Danes niti najbolj razgledani ne poznajo začetkov medijskega in političnega razkola, kar pa ni ravno vzpodbudno, saj ne poznajo pravih dejstev in zato ne morejo pravilno soditi o današnjih dogodkih. V zadnjih 70 letih se je govorilo o škofu Mahniču, ki je razklal Slovence, kar pa ni res. S tem, ko je podal negativno oceno nekaterih takratnih liberalističnih literatov, je pač izpostavil svoje mnenje o neprimernosti njihovih vsebin ter podal smernice za boljšo družbo. V demokratični družbi je pa nekaj najbolj normalnega, da prihaja do različnih pogledov. Tudi v naši soseščini so jih imeli, a nikjer drugje se nasprotovanja niso razplamtela do tako nenormalnih razsežnosti razkola kot v Sloveniji. Ta pa še danes traja. V bistvu tako stanje kaže na duhovno ozkost in majhnost.
Kako se je začelo?
Vzporedno s pojavitvijo časnikov po Evropi, so prvi časniki začeli izhajati tudi v skupni državi Avstriji in s tem sčasoma tudi na slovenskem.
Laibacher Zeitung je bil prvi lublanski časopis. Izhajati je začel leta 1778 v nemškem jeziku. Nemščina je bila v tem času ter še kakih 60 let knjižni jezik, ki so ga Slovenci rabili tudi za pisno, ne pa ustno komunikacijo med seboj. Kljub počasni uveljavitvi knjižne slovenščine, pa je med slovenskimi razumniki prevladovala nemščina še do druge polovice 19. stoletja.
Lublanske novice so bile prvi slovenski časopis, ki je začel izhajati leta 1797. Objavljal je razglase, osmrtnice, poročila z bojišča ter gospodarske, etnografske, literarne in zgodovinske prispevke. Zaradi materialnega pomanjkanja in moralne podpore, je ta prvi poskus, ponuditi bralcu novice v slovenščini, propadel že decembra 1800, ravno pred začetkom napoleonske dobe, ki je ustoličila slovenščino kot uradni jezik.
Illyrisches Blatt, časopis za domovinsko korist, znanost, zabavo in pouk, je izhajal od leta 1819 v nemškem jeziku, a je objavljal tudi slovenska besedila. Časnik je izhajal kot priloga Laibacher Zeitunga.
Krajnska čbelca je prvi slovenski kulturni časnik, v katerem je objavljal tudi dr. France Prešeren. Izhajati je začel leta 1830 v mešano nemško slovenskih besedilih. Sčasoma so slovenska besedila prevladovala. Z uspešnostjo lista, pa so se začeli kopičiti tudi nasprotniki izhajanja tega časnika, kar je vodilo v zaplete z avstrijsko cenzuro.
V letu 1843 so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice in so objavljale tudi kulturne, politične, leposlovne in dopisne prispevke ter nasvete in zanimivosti iz sveta. Časnik je bil široko zasnovan in ima velike zasluge za utrjevanje slovenskega knjižnega jezika.
Slovenski narod je bilo glasilo slovenskih liberalcev, ki je začelo izhajati leta 1868. Od leta 1894 je postalo uradno glasilo Narodno napredne stranke pod vodstvom Ivana Tavčarja.
Slovenec je slovenski politični konzervativni časnik, ki je začel izhajati leta 1873. V dvajsetih letih je med slovenskimi časniki dosegel najvišjo kakovostno raven. Leta 1945 ga je nova oblast ukinila.
Edinost je bilo politično glasilo Tržaških Slovencev, ki je začelo izhajati leta 1876.
Ljubljanski zvon je začel izhajati leta 1881 in je bil predvsem slovenski literarni časnik, ki so ga vodili liberalni literati Josip Jurčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar in Fran Levec.2 Ko se je začel ukvarjati tudi z družbeno politiko, je izgubil precej članov. Leta 1933 prišlo cenzuriranja eseja Adamič in slovenstvo (Oton Župančič), za katero imajo zasluge unitaristični liberalci. Spor je povzročil zaton časnika.
Domoljub je bil glasilo Jugoslovanske kmetske zveze, začel je izhajati leta 1888.
Poleg navedenih so na slovenskem izhajali še številni drugi nemški in slovenski časniki. Glej tudi Slovensko časopisno izročilo3 in časopisni viri.4
Konec 19. stol. se je Rusija trudila biti mama ostalim Slovanskim narodom, tudi tistim, ki tega niso želeli. Pri pravoslavnih Srbih in Bolgarih je našla večji posluh in jih tudi podpirala k osvoboditvi izpod Turškega imperija. Rusija je iskala stikov tudi drugod, npr, med Slovenci, Hrvati, Čehi, itd. vendar pa je tod naletela na trdo državno organizacijo, ki je stike z Rusi imela za protidržavno dejanje. To niti ne čudi, saj je Rusija spodbujala osamosvojitev slovanskih narodov, kar bi pomenilo propad Avstrijskega cesarstva, Avstrija pa je proti temu nastopila z vsemi sredstvi. Glede na močan odpor v Avstriji, je Rusija spričo svojega lahkega uspeha pri pravoslavnih Srbih in Bolgarih ocenila, da je problem v katolištvu Avstrije. Logična posledica je rodila cilj, uničevati katolištvo, ki je bilo s pravoslavno cerkvijo že stoletja v zadržanem odnosu.
Nekateri Slovenci so se v Rusiji nalezli cerkvene protikatoliške ideologije. Eden od takih je bil profesor Davorin Hostnik s psevdonimom »Krutorogov«. Iz njegovih člankov1 je velo navdušenje nad vseslovanskim zbliževanjem. Postopoma pa so se začeli pisati članki proti papeštvu, kar samo po sebi še ne bi bilo tako problematično, kot so bile sporne očitne neresnice in težke laži. Prvi protikatoliški, s stališča resnice in morale skrajno neprimeren članek, je bil objavljen leta 1885 v Slovenskem narodu2, ki je bilo glasilo slovenskih liberalcev. Od takrat so se napadi na katoliško cerkev samo še stopnjevali, neresnice in blatenje pa so katoliške predstavnike globoko užalile in razbesnele.
1
Zgodovinski časopis, Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Lublana 1968, str. 261 (269)
Ker protesti in zahteve po dokazih in opravičilih niso nič zalegli, pač pa so le še spodbudili liberalistično blatenje katolištva, se je katoliška stran po treh letih odločila braniti svoje dobro ime. Leta 1888 je ustanovila svoje glasilo, Rimski katolik, ki ga je urejal Anton Mahnič. List si je prizadeval za prevlado katoliškega kulturnega, političnega in socialnega vpliva nad liberalizmom. Ker so se liberalci vsaj pretvarjali, da se borijo za dobro slovenskega naroda (Ivan Tavčar, ki je že takrat bil pripravljen Slovence utopiti v jugoslovanstvu, je leta 1885 v Zagrebu proglasil Slovence za "Planinske Hrvate"1), je bila pa popolnoma neprimerna posledica ta, da je Anton Mahnič tudi proti narodnemu delovanju (pod negativnim vtisom protikatoliškega rusko-pravoslavnega narodnega spodbujanja) nabrusil svoje osti.
Sicer pa da je Mahnič začel z razdvajanjem Slovencev, je toliko res, kot je resnice v ostalih lažeh, ki so jih namerno in jih še vedno namenoma širijo liberalci. Dejstvo je, da so Mahničevo delovanje ustvarili prav liberalci, s svojim širjenjem laži, brez upoštevanja vsaj skromno malo moralnih in človeških norm. Narava pa nas uči, da akcija nujno rodi reakcijo. Biti nad posledicami začuden in s prstom kazati na tistega, ki se je odzval na 3 letno tunkanje v mrzlo blato, je najmanj sprijeno in hinavsko. Ko pa so enkrat začeli mleti tudi katoliški mlini, takrat liberalcem ni bilo več samo do smeha. Da je pri tem trpel predvsem slovenski narod, za katerega so se deklarativno tako zavzemali liberalci, je pa tragična posledica.
Tako se je na Slovenskem razplamtela nebrzdana gonja, ki je iz medijske prerasla v še politično, tako da je Slovenec delal proti Slovencu in slabil nujno potrebno narodno enotnost. To pa je bilo točno tisto, česar je se Nemec v Avstriji prav vzradostil, saj mu je to zagotavljalo nemoteno širjenje nemštva proti slovenskemu morju. Ali so liberalci res želeli spreti slovenski narod je vprašanje? Dejstvo pa je, da so s svojim nedostojnim delovanjem dosegli prav to in tako, v nasprotju s svojimi govorjenimi stališči, izjemno škodovali Slovencem. Redki liberalci so želeli pogasiti ta ogenj, a je strast že prerasla razsodne okvire. Liberalec Ivan Hribar je pošteno in objektivno zapisal: "..pričelo ono divje pisanje, polno prostaštva, katerega se žalibog še danadanes nahaja toliko v naši dnevni žurnalistiki, kakor menda pri nobenem drugem narodu ne".1
Če se danes misli, da so bili duhovniki vsi klerikalno usmerjeni, to še zdaleč ne drži. Mnogi so bili celo člani liberalne Narodno napredne stranke in bili naročeni na liberalne časopise, kar kaže stanje, ki je bilo prav nasprotno od enoumja. Danes pa se slika kaže drugače. So pa le redki duhovniki, spričo čedalje odurnejše levaške gonje proti duhovščini, ostali v liberalnih vrstah. Zapustil jih je tudi znani Jakob Aljaž. Ivan Hribar, tudi sam liberalec, a pošten, o eni od takih laži pove: "Toda kmalu se je izvedelo, da so bistvene obdolžitve neresnične. ..šel sem v uredndštvo »Slovenskega Naroda« in sem v navzočnosti prijatelja Rasta Pustoslemška, kateremu se je tudi studil ta način boja, vprašal Malovrha, ob opozoritvi na njegovo blamažo: »Kaj boste pa sedaj storili?« »Kaj bomo storili?« odvrne promptno ogovorjenec, »naprej bomo lagali. Dokler nam ljudje verjeli ne bodo.« Opozoril sem na ta cinični odgovor dr. Tavčarja, a uspeha te opozoritve nisem videl.".2 Ivan Tavčar je vodil in usmerjal način in vsebino pisanja Slovenskega Naroda že od vsega začetka ter si je izbiral take pomočnike, ki so bili pripravljeni namesto njega opraviti umazano delo.
V času 1. svetovne vojne je bila cenzura zelo stroga, kar je še zlasti prišlo do izraza na Koroškem. Cela Koroška je bila namreč vključena v vojno območje in ta "danost" se je močno in namenoma izkoriščala za gonijo proti Slovencem. Po razpadu Avstro-Ogrske, je večina Slovencev vzpostavila svojo lastno državo v okviru Države SHS. Nova slovenska država pa je bila le formalno povezana v skupno državo s sedežem v Zagrebu, operativno je bila na vseh področjih samostojna. V tem času so mediji uživali polno samostojnost in neoviranost delovanja.
Pridobitve enomesečne samostojnosti slovenskega naroda, pa so JDS-jevci po združitvi s Kraljevino Srbijo histerično zavirali, omejevali in odpravljali, v zameno pa s široko odprtimi rokami odpirali pot centralistični srbski monarhiji in unitarizmu. Politični, ekonomski in družbeni prehod pod okrilje srbske monarhije je bil postopen in tem času mediji niso bili posebno ovirani. Srbska oblast se je od leta 1919, polno vzpostavila sredi leta 1921 na način, ki je odbijala mnoge svobodomiselne in zdravorazumske ljudi, zato je z rastjo policijske represije, hkrati rastel tudi odpor proti državi. Protiunitaristični mediji niso pisali laži, pač pa opisovali resnično stanje države, kar pa Srbom in njihovim JDS-jevskim zaveznikom (liberalcem) ni ustrezalo. Zato se je začelo avgusta 1920 postopno omejevanje in cenzuriranje tiska.1 Vzporedno z zaviranjem medijske svobode, so liberalci istega leta ustanovili prosrbsko (jugoslovansko) glasilo Jutro, ki je zagovarjalo unitarizem, monarhizem, centralistično diktaturo in čim prejšnjo odpravo slovenskega narečja ter stopitev v jugoslovanstvo oz balkanizacijo Slovencev.
Izdajstvo slovenskih liberalcev
To se je stopnjevalo vse do šestojanuarske diktature leta 1929, ko so bile prepovedane vse politične stranke njihova društva in tisk ter uvedena še dodatna preventivna cenzura tiska, ki jo je izvajal Cenzurni urad. Cenzura se je sicer dogajala že od leta 1919, tako da je bil itak bolj ali manj uspešno omejevan tisk, ki se ni strinjal s srbsko nadvlado. V tem času je delovalo približno 130 časopisov in listov. V obdobju po letu 1929, vse pogosteje najdejo svoj prostor v časnikih razni stripi, modni nasveti, kuharski recepti, šport in rumeni tisk. Liberalno glasilo Jutro je vseskozi podpiralo protislovenska in narodnouničevalna stališča. Ideje, ki so jih zastopali liberalci, so namreč vodila v posrblenje, balkanizacijo Slovencev, podpirali so trdi srbski unitarizem in centralizacijo, poveličevali so srbskega kralja ter ostro napadali zahteve po slovenski avtonomiji. Kljub prepovedi političnega pisanja, pa je bilo Jutru dopuščeno objavljati članke proti Slovencu in SLS. Komunizem in komunistična glasila so bila v takratni Jugoslaviji omejevana ali prepovedana, kljub temu je od leta 1934 izhajalo komunistično glasilo Ljudska pravica.
Do leta 1939, ko je Jugoslavija praktično razpadla (Banovina Hrvaška), je bila liberalna, jugoslovansko državotvorna gonja proti slovenski avtonomiji in ohranitvi slovenskega naroda konstanta. Prav agresivna unitaristična drža liberalcev, pa je vodila v notranji razkroj Jugoslavije.2
1
Uradni list NV, letnik III, št. 98, z dne 24.8.1920 in št. 99, z dne 27.8.1920
Med 2. svetovno vojno je bila Slovenija razkosana med 4 okupatorje, Nemce, Italijane, Madžare in Hrvate. Slovenski mediji so bili prepovedani, redka glasila so bila pod italijansko okupacijo dvojezična, v Prekmurju pa je madžarski okupator toleriral narečno slovensko besedo, ne pa knjižnega jezika. Podtalno pa je, bodisi zaradi pomanjkanja papirja, bodisi zaradi preganjanja okupatorja, oz. ene ali druge strani v državljanski vojni, v težkih razmerah delovalo dokaj veliko število medijev. Komunisti so si zelo prizadevali držati medije pod svojim nadzorom, tako kot tudi vse druge ključne položaje v družbi. Propaganda je bila vendar temelj komunističnih uspehov in to je z vsakim mesecem bližje koncu vojne, postajalo bolj in bolj jasno.
Po zmagi komunizma v slovenski državljanski vojni, je prišlo na področju medijev do ostrega reza. Tisti, ki so bili pod pokroviteljstvom novega režima, so dobili režimsko prostost, ostali so bili takoj ukinjeni. O kakšni svobodi tiska seveda ni bilo mogoče govoriti, kar pa je spričo komaj končanih vojno bipolarnih strasti tudi razumljivo. Če bi zmagala druga stran, bi tudi za komunistično propagando gotovo ne bilo prav dosti prostora. Slovenec, osrednji časnik slovensko narodno usmerjenih in klerikalnih prepričanj, je bil ukinjen. Prav tako časnik Jutro, glavno liberalno glasilo od leta 1920, v katerem so Italijanske oblasti objavljale sporočila in svarile pred komunizmom. Časnik Slovenski narod je od leta 1943 izhajal kot priloga Jutra.
Povsod v komunizmu so bili mediji najpomembnejše sredstvo za obvladovanje družbenih množic. Slabše ko je bilo stanje v državi, višja stopnja cenzure je bila potrebna. Značilnost teh režimov pa so bile tudi zaprte meje. Severna Koreja, ki je zadnja prava ostalina komunizma, ima še vedno neprodušno zaprte meje. Tako ekstremno pa nikjer v Evropi ni bilo . V Sloveniji so se meje deloma odprle v 60-ih letih.
Ljudje varno zaprti pred informacijami iz držav kapitalistične Evrope, so bili mirnejši, ubogljivejši in srečnejši, ker niso mogli primerjati stanja napredka z drugimi primerljivimi državami. V Sloveniji je standard v letu 1951 padel tudi do skoraj 25 %, glede na predvojno leto 1939.1 Ljudje niso zadovoljevali niti svojih osnovnih potreb po prehrani, kar z manj prikritimi besedami pomeni, da so stradali. Iskati razlog za obupno stanje samo v vojnem razdejanju, ne pa v popolni zgrešenosti uvedbe komunističnih reform in nesposobnosti vrhovnega vodstva, je bila samo nova velika laž. Izhajajoč iz tega, je za gospodarski polom izjemno pomembno dejstvo, da je bil cilj vsakega komunizma, pobiti 10% najproduktivnejšega prebivalstva. To pa so bili najboljši delavci, intelektualci, ljudje razmišljujoči s svojo glavo in bogati. Ti so, ne glede na to, da so mnogi pomagali partizanom, bili označeni za narodne sovražnike (beri: sovražnike komunistične norosti), ker so s svojimi sposobnostmi in intelektualno prekašali komunistične voditelje, ki so izhajali iz slojev nižje zavesti in morale.
Jasno, da je menjava narodnega "plemstva" močno vplivala na količino in kakovost družbeno-materialne žetve. O kakem napredku in boljšem življenju v socializmu, v katerega so iz osovraženega kapitalizma na limance speljali mnoge lahkoverneže, ni bilo ne duha ne sluha. Za premostitev te vrzeli, je bilo ljudi potrebno nahraniti vsaj s politično propagando in tako njihove misli preusmeriti od realnosti v iluzije ter na notranjega in zunanjega sovražnika, ki jih je bilo v komunistični Jugoslaviji vse polno. V tem so bili komunisti oz. liberalci vedno izjemno uspešni, manjši uspeh pa so želi v svetu nadležnih materialnih dejstev, saj se v njem tudi niso najboljše znašli.
Za stvaritev prave slike o verodostojnosti komunistov je pomenljivo, da je v nasprotju z besedami o delavski solidarnosti in socialni enakosti vseh, krog komunističnega vodstva živel izjemno dobro. Postregli so si le z najboljšim, z bogatimi kapitalističnimi hišami, masivnim kapitalističnim stiliziranim pohištvom, kapitalističnimi umetninami in idr.2 Do kapitalističnega bogastva, proti kateremu so se z besedami, med državljansko vojno tako vneto borili, so se dokopali tako, da so lastnike razlastili, obtožili narodnega izdajstva in tudi pobili. Ta popotnica pa se je tekom časa le še večala, z novim in novim maslom na glavi, ki pa so ga pred večino ljudstva dobro skrivali, ker je le malo stvari prišlo v javnost.
Malo stvari pa je prišlo v javnost zaradi različnih razlogov. Tisti od malih delavcev, ki so zaradi dela pri komunistični eliti vedeli za posamezne segmente, si niso upali črhniti niti besedice, saj so bili pod različnimi obtožbami kaznovani celo mnogi oni, ki zares niso spregovorili. Toda pomembno je bilo, da so se jih znebili. Paranoičen sistem je namreč pod izsiljenimi priznanji, ali tudi brez priznanja, z dolgoletnimi kaznimi ali celo smrtjo, onesrečil veliko število nedolžnih. Oni na boljših položajih pa niso imeli najmanjšega interesa, da bi sami sebi rušili privilegije, ampak so celo z različnimi nagradami in privilegiji okrog sebe gradili obrambni zid somišljenikov in branilcev, pred preostalo rajo, ki so jim za zvestobo delili drobtinice .
Glede na to, da so bili mediji, poleg v vse do najmanjše pore družbe razvejane vohunske ovaduške dejavnosti, glavni obrambno-napadalni mehanizem, je odveč najmanjša misel, da bi bili mediji neodvisni. Celo med posameznimi komunističnimi skupinami je prihajalo stalnega vmešavanja v vzgojo mladih družboslovnih kadrov, predvsem FF in FDV sta bili center grobih bojev za popolno podreditev.3 Visoka šola za politične vede, pozneje preimenovana v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je imela upravičeno sloves partijske šole, po vzoru kumrovške politične šole, ki je izobraževala profesionalne politike in "komisarje", za področje javnih služb.4
Mediji so bili od glave do pete prežeti s komunističnim režimom zvestimi kadri, kar ni nenavadno, saj so bili taki nastavljeni prav od oblasti, vsi morebiti spregledani odkloni od fanatizma komunistične ideologije, pa so bili zatrti in izločeni pozneje . V 80-ih letih, po Titovi smrti, je strahovlada namreč začela na nekaterih področjih le počasi popuščati. A tega ne gre jemati, da se je ustvaril prostor za kako resno opozicijo, pač pa le za različice istega ideološkega debla.
Še največ je bilo proti koncu 80-ih let dovoljenega odklona od enoumnega jugoslovanstva, predvsem kot posledica odpora do širjenja velikosrbske hegemonije. Te vrste odklona pa še ne moremo šteti za pluralizacijo medijev, saj so bili ti še vedno trdno v rokah komunistične elite, pač pa za obrambno držo slovenske komunistične elite, pred srbsko hegemonističnimi težnjami, ki jim je bila slovenska elita v napoto in bi v primeru zmage srbskih unitaristov izgubila vse vplivne položaje. Na predvečer slovenske osamosvojitve, v medijih ni prišlo niti do najmanjše spremembe.
Slovenija se je 25.6.1991 osvobodila in ločila od nekdanje skupne mačehovske države Jugoslavije. Do osamosvojitve je prišlo zato, da bi se rešili balkanske norije, neučinkovitosti, diktature ter omejevanja in izžemanja Slovencev. Do drastičnih sprememb je prišlo na zunanjepolitičnem področju, medtem ko se na notranjem družbenem področju, pri od komunizma podedovanih družbenih organizacijah (vrtci, šole, fakultete, mediji, inštituti, gibanja, itd.), v temeljih ni spremenilo skoraj nič. Razen majhnih tehnično vsebinskih popravkov, v vodstvu in vodstveni strukturi ni prišlo do nobenih sprememb in še vedno, celo 20 let po osamosvojitvi, se na vodilne funkcije, strogo kadruje le preverjeno levo usmerjene kadre. Marsikje pa so nepolitčino angažirane neodvisne uslužbence zamenjali s političnimi. Sindikat, ki je bil sprva naklonjen novim političnim silam, so politiki kontinuitete izničili z ustanavljanjem novih in novih sindikatov, katerih vodstvo je bilo trdo v rokah levo usmerjenih kadrov. Ti pa so sčasoma prevladali.
Že kmalu po osamosvojitvi, so politične sile stare komunistične kontinuitete, začele usmerjeno delovati proti novim političnim silam. Preko vseh medijev, so v starem stilu boja proti državnim sovražnikom, dnevno bombardirali predvsem tiste, ki so bili najbolj zaslužni za osamosvojite Slovenije in tiste, ki se javno niso opredeljevali proti cerkvi.
Osamosvojitev Slovenije, Trg republike Lublana 25.6.1991
Vsa politična glasila Delo, Večer, Dnevnik, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas in številni novi, skoraj vsi izhajajoč iz istega debla postkomunističnega nadzora ter cela plejada radijev in televizij, so z arogantnim slogom pisanja smešili, se norčevali, negativno prikazovali, lagali, ustvarjali neobstoječe afere in vsesplošno trobili v isti rog proti novim političnim in gospodarskim silam, ki so nastale po letu 1989. Usklajeno in v medijski umor usmerjeno neprofesionalno in neetično pisanje, se je poznalo mnogim likom, kot npr. Janezu Janši, Marjanu in Janezu Podobniku, idr., ki so jih z lažmi in nepretrgano negativno propagando uspeli v javnosti popolnoma oblatiti.
Po koncu balkanskih vojn (3. balkanska vojna), pa je postkomunistična elita usmerila svojo energijo v pospešeno uničevanje vsega slovenskega, vključno s slovensko državo ter preko medijev in centrov družbenega vpliva širiti jugonostalgijo ter pozitivno prikazovanje Jugoslavije, kot nekdanje skupne države, poveličevanje Tita, komunizma in propagiranje srbščine, stikov s Srbijo, predvsem Belgradom, balkanski glasbi in drugim atributom razpadle skupnosti. Cilj je ponovna združitev v skupno balkansko državo in balkanizacija Slovencev. Razlog je v tem, da v gospodarsko urejeni in disciplinirani Sloveniji po zahodnoevropskem zgledu, postkomunistične sile ne vidijo svojega preživetja, ker je to teren, na katerem ni mogoče dolgoročno kaliti blato in delovati v megli. Za tako delovanje pa jim Balkan, že zaradi popolnoma drugačne mentalitete, zagotavlja vsaj še nekaj desetletno preživetje.
Sodelovanje medijev pri rušenju slovenske države jasno kaže, komu so ti mediji podrejeni in da o osvoboditvi družbe izpod komunističnega medijskega primeža ni mogoče niti misliti, saj se ta le še krepi. Po slovenski osamosvojitvi leta 1991 je res vzniknilo mnogo novih medijev, ki so vsaj tisti z družbeno politično vsebino, le rezultat multipliciranja iste vsebine, ne pa pluralizacije medijev, kot bi lahko, glede na številčni porast medijev, sklepali nepoznavalci ozadja.
Vse nove satelitske medije namreč finančno podpirajo velike medijske hiše, kot so Delo, Dnevnik, Večer, POP TV, idr., a ti so, kot je bilo že razloženo, pod kontrolo in obvladovanjem istih sil. To je tudi razlog, da lahko zapišemo, da gre v Sloveniji za multiplikacijo levih, postkomunističnih medijev in ne za pluralizacijo medijev, ki bi po moči in obsegu nekako predstavljali politično, idejno in družbeno sodelitev vpliva slovenske družbe.
