Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

  RAZISKAVE 

JEZIK

  POLITIKA  MEDIJI  SORODNO 

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

     
     

GLAVNA STRAN

 

Koroški plebiscit

Zgodovina Koroške

Genocid nad Slovenci

I. svetovna vojna

Razpad Avstro-Ogrske

Slovenska vojska

Slovenska politika

Vojna za Koroško

Borba za Štajersko

Diplomatski ples

Italijani kot kameleoni

Interesi Srbov

Plebiscitna komisija

Pred plebiscitom

Plebiscit

Korošci po plebiscitu

Posledice za Slovence

 

 

Slovenska vojska

 

 

Danes le redko kdo ve, da smo imeli Slovenci po koncu I. svetovne vojne močno, samostojno slovensko vojsko, ki se je izoblikovala iz slovenskih polkov in rezervnih vojakov propadle Avstro-Ogrske vojske. Slovenska vojska ni bila neka šibka nedisciplinirana organizacija, ki je šele negotovo iskala svojo identiteto, pač pa je bila med najmodernejšimi vojskami tistega časa. V svojem sklopu je imela celo letalsko in protioklepno enoto.

 

Ko je bila slovenska vojska že gotovo dejstvo, je prišlo do združitve Slovenije in ostalih delov Države SHS s Kraljevino Srbijo. Srbi so v novi državni tvorbi Kraljevini SHS uresničili svoje načrte po združitvi vseh Srbov v eni državi, tudi v skladu z nekaterimi načrti Londonske konference. Do Slovenije ter delov Dalmacije, Hrvaške in Slavonije, ki so bili izven velikosrbskega teritorija, je imela Srbija kolonialen odnos, na kar kaže vrsta dogodkov. Uradna "resnica" pa je bila drugačna; "Svojemu narodu in vsem drugim narodom je srbska buržoazija dopovedovala, da je bila osvoboditeljica in s tem stvariteljica nove države".1 V tem okviru so se odvijala politična trgovanja z Dalmacijo in slovensko Primorsko z Istro med Italijani in Srbi, iz tega primeža pa tudi slovenska Koroška ni bila izvzeta. 

 

Laž o srbski osvoboditvi Slovencev, ki so jih Srbi širili je nevzdržna. Medtem ko so Slovenci 29.10.1918 na Kongresnem trgu v središču Lublane slovesno razglasili novo Države SHS in ko je bila tudi v Zagrebu istega dne razglašena nova država SHS, so Srbi s pomočjo Francozov šele prodirali iz Solunske fronte proti osrednji Srbiji. Sramotnega 1.11.1918 so šele uspeli priti pred Belgrad. Ko so se Slovenci izključno z lastnimi močmi in organizacijo osvobodili sami in se že več dni zbujali svobodni v novonastali državi, Srbi še niti lastne prestolnice niso zasedli, čeprav so imeli pomoč močne francoske vojske. Po nekaterih podatkih je bil Belgrad osvobojen 1.11.1918, po drugih pa še pozneje. Da gre za zelo sramotno poglavje v srbski zgodovini, dokazuje tudi to, da je kronološke podatke o osvobajanju posameznih srbskih ozemelj nemogoče dobiti ker jih Srbi skrivajo! Manjša laž je torej, da so Slovenci osvobodili Srbe, kot da so Srbi osvobodili Slovence. V času ko so se srbski vojaki in srbska vlada sončili na Krfu in na Solunski fronti čakali na konec vojne, so slovenski vojaki dan za dnem umirali za tuje interese.

 

V močno centralistični in unitaristični Kraljevini SHS, so Srbi in njihovi somišljeniki prevzeli vse vzvode oblasti v svoje roke. Ni dosti manjkalo do uvedbe cirilice v javno življenje Slovenije, potem ko so jo kot edino pisavo uvedli v državnih službah. Samostojna slovenska vojska je pomenila za srbsko unitaristično politiko veliko grožnjo in izjemno moteč dejavnik, zato je slovenska vojska postala ena od prvih žrtev srbske hegemonije. Toda zaradi mednarodnih okoliščin jo je slabila in najedala počasi, ne ozirajoč se na posledice za izgubo slovenske Koroške. Švajncer pove: "Velikosrbska politika je skrbela,.. da je izginil vsak spomin na vojsko Države Slovencev, Hrvatov in Srbov".1 Žrtev srbskega unitarizma pa ni bila le uničena slovenska vojska, pač pa tudi zgodovinopisje, ki je pod pritiskom politike poskrbelo, da je bil izbrisan vsakršen spomin nanjo: "..kot da je svojčas nekdo gradivo na Slovenskem temeljito počistil".2 Tako v Sloveniji ni ohranjenega nobenega izvirnega dokumenta, prav tako ne v Arhivu oboroženih sil v Belgradu: "Toda nekoč so izvirni dokumenti II. vojnega okrožja in njegovih polkov le morali biti, saj drugače v stari Jugoslaviji ne bi mogli nastati tipkopisi zgodovin nekaterih naših polkov in ne zgodovine poveljstva Dravske divizijske oblasti.."3

 

Ne glede na popolnoma nasprotujoča si režima unitaristične srbske Jugoslavije (1918) in komunistične Jugoslavije (1945), sta oba sistema na skoraj identičen način počistila s slovensko vojsko, s temeljnim kamnom samostojnosti slovenskega naroda. Švajncer pove:: "Obe ukinitvi veže toliko skoraj neverjetnih podobnosti, da se neprijetnim vprašanjem ne bi bilo mogoče izogniti".4

 

1 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 6

2 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 9

3 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 10

4 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 7

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Nastanek slovenske vojske

 

 

Slovenski fantje so služili vojsko v polkih avstrijske oz. od 1867 v avstroogrske armade. Ti so bili povečini slovenski, nekateri tudi mešani. Ko pa je leta 1914 prišlo do spopada svetovnih monopolov za izkoriščanje naravnih in človeških virov, ali drugače rečeno do I. svetovne vojne, so se slovenski fantje prekalili tudi boju na frontah. Proti svoji volji, so bili nesorazmerno mnogokrat postavljeni v prve bojne vrste, imeli so nadpovprečno število častnikov nemške narodnosti in sloveli so po hrabrosti.

 

Ko so koncu vojne bili dnevi, so mnogi polki dezertirali, saj so hoteli priti čim prej domov. Morda delno tudi zaradi pozivov političnega vodstva, najbolj pa zaradi naveličanosti vojne, v tujih okopih. Bližal se je nehvaležen čas obrambe domačega ognjišča, pa tudi severne in zahodne meje. Politično vodstvo je to vedelo, zato je vztrajno zahtevalo vrnitev slovenskih polkov na slovenska tla.1 Seveda so to vedeli tudi avstrijski Nemci.

 

Slovenski vojaki 2. gorskega strelskega polka so se prvič uprli 2.10.1918, dokončno pa po vrnitvi iz italijanskega bojišča na slovenska tla 2. novembra in prisegel Narodnemu svetu v Gorici. 27.10.1918 se je pred odhodom na fronto uprla pohodna stotnija celjskega 87. pehotnega polka.2 Predhodnica umikajočega se vojaštva s fronte je bila skupina oficirjev, čez dva dni, 2.11.1918 pa so se začele skozi Lublano valiti prve velike kolone vojaštva.3

 

Prihod vojakov s fronte pa je slovensko vojaštvo pričakalo organizirano in pripravljeno. Slovenski oficirji so se samoorganizirali, ne glede na to, da je Avstro-Ogrska šele 3.11.1918 podpisala premirje z Italijo.

 

29.10.1918 je bila na Kongresnem trgu slovesna razglasitev nove Države SHS, govori politikov pa mlačni in neodločni. Na govorniškem odru je kljub temu, da so vojakom prepovedi udeležbo, dobil besedo predstavnik slovenske vojske poročnik Mihajlo Rostohar in z ostalimi vojaki prisegel Narodnemu svetu za Slovenijo z besedami: "Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!". Ljudje so s ploskanjem in navdušenjem sprejeli njegov govor, mnogo intenzivneje kot govor politikov. Prisega vojakov je pomenil vrh zborovanja. Pozneje sta s pročelja mestne hiše dva delavca pred veliko množico snela velikega dvoglavega avstrijskega orla.4

 

Slovenski oficirji so 30.11.1918 v Narodni kavarni samoiniciativno izbrali odbor šestih oficirjev, da vzpostavi vezo z Narodno vlado in ji da na voljo vojake in oficirje slovenske pripadnosti. Odbor je 31. oktobra odbor slovenskih oficirjev sestavil vod vojakov, večinoma iz Čehov in Polakov. Dopoldne so prevzeli vse ljubljanske vojašnice. Oddelki slovenskega vojaštva in pripadniki narodnih straž so zastražili vsa glavna križišča v Ljubljani. Vod nadporočnika Rudolfa Badjure okoli poldneva zasede poslopje deželne vlade.5 Ponoči so po Ljubljani patruljirale skupine po šest vojakov. Cestni kordoni za razoroževanje vojakov so bili na Viču, v Šiški in na Dolenjski cesti.

 

V Mariboru se je neodvisno od dežele Krajnske vzpostavila vojska v imenu narodnega sveta v Mariboru, ki jo je organiziral major Rudolf Maister z nekaj častniki in z okoli 85 vojaki. Isti narodni svet ga je pozneje imenoval za generala.

 

1 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 14

2 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 15

3 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 22

4 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 17

5 Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 18

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Organiziranost in sestava

 

  
     

nazaj

    
     
     
     
  

Ukinitev slovenske vojske

 

  
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
  © zgodovina.eu.  -  kopiranje vsebine brez dovolenja je prepovedana  
  Stran je bila nazadnje spremenjena 31.10.2013  
     
     
  

nazaj