacijsko blago kot državno last.23

 

 

Graška vlada se je obrnila na Narodno vječe v Zagrebu z lažjo, da je NV obljubila 100 vagonov (zares 504) moke brezplačno, hkrati pa je blokirala prevoz že plačane soli v Slovenijo.7 Prav tako je Avstrija blokirala prevoz že plačanih švicarskih krav v Slovenijo.8

 

Zavedajoč se bližajočega mejnega konflikta med Avstrijo in Slovenijo, je na videz vlekla poteze, ki jim na prvi pogled ni kaj očitati. Dejansko pa je delovala modro za avstrijske interese, ki so bili namenoma čim bolj oslabiti Slovenijo. Lažje je namreč dobiti vojno z oslabelim nasprotnikom, kot z močnim in samozavestnim. Avstrijsko vojno ministrstvo je prosilo NV, naj vračajočo se armado (ne samo avstrijsko) podpre z živili in denarjem, hkrati pa je, kot da bi vedela česa se je NV najbolj bala, navedla, da bi bil sicer ogrožen javni red in mir.3  Temu ne bi bilo kaj očitati, če bi v nadomestilo ponudila drugo blago ali plačilo, a tega ni storila. Šele 30. novembra je NV izvedela, da v Celovcu stojijo nepregledne množice železniških vagonov natovorjenih z živili.10 Čez en teden pa je NV prejela neposredno zanesljivo obvestilo, da živila in blago iz Belaka in Celovca odvažajo v Avstrijo in da je že to, poleg strahu za varnost razlog za zasedbo Celovca.10

 

Podpolkovnik generalštaba slovenske vojske (II. vojnega okrožja) Milan Ulmansky poroča, da so pripadniki držav, v katere je razpadla Avstro-Ogrska, uničili mnogo dragocenega materiala, samo da ni prišlo nam v roke. NV o tem obvesti vladi Nemške Avstrije in Ogrske.5 Tu je zaznati jasno strategijo Avstrije, čim bolj onemogočiti in onesposobiti bojno moč Slovenije. Nenavsezadnje bi to zelo ustrezalo tudi Italiji, zato ni izključeno, da se nista Avstrija in Italija, še včeraj smrtni sovražnici, že v tem najranejšem povojnem obdobju, uskladili v delovanju proti Sloveniji.

 

Italijani se na drugi strani niso nikakor sramovali zapleniti material in živež na okupiranih ozemljih, ki je bil last države. Tako so zaplenili živež, last južne železnice4 in ...

 

Oskrbovalne poti do Slovenije čez Trst so Italijani zablokirali6, podobno je bil oviran promet skozi Avstrijo. Slovenske vagone in lokomotive namenjene lokalnemu prevozu tovora iz okupiranih ozemelj, Italijani vse zasežejo.9

 

Šef kirurškega oddelka splošne bolnišnice dr. Vojin Lazarević je prišel iz Belgrada, s pooblastilom ministrstva in prosi NV za potrebni material. Pove, da imajo materiala v vrednosti več milijonov v Solunu iz zaloge solunske fronte, ki ga bo dobila v nekaj tednih, ko bo popravljena železnica. NV posodi v Srbijo 1000 odej, 800 rjuh, 200 slamnic in vzglavnikov ter vrsto drugega tehničnega in sanitetnega materiala, s pogojem, da se vse vrne nazaj.12 Poverjenik dr. Lovro Pogačnik se je vrnil s koroške fronte, kjer je obiskal vojake. Poroča o silnem pomanjkanju perila, zaradi česar se je med vojaki razširila ušivost.17 V zvezi s pojavom boljševizma v Avstriji, Maister prosi za bataljon srbskega vojaštva, ker bo s tem severna meja popolnoma varna, ter pove: "Najboljše sredstvo proti boljševizmu med vojaštvom pa je dobra prehrana vojaštva, zadostna oskrba z obleko in pouk; najhujše je to, ker vojaštvu silno primanjkuje perila, zlasti spodnjih hlač".15

 

Srbi so iz Belgrada poslali kar telegramsko sporočilo, da vlada prevzema oblast nad slovenskim premogom in lesom. Glede invalidov pa, da NV ne sme ničesar ukreniti. Vladimir Remec, poverjenik za javna dela in obrt pove, da je prišel na sled, zakaj Srbi stalno zahtevajo slovensko demobilizacijsko blago, ki ga je Slovenija podedovala po razpadu monarhije. Zaradi že več konfliktov s Srbi poverjeniki opozarjajo, da mora Slovenija v Belgrad poslati zanesljive ljudi, ki bodo prevzeli tudi vodstvene položaje.14

 

Glede na pomanjkanje živil in večkratne prošnje in urgiranja v Zagreb in Belgrad, so Hrvatje nenapovedano poslali 100 vagonov neposušene koruze še v storžih, direktno iz njive, ki se lahko hitro pokvari. Prav tako so poslali 100 vagonov krompirja, ki ga itak ni manjkalo. Dr. Tavčar se pritožuje: "..da je tretjina gnilega in ena tretjina prsti.. Moke pa ne pošljejo nič". Meni, da so Hrvatje to storili iz nagajivosti. Iz Belgrada kljub dogovoru ni obvestil.15 NV ponovno naproša ministrstvo v Belgradu, da prevzame prehrano vojakov skupna vlada v Belgradu.21 V Lublano je glede informiranja o stanju prehrane v Sloveniji, prispel zastopnik ameriškega veleposlaništva v Belgradu, poročnik Fox. Najbolj ga je zanimalo stanje prehrane na severni meji. Dr. Senekovič mu je dal vse podatke. Povsod je nevarnost, da pride do nemirov, ako odpove prehrana. Pove: "Od žita, ki ga je odkazalo Sloveniji v Novem Sadu ministrstvo za prehrani, nismo dobili doslej še ničesar. Tudi od 400 vagonov koruze, ki naj bi jih dobavila zemaljska opskrba v Zagrebu, ni še prišlo niti zrno".23 V slovenskih premogovnikih je pregledal razdelitev dr. Pestotnik in ugotovil, da grejo ogromne količine premoga za civilne potrebe na Hrvaško in drugam, medtem ko so morali v Mariboru zaradi pomanjkanja premoga zapreti šole.23

 

Minister za notranje zadeve Svetozar Pribičević je poslal brzojavko, da se takoj vsi avtomobili iz Slovenije uporabni ali ne, z vsem potrebnim materialom pošljejo v Belgrad.16 Pribičević prosi, da se za poslanca Hribarja pošlje v Prago lep zaprt avto. NV odgovori, da ni nobenega takega več na razpolago.20

 

Ministrstvo za prehrano iz Belgrada je poslalo brzojavko, da se sme izvažati blago iz Kraljestva SHS le z dovoljenjem ministrstva, tako da železnice ne priznavajo dovoljenj, ki jih predpisuje dr. Triller, zaradi česar je nastala velika zmešnjava v prometu in preskrbi. Belgrad očitno nima predstave o dejanskih razmerah v Sloveniji.18 Prehrana vojaškega in civilnega prebivalstva na Štajerskem je slabša odkar je prevzel skrb za hrano dr. Lajnšič. Maister pove: "Poverjeniki želijo, da naj vojaštvo kupuje samo živila na Hrvaškem , zlasti v Sremu, Banatu in Bački".19 dr. Korošec in dr. Kramer sta naročila pohištvo za opremo pisarn v Belgradu pri poverjeniku NV. Pohištvo je že gotovo. 3. februarja pa se izve, da je pozneje dr. Kramer naročil dr. Knafliču, da priskrbi pohištvo pri neki firmi v Zagrebu.20

 

1 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 8. Zapisnik NV z dne 7.11.1918

2 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 9. Zapisnik NV z dne 8.11.1918

3 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 10. Zapisnik NV z dne 8.11.1918

4 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918

5 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 14. Zapisnik NV z dne 13.11.1918

6 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 18. Zapisnik NV z dne 18.11.1918

7 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918

8 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918

9 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 25. Zapisnik NV z dne 28.11.1918

10 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918

11 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 29. Zapisnik NV z dne 6.12.1918

12 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 37. Zapisnik NV z dne 20.12.1918

13 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919

14 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 47. Zapisnik NV z dne 17.1.1919

15 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 50. Zapisnik NV z dne 22.1.1919

16 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 51. Zapisnik NV z dne 24.1.1919

17 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 53. Zapisnik NV z dne 29.1.1919

18 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919

19 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 55. Zapisnik NV z dne 2.2.1919

20 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 56. Zapisnik NV z dne 3.2.1919

21 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 59. Zapisnik NV z dne 10.2.1919

22 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 60. Zapisnik NV z dne 12.2.1919

23 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 61. Zapisnik NV z dne 14.2.1919

24 Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 34. Zapisnik NV z dne 15.12.1918

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Stranke za slovensko samostojnost

 

JSDS - Jugoslovanska socialdemokratska stranka

 

 

O začetkih stranke JSDS ni veliko podatkov, tisti pa ki obstajajo so skrajno zaskrbljujoči, saj je iz njih razvidno, da JSDS ni delala za slovensko ozemeljsko celovitost in neodvisnost ali za vsaj čim večjo samostojnost. V bistvu ji je bila Slovenija le poligon za uvedbo novega socialističnega družbenega reda v smislu sovjetske republike, kjer bi predstavniki JSDS zasedali ključne položaje v politiki in družbi. Nedvomno so v Moskvi zelo dobro vedeli, da je sovjetizacijo Slovenije najlažje doseči z domačini, ki jih imaš pod kontrolo, ker so znali slovenski jezik in ker so poznali teren. Sovjetizacijo Slovencev preko domačih izvajalcev (JSDS), pa s tem tudi ne bi mogli šteti za okupacijo. Pri JSDS torej ni šlo za namerno uničevanje Slovenije in slovenskega naroda, pač pa za izvajanje ideje za neke višje cilje, katere uvedba 25 let pozneje se je izkazala za popolno katastrofo, še bolj za uničenje narodne zavesti Slovencev, kot za zaostalo gospodarstvo.

 

Naslednica JSDS  od leta 1920 je stranka KPS, od leta 1952 pa ZKS. Leta 1990 se je preimenovala v stranko Socialdemokratske prenove Slovenije (SDP), nato pa leta 1993 v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), leta 2005 pa v Socialne demokrate (SD). Prav tako izhajajo iz istega kroga druge levičarske stranke v Sloveniji (LDS, Zares) ali njeni sateliti (DeSUS, AS) LDS izvira iz podmladka KPS, ki je do leta 1990 imenoval ZSMS. Zares pa iz LDS, ko je stranka leta 2007 razpadla na dva dela, od kateri so se prebežniki poimenovali Zares. Najbolj zaskrbljujoče je, da se odnos do Slovenije, narodne zavesti, domovinske vzgoje, in drugih ključnih atributov samostojnega naroda, ki so pri drugih narodih, ne glede na politično opredeljenost samoumevni, kot kažejo vsakodnevni dogodki, od začetkov stranke JSDS pa vse do njenih današnjih naslednic ni v ničemer spremenil.

 

V viharnem času oktober-november 1918, ko se je vzpostavljala slovenska državna samostojnost, na sejah izvršilnega odbora JSDS (11. in 12. seja) ni z eno samo besedico omenjeno navdušenje nad novo državo, ni omenjena Slovenija ali Slovenci. Ti izrazi v besednjaku JSDS niso bili udomačeni. Namesto izrazov slovenske narodne zavesti, je najpogosteje slišati: stavka, stranka, konferenca, delegat, funkcija, mesto, sestava vlade, proletarstvo, revolucija, delavsko ljudstvo, itd., torej tisto, kar še danes najdemo v njenih naslednicah, to pa je kako zasesti čim več položajev in funkcij, ne pa kaj narediti za svoj narod, njegov razvoj in napredek. Glede borbe za slovenski Maribor JSDS pove: "Druga trdnjava stranke je postala centralizirana blagajna, ki smo jo zasedli in reorganizirali s svojimi zaupniki. Tudi drugače smo delegirali v Maribor vsakega, ki smo mu mogli tam priskrbeti mesto in službo".1 Prav tako občutka pripadnosti domačemu ozemlju stranka ni imela. Vse konference JSDS za "Jugoslavijo" so se odvijale v Zagrebu. O kakšni porazdelitvi pristojnosti, decentralizaciji za večjo vlogo Slovencev v stranki sploh niso razmišljali.

 

Predsednik JSDS dr. Anton Kristan je v tistih prelomnih časih deloval v NV, njegove poteze pa so bile vse prej kot državotvorne. Vsako dejanje za večjo moč slovenskega naroda je s svojimi potezami na prefinjen način pod različnimi razlogi poskušal zaustaviti, zmanjšati ali vsaj odložiti. Stranki JSDS je Slovenija pomenila le poligon za zasedanje položajev in rušenje obstoječega družbenega sistema, medtem ko državotvornega in domoljubnega odnosa do lastnega naroda ni imela. Njen narod je bilo delavsko ljudstvo, pa naj je šlo za Hrvate, Srbe, Madžare, Čehe, itd. in to delovno ljudstvo je bilo njihov dom. Pri vseh drugih narodih takega odnosa do lastnega naroda ni zaznati. Žal je danes situacija pri naslednicah JSDS skoraj do potankosti ista.

 

Narodne straže ob ustanovljene po razpadu Avstrije so bile disciplinirane in dobro organizirane ter so pomenile zagotovilo da red in disciplino med prebivalstvom, pa tudi dokajšnjo vojaško moč. Za odpravo družbeno političnega sistema in vzpostavitev sovjetske republike, so bile narodne straže zelo moteče in spričo tega trn v peti JSDS. Poleg tega pa je je razvidno, da JSDS ni bila v NV iz konstruktivnih, pač pa destruktivnih razlogov, ko v poročilu povejo: "Narodne straže so bile podrejene Narodni vladi.. Našo stranko je zastopal v njej sodrug Anton Kristan. Vsa moč te vlade je bila sprva le moralna. Ako bi se našlo 50 žrtev zmožnih in discipliniranih ljudi (oboroženih ni treba reči, ker je bilo takrat orožja itak povsod dovolj), bi bili lahko Narodno vlado v Lublani ujeli, ne da bi ji prišle njene narodne straže na pomoč".2

 

 

jugoslovanska social demokratska stranka, oborožen napad na slovensko vlado
JSDS načrtovala oborožen napad na mlado slovensko vlado
in vzpostavitev
sovjetske oblasti

 

 

JSDS so motili celo vojaški vojaški uspehi generala Maistra v Mariboru in močno vojaštvo v Celu, oz. vse kar je bilo povezano z vojsko ter z žalostjo ugotavlja, da se je štrajk delavstva in uradništva v Mariboru, zaradi posredovanja Maistrove vojske uspel obdržati le par dni. JSDS piše: "Uradništvo se je na celi črti odpustilo in nadomestilo po večini z goriškimi begunci. Delavstvo po delavnicah pa je šlo zopet na delo".3 Skrajno nedržavotvorna je tudi drža glede nemških demonstracij v Mariboru proti slovenski zasedbi slovenskih krajev. JSDS v zatrtju demonstracij vidi samo konec nemškega socialdemokratskega gibanja, ki ji je edino pomembno, žal pa ne pa germanizacije Slovencev in nemške zasedbe etnično slovenskih krajev. V popolni odsotnosti narodne zavesti JSDS pove: "Demonstracije so se krvavo končale. Za nemško socialno demokracijo v Mariboru je prišla doba persekucij. Vsi njeni voditelji so bili drug za drugim izgnani v Nemško Avstrijo".3

 

Protislovensko delovanje JSDS v NV je sicer vidno iz različnih dejanj. Še bolj pa postane jasno, ko izvemo, da je bila stranka vodena in usmerjana od zunaj (Balkan). Dr. Anton Kristan poroča o konferenci, ki jo je imel s Koraćem o političnem položaju, kakor tudi o sestavi naše deželne vlade ter pravi "Korać6 ni proti temu, da poverjeništvo za preskrbo ostane" Štebe, Korun, Petejan in Mlinar so mnenja, da je potrebno, da stranka ostane v vladi še nekaj časa "..da se situacija zjasni".3 Narodna vlada je hotela na severni meji zaradi kraj, nereda in nemirov uvesti "hitro sodišče". Kristan o tem pove ostalim:: "..da je on proti temu odločno nastopil in to preprečil",3 kar je popolnoma v skladu s strategijo stranke, rušiti obstoječ družbeni sistem s spodbujanjem zborovanj, neredov in stavk.

 

Da je JSDS takoj po razpadu Avstrije z vsemi potezami v slovenski vladi delovala proti krepitvi kakršnekoli vojske, pa naj je šlo le za osvobodilo domoljubno vojsko za severno mejo, pove tudi naslednje: "Skušali smo prehodno pozicijo po možnosti izrabiti za svojo organizacijo in počakati v trdnejših pozicijah... S prihodom srbske vojske se je povečala tudi vojaška vrednost slovenskih čet. S tem pa se je razmere političnih sil tako premaknilo, da se po našem uverjenu na kak odkrit boj z oboroženo silo sploh ni dalo več misliti. V našem krogu smo bili nekateri mnenja, da je s tem potreba in možnost nadaljne koalicije končana in da bi morala iti stranka v opozicijo".5

 

JSDS še zdaleč ni bila za slovensko samostojnost ali  avtonomijo. Bila je le izvajalka tujih interesov, ki so se tkali na jugu in vzhodu. JSDS zapiše: "..za skrajno levico je posegla z ogromnimi sredstvi inozemska propaganda tretje internacionale, opirajoč se na sovjetsko Rusijo. Čez vso državo gori do Lublane se je razlila povodenj agitatorjev po poklicu".7 Na kongresu v Brodu je prišlo do združitve večine levice, Slovencev pa niso spustili zraven. Pod pritiskom komunistov so aprila 1919 ustanovili Socialističko radbničko partijo komunista, nato pa: "Ta stranka je dobila po vsej državi razven Slovenije nedvomno premoč in je pritisnila z vso silo na Slovenijo...".7 Po vukovarskem kongresu se je stranka preimenovala v Komunistično stranko Jugoslavije. Z novim statutom je predpisala najstrožji centralizem in diktaturo od zgoraj.8

 

1 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 1

2 Arhiv Republike Slovenije, zaradi zaščite dokazov je točen fond tajnost

3 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 3

3 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, 19. Seja izvršilnega odbora JSDS dne 29.1.1919

5 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 4

6 Korać, vodja srbskih socialistov v Vojvodini

7 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 5

8 Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 9

  
     
    Sejni zapisniki slovenske NV 1. do 62.
     
     
   © zgodovina.eu.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
   Stran je bila nazadnje spremenjena 06.11.2016  
     
     
  

nazaj