Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

GLAVNA STRAN

Priselitev v 6. stoletju?

Genocid nad Slovenci

Avstrijci so Slovenci

Karlov manifest

Vse slovenske države

Rota o 1000-letnih slovenskih sanjah

Kolikokrat smo že slišali neverjetno roto, o tem, kako da so Slovenci po 1000 letih sanjah o samostojni državi, končno le uresničili te sanje leta 1991. Jadikovalci in cvileži, od tistih neizobraženih pa do najvišjih avtoritet, vključno z ministrom za znanost in ministrom za zunanje zadeve, vrtijo to roto kot budistični molilni mlinček čisto mehanično, brez kančka kritičnega razmisleka. Podobno se že dolga desetletja vrti ponavlanje politično motiviranega napletka o Mariji Tereziji kot o cesarici, ki je ogromno storila za Slovence, a o tem več pozneje.

Človek je versko bitje

Zgoraj zapisana mnenja so lahko pomemben vir za tiste, ki se ukvarjajo s preučevanjem delovanja človeške psihe, z resnico pa nimajo kaj dosti skupnega. Dodatno pa razkrijejo še dejstva o tem, da človek na prvem mestu ni razumsko bitje, pač pa, da je človek predvsem versko bitje! Naj zblojeni levičarji in slepi liberalci še tako živalsko tulijo proti veri, so vendarle sami sebi najboljše ogledalo globokega verskega, oz. pravilnejše rečeno inkvizicijskega delovanja, ki ima z razumom kaj malo skupnega.

Res, latinski izraz "homo sapiens" (homo = 'človek' in sapiens = 'pameten, moder') označuje človeka kot pametno bitje. Vendar gre to dojemati v primerjavi z drugimi bitji, torej z živalmi, ki so se na Zemli razvila bodisi po nesreči, bodisi pa po čudovitem načrtu stvarjenja.

Ko pa to bitje, homo sapiensa, postavimo ob bok univerzalni resnici, ki je vendarle kot mama le ena sama, pa kmalu ugotovimo, da je pridevnik sapiens precej relativne teže. Saj, povprečen človek že zna razmišlati enostavne stvari. Predvsem pa je umetnik kopiranja vzorcev ter ponavlanja in obnavlanja stvari, ki so se mu usedle v možgansko goščo. Naj gre za besede, recepte, molitve, ali druga opravila, v osnovi vse dela po istem principu. Ko pa povprečnega sapiensa postaviš pred nekoliko težjo miselno nalogo, večina njih doživi stres in strahoten notranji odpor.

Ni slučajno, da človeštvo že od pamtiveka naprej vleče le kakšnih 2 % ljudi, vsi ostali pa se na njihovih rezultatih "šlepajo", vključno z raznimi šefi in z vsebinsko praznoto gobezdavimi politiki. To da 98 % ljudi ni sposobna resnega kreativnega razmišlanja, je osnova za razumevanje delovanja človeka. So pa umetniki premetavanja, sortiranja, zlaganja in obračanja že znanega, kar s kakšnim nepomembnim dodatkom, ki daje videz drugačnega, radi prodajo kot nekaj novega. A za to ni potrebnih prav velikih miselnih naporov. Vendar tega sami ne zmorejo dojeti, zaradi že nakazanih lastnosti. Naj bo zadosti tega, za večino zoprnega in neresničnega natolcevanja.

Pomen vodilne plasti

Prvo dejstvo civiliziranega sveta je, da noben narod, ki izgubi lastno "plemstvo" za vsaj 300 let ne preživi. Lastno plemstvo pomeni ozko vladajočo strukturo, ki vzdržuje in neguje jezikovno in kulturno tradicijo, ki jo je prejelo od svojih prednikov. Židje v tem smisli niso nikakršna posebnost. Čeprav izgnani, so skozi vsa stoletja ohranili svojo vladajočo plast, ki sicer na prvi pogled ni imela oblasti, vendar to ne drži. Njihova tajna cerkvena struktura je dajala smernice ostalim Židom in delovala tudi na sosednjih ozemljih, čeprav z njimi ni bila v stalnih stikih. Da bi se Židje stopili z domačim prebivalstvom, bi jim morali uničiti tajno cerkveno strukturo. No v resnici ne gre le za versko, pač pa tudi za družbeno, politično in poslovno zvezo, ki je podtalno vseskozi delovala, se ohranila in je danes močnejša, kot je bila kadarkoli v zgodovini.

Če domačo tradicijo, npr. karantansko, vzdržuje tujec, ki je prevzel oblast, se le ta in njegovi potomci stopijo v domači kulturi in njihovem jeziku. Če je prvorojeni potomec tujega plemiča in domače matere, vzgojen v domači kulturi in jeziku, ali je ob prevzemu oblasti ta oseba domač ali tuji plemič? Če pa domač plemič prevzame tuje ime, ali je to ključen dokaz, da gre za tujca? Za večino ozkogledih zgodovinarjev je. Za zdravo pamet o tem kako sistem deluje pa ne.

Tradicija pisnega jezika

Enak problem kot ime zapisano v tujem jeziku, mnogim povzroča nemška pisava. Ali pomeni, da tisti, ki so pisali v lingua franca cesarstva, da so bili sami Nemci? Je France Prešeren res največji slovenski pesnik? Ali ni nemara bil po rodu Nemec? V tistih časih je večina slovenskih izobražencev tudi za komunikacijo med seboj uporabljala nemščino. Torej je nemščina tistega časa ponovno postala knjižni jezik Slovencev! Če bi za temi izobraženci ostali samo številni spisi, v katerih ta in oni debatira s Slovenci, Čehi in drugimi v čisti nemščini, v katero škatlo bi ga porinili? V nemško ali v slovensko? Če bi ga vtaknili v slovensko škatlo, se postavi vprašanje, na kakšni osnovi ste ga vtaknili v slovensko škatlo, če pa vsi dokazi govorijo v prid nemščini?

Eno od številnih pisem Matija Čopa Francetu Prešernu z dne 27. 3 1832,
v katerih si dopisujeta v nemščini.

Obledela Karantanija

Karantanija je za večino Slovencev neka meglena tvorba, katere obstoj sega tako daleč nazaj, da je ne štejejo več niti za svojo, niti za čisto resnično. Državotvorni narodi in vredni posamezniki se ne odpovedujejo svoji slavni preteklosti tako lahkotno kot Slovenci. Ne, večina svojo, tudi bedno preteklost celo potvarja, da bi izgledala bolj bleščeče, kot je v resnici bila. To še kako drži za Hrvate, a tudi za Nemce. Vsi ti so zelo veseli, da Slovenci ne čutijo preveč za Karantanijo, kajti Nemci so si jo že zdavnaj prilastili in njeno obsežno ozemlje zmanjšujejo do obsega novodobne Koroške. Pri tem pa jim pomagajo še prodani podrepni "slovenski" "zgodovinarji", stila Peter Štih, ki celo tudi v sami Sloveniji, z diktaturo nedotakljivosti, vsiljujejo nemške interese ter z njimi izvajajo posilstvo nad vsem narodom in predvsem nad mladim rodom.

Dejstvo je, da je Karantanija nastala po odhodu Rimljanov, ki so okupirali, oz. pravilnejše rečeno, vključili Norik v Rimski imperij. Pa kako čudovito se meje Karantanije pokrivajo z mejami Norika! Ali to ne dokazuje državne kontinuitete? Tistim zgodovinarjem, ki spadajo med povprečno rajo, nima smisla servirati dokazov, saj ne presegajo nivoja vernikov in tistih, ki znajo le kopirati vzorce. Za razumevanje pa je treba imeti razum! Tistim, ki so prodani tujcem, pa resnica nič ne pomaga, saj v svojem izdajstvu zavestno delujejo za tuje interese. Tem so nova spoznanja le strahotna napota za prejem judeževe podkupnine.

Bavarska puščava

Če je Karantanija segala kvečjemu do pogorja Nizkih Tur, pa po trditvah Nemcev seveda niti to ni, kako potem razložiti 140 km prepad med dejstvi in med nemškimi in štihovsko-srbskimi in hrvaškimi navedbami, beri lažmi?

Dobro vemo, da se zgodovinske deželne meje le s težavo izbrišejo iz spomina. Podobno se ohranijo stara imena, npr. Ogrska < Obrska < Obri namesto Madžarska, Alemania namesto Nemčija, Laško namesto Italija, itn.

Tako tudi Čehi in Slovaki Avstrijo kličejo Rakousko. Gre za celotno južno mejo Češke in zahodno mejo Slovaške. Nihče ne ve, kaj pomeni beseda Rakousko, niti oni sami ne! Pa vendarle ima beseda Rakousko svoj nedvoumen pomen jasen izvor, ki ga ni mogoče zanikati in ne z njim manipulirati. Marsikdo, verjetno tudi naši etimologi na SAZU-ju, kolikor vemo o njihovih umotvorih, bi izvor imena iskali v rakih. Pri tem mora gotovo iti za rečne rake, saj Avstrija nima morja. Avstrijo so torej sosednji Čehi in Sloveni, danes Slovaki, poimenovali dežela rakov. Kakšen umotvor?

Pa vendarle je ime tako enostavno, da bolj ne bi moglo biti! Rakousko je namreč metatizirana oz. premetana oblika imena karouško. Tistim, ki imajo od knjižne slovenščine nekoliko okorele možgane, je nekoliko bolj jasno ime Koroško. Razvoj imena Rakousko je prikazan spodaj:

Niti najmanjšega dvoma ni, da ime Rakousko označuje Karoško oz. Karantanijo, to je deželo gora ali gorato deželo.

Če bi med Karantanijo, kot jo prikazujejo Nemci in njihovi štihovski podrepniki, in med Češko obstajala še neka druga dežela, bi ta ostala v češkem zgodovinskem spominu. Tudi potem, ko bi Nemci to deželo poimenovali Avstrija, bi Čehi še naprej uporabljali tradicionalno ime. Zakaj pa bi se prilagajali nekim prišlekom, ki so bili navsezadnje še v veliki manjšini?

Če levo porečje Donave ni bilo karantansko, potem je morala biti tam neka druga dežela. Njenega imena ne zna nihče navesti, niti je ne more najti v virih, ker je nikdar ni bilo. V resnici je ime jasno zapisano, vendar je preveč nadležno, da bi ga upoštevali. Glej naslednje poglavje Bavarska puščava = Slovenija.

Ker take dežele nikdar ni bilo, niti nihče ne navaja, da bi tam kdaj obstajala kakšna neposeljena puščava je jasno, da je na Češko in "Slovaško" ozemlje mejila dežela, ki se je imenovala Karantanija oz. po domače Karouško. Zato ni čudno in ne nenavadno, da so Čehi in panonski Sloveni to deželo imenovali Rakousko. Ta se je dosti pozneje, z navalom lopovskega nemškega plemstva in duhovščine, imenovala Avstrija. Ime Rakousko izhaja iz starodavnih časov. Da gre pri imenu Karantanija, Rakousko, Karouško za isto ozemlje, ni treba razpredati na dolgo in počez.

Če je bilo ozemlje Spodnje in Zgornje Avstrije res Nemško že od zgodnjih časov, kot trdijo Nemci in njihovi štihovski podrepniki, kako se je potem ime Karouško (Karantania) iz oddaljene gorske dežele prebilo skozi bavarsko puščavo k "Čehom" in "Slovakom", da ga ti od tistih časov uporabljajo za imenovanje sosednje bavarske puščave (Avstrije)?

Čehi in Slovaki Avstrijo še vedno kličejo Koroško (Karantanija).

Bavarska puščava = Slovenija

In vendar so se ohranile sledi iz preteklosti, da se je Bavarska puščava, poleg Karantanija, nekdaj imenovala tudi Slovenija. Ime Slovenija označuje deželo Slovencev. Ne Slovanov, kajti Slovanija ni nikdar obstajala! Pa tudi Slovanov pred 19. stol. ni bilo mogče nikjer najti.

Tisti, ki v latinskem imenu Sclavoni vidijo Slovane bodo razočarani. Namreč vsi tisti, ki so danes Slovani, pred tem sami sebe nimajo za Slovane. Skozi vso zgodovino, vse do poznega 19. stol. se ne prepoznajo kot Slovani. Tudi ne vedo za kake druge Slovane. Da bi že v srednjem veku koga na silo klicali po imenu za katero še slišal ni, pa ni zelo verjetno.

Oni drugi, ki pa so bili Sloveni, pa sebe še danes kličejo Slovenci. Torej se je ime iz nekdaj obširnih področij Evrope skrčilo na zelo pičlo ozemlje. Nazadnje so Slovenci v Slavoniji, z genocidom raznarodovani, postali "Hrvati". Toliko o "Slovanih".

Z imeni pa se v imenu znanosti pogosto tudi manipulira. Če ima dežela neko enoznačno ime, npr. Bavarska, Češka, Istra, itn., se je tako ime zapisalo v zgodovino. Kdo pa so bili prebivalci teh dežel? Bavarci, Čehi, Istrani, …? Morda res? Vendar je to le deželna oznaka za prebivalce teh dežel, tako kot v primerih Krajnci, Prleki, Notranci, itn. Da Prleki niso Krajnci je tako res kot je res, da Bavarci niso Čehi. Pa vendar so Prleki in Krajnci oboji Slovenci. Zgodovinopisje pa za zgodnja obdobja trdi drugače.

Ali smemo podobno sklepati tudi za zgodnje Bavarce in Čehe? Za Čehe ni dvoma, da so svoj jezik še v 18. stol. imenovali slovenski, a prebivalci so se imenovali Čehi. Zadnji Slovenci oz. Vendi pa so bili na Bavarskem ponemčeni že v 13. stol. Zato sledove slovenstva na Bavarskem v času Reformacije ni več najti. Bavarska se zato šteje za nemško deželo.

Dokler je Karantanija segala do Češke, so se njeni prebivalci imenovali Karantanci. Ko pa so v 8. stol. podonavsko kotlino zasedli Obri, skupaj z njenimi prvotnimi prebivalci, se ta dežela ni več imenovala Karantanija. Vladar se je zamenjal, prvotni prebivalci pa so ostali. Poslej se je dežela imenovala Slovenija, po tamkaj živečih Slovencih. O tem imamo na srečo ohranjene vire iz 8. stol., sicer danes ne bi prav ničesar vedeli o tem, da se je domnevna Bavarska puščava v resnici že davno nazaj imenovala Slovenija.

Bavarska puščava = Slovenija²⁴

Izjemno pomemben podatek za razumevanje, kaj je bila Karantanija in kdo so bili njeni prebivalci je razviden iz naslednjih dejstev. Ko so Obri v 8. stol. začeli iz Panonije riniti v Donavsko kotlino, so Karantanci zaprosili Bavarce za vojaško pomoč. Okupirana Karantanija se poslej ni več imenovala Karantanija, saj so jo zasedli Obri. Okupirano ozemlje ob Donavi (Bavarska puščava) se je zdaj imenovalo Slovenija. Po prebivalcih Slovencih (narodno ime), ki so bili še malo prej tudi Karantanci (državno ime). Podatek tudi jasno pove, da se je zamenjala le vrhovna (politična) oblast, medtem ko je slovensko prebivalstvo ostalo in je sedaj plačevalo dajatve nomadski okupacijski oblasti.

Staroselci se takorekoč niso nikdar selili, saj se poljedelci ne selijo tako kot nomadi, ki so doma nikjer in povsod. Poljedelec ne postaneš kar čez noč. Ne gre! Zamislite si, da bi se kmetje, tako kot nomadi, selili naokrog. Zdaj tu, zdaj tam. Preden bi pripravili nova polja za obdelavo, bi bila sezona že zdavnaj mimo. Ker ne bi pridelali zadosti hrane, bi od lakote pomrli.

Konkreten primer kako težko je poljedelcem na povsem novem ozemlju je iz severne Amerike, kjer so se prvi kolonisti (kmetje) poskušali ustaliti in nadaljevati rod. Mnogo jih ni dočakalo niti pomladi. Včasih so pomrle cele vasi, pa vzrok niso bili Indijanci, pač pa lakota zaradi tega, ker so morali polja šele pripraviti za obdelavo. Ker v novem okolju ni šlo vse tako gladko kot doma. Nomadi (Turki, Obri, Madžari) so v podobnih razmerah preživeli tako, da so pobijali in plenili poljedelce!

Tudi za Srbe je npr. značilno, da se zelo hitro udomačijo na tujem ozemlju in se kmalu začnejo obnašati kot gospodarji, kot da bi bili tam že od nekdaj. To, poleg številnih drugih stvari, razkriva njihovo vojaško nomadsko naravo. Treba pa je razumeti, da so se prvotni Srbi pomešali med veliko večino Slovenov, pokvarili njihov jezik, kulturo in navade. To še posebej velja za jezik.

Primitivnim nomadom je bila dvojina nadležno prezahtevna. Tudi naglas so prestavili na prvi zlog in v slovenski jezik primešali nekatere ruske in turške značilnosti. Iz te mešanice Slovenov in nomadskih Turko-Skitov so nastali Srbi kakršne poznamo danes. Zaradi tega v srbskih glavah vlada zmeda. Srbi staroselske jezikovne sledove razglašajo za svoje, v sloganu "Srbi najstariji narod". V bistvu pa pozabljajo, da so prišli šele v 7. stol. in da karkoli je že vrednega v srbščini, je to starodavna slovenska osnova.

Viri razkrivajo tudi, da so Franki v več bitkah premagali Obre in jih ponižali. O Slovencih oz. Karantancih, ki so se borili skupaj s Franki oz. Bavarci je pa prav malo slišati, ker je bil vrh plemstva frankovski. Ti bi okupatorske Obre z lahkoto popolnoma uničili, vendar tega niso hoteli. Nihče od slovenskih zgodovinarjev se ni poglobil v ta zelo pomemben podatek, zakaj. Ne gre zgolj za suhoparno informacijo, pač pa za izjemno dragocen podatek, ki razkriva politična razmerja tistega časa na ozemlju Karantanije!

Če bi bili Obri frankovski oblasti sovražni bi jih ti dokončno uničili, ko so bili vojaško že skoraj potolčeni. Ker jih niso uničili to jasno kaže, da so jim na nek način bili zavezniki. In to vse dotlej, dokler niso Obri začeli ob porečju Donave riniti pregloboko na zahod in ogrožati že same Bavarske. Ko se je to zgodilo, so jih dobili po nosu. V političnem jeziku to pomeni "Nehajte izzivati, nočemo vas uničiti, toda držite ozemlja, ki vam ga dopuščamo". To ozemlje je bilo panonsko nižavje.

Glede česa so bili Franki in Obri "tihi" zavezniki? Edini skupni imenovalec, ki so ga imeli je bilo slovensko ozemlje, ki so ga zasedali. Eni v Bavarski in Zunanji Karantaniji, drugi v Panoniji. V kolikor bi se Sloveni v Panoniji znebili Obrske nadoblasti in bi sami zavladali, bi to pomenilo za Bavarce in preko njih za Franke konec pohlevne Karantanije. Saj bi Karantanci, ki so Bavarce zaprosili za pomoč, te pomoči kar naenkrat ne rabili več.

Nastala bi slovenska zveza velikosti približno 200.000 km², ki bi jo Franki le s težavo pokorili. Še posebno, če bi prišlo do zavezništva s slovenskimi ljudstvi na severu, do Baltika. Celo, ko je prišlo do spora med Obri in Sloveni, so bili Franki na strani obrov. Več kot očitno je, da so Franki namenoma razdvajali Slovene, tako kot tudi pozneje skozi celotno zgodovino. Vedno so proti njim stopili v zavezništvo z neSloveni.

Franki na strani sovražnih Obrov²⁵

Da je bila ta bojazen upravičena je kmalu pokazal dogodek, ki se je zgodil le nekaj let po uničenju Obrov. Na ozemlju Panonije, med rekama Dravo in Savo, je leta 818 prišlo do velikega upora Slovenov proti frankovski nadoblasti, pod vodstvom Ludevita. V negotovi vojni, ki je trajala več let so Franki, tudi s pomočjo Karantancev, le s težavo zmagali. Če bi bila Slovenija (Karantanija in Panonija) enotna in centralno vodena država, pa ni potrebno biti prerok, za ugotovitev, da bi bila politična karta današnje Evrope povsem drugačna!

V tem času pa Franki niso bili zadosti močni, da bi sami obvladali karantansko-panonsko zvezo. Če pa bi prišlo do dolgotrajno enotne močne vseslovenske države, bi Franki izginili iz zgodovine. Napaka Slovenov že od davnih časov je, da želijo samo živeti v miru. Le če stopiš neposredno na njih se branijo, a le toliko, da bolečina premine. Potem pa spet po starem živijo nepovezano. Vsi nomadi, ki so bili kot redarji Rimljanov ali Bizantincev povabljeni v Evropo, so prej ali slej prevzeli oblast nad to nepovezano, pohlevno množico. Tako se je slovensko ozemlje kos za kosom drobilo in izgubljalo.

Kaj je Sclavinia?

Ali sta izraza Sclavinia in Sclavi pomenila Slovenijo in Slovene ali Slovanijo in Slovane? Če so bili Bolgari, Srbi, Hrvati, Čehi, idr. tega časa res Slovani, zakaj se potem imenujejo s svojimi lastnimi imeni, medtem ko se v istem času nek drug narod izrecno imenuje Sloveni ali lat. Sclavi. So bili ostali včasih imenovani s svojimi imeni, drugič pa z imenom Sclavi? Nikakor! Kako potem pojasniti, da se njihova ozemlja imenujejo Bolgarija, Raška (Srbija), Croatia, Bohemija in ne Sclavania ali Sclavonia? Katero drugo ime pa so imeli Sloven(c)i?

Ko so Karantanci, konec 8. stol., nagnali Obre iz Panonske nižine, se ta poslej imenuje Karantanija ali tudi Slovenija, lat. Sclavinia. Je bila Sclavinia Bolgarija ali Srbija ali Slovenija? V virih se imena Bolgarija, Raška (Srbija), Croatia, Bohemija idr. nikdar ne mešajo z imenom Sclavinia. Sclavinia je dejansko latinski zapis imena Slovenija, ki se v obliki Slavinia ali Slavonia pojavlja tudi v vse do novega veka.

Da je ime Sclavinia tipično za področje Slovencev je razvidno iz naslednjih dejstev. Čehi in Slovaki Slovence še danes imenujejo Slovinci in deželo Slovinsko. Angleško ime za Slovenijo je sicer Slovenia, toda celo mnogi Slovenci po tradiciji izgovarjajo ime Slovinia! Slovensko podjetje za proizvodnjo pijač se je tudi imenovalo Slovin.

Ker sta imeni Sloveni in Vendi tesno povezani, bi pričakovali, da se je zgoraj navedeno naglaševanje preneslo tudi na ime Vendi. In res. Čeprav so Slovenci sicer Vendi, pa jih Nemci kličejo Vindi oz. Winden. To obliko uporabljajo le za Slovence. Kjer v virih najdete ime Vindi in Vindija, se ta nanašajo na Sloven(c)e in Slovenijo.

To, da ta imena najdete po Panoniji, pa celo na današnjem Slovaškem, Tirolskem, Hrvaškem, v Dalmaciji, v Avstrijo, na Madžarskem, itn. pomeni, da se je slovensko ozemlje tako strahovito skrčilo na današnjo Slovenijo. So pa Slovani zelo priročno orodje za izničevanje Slovencev, povsod koder je slovensko ozemlje danes okupirano. Ker je izguba ozemlja tako ogromna, v resnici nihče ne more dojeti, da bi bilo to res in se kljub jasnim dokazom rajši zateče v varno zavetje 1000 krat ponovljeni laži o Slovanih.

Slovenski pravljičarji

Zakaj pa naj bi Čehi mejno deželo na jugu imenovali po neki majhni enklavi daleč za gorami. Zgodovina je znanost in znanost delajo znanstveno nedvoumna dejstva in ne pravljice: "Tam za sedmimi gorami in devetimi vodami…". Pravljice je treba iz slovenske "znanosti" odstraniti v knjigice za otroke do 6-ih let. Starejši že ne verjamejo več manipulacijam in lažem. Če tega ne bo zmogel poglavitni Štih, ga bo nadomestil tisti, ki ima vsaj toliko znanja, da loči pravljice in dejstev, da loči pleve od zrna.

Drugo čudo slovenske "znanosti" je, da nihče ne zazna v tem prispevku izpostavljenih podrobnosti. So pa toliko boljši v kopiranju in štepanju nelogičnih neumnosti. A da ugotoviš, da je neka stvar neumnost, moraš za to imeti kritično maso pameti.

Osrednje dežele nekdanje Karantanije, te so: Koroška, Štajerska, Krajnska in "Primorska", so vse nosile titulo vojvodina, le Koroška je bila imenovana nad-vojvodina.¹ Koroški nadvojvoda Ferdinand I. se v sporu s Škofijo Bamberg še leta 1521, torej v Trubarjevih časih, sklicuje na posebne pravice slovenske nadvojvodine Koroške, ali pisano nemško "Windisches Erzherzgtum Karnten".² Trubar je imel prav, ko pravi, da je v njegovem času Koroška slovenska dežela! V istem stoletju turški sultan Ferdinanda I. kralja Avstrije in Ogrske imenuje kralja Vendov.¹⁵ Če bi bila takrat Avstrija že nemška, gotovo ne bi imenoval za kralja Slovencev!

Na to je bil opozorjen zgodovinar, avtor Krajnskih deželnih privilegijev, ki je menil, da gre morda za pomoto nekdanjih plemičev. Pomoto? Pri toliko plemičih, ki so preverili, če je pisar prav zapisal? In ne-navsezadnje, plemiči ostalih dežel bi se takoj spuntali, če bi se ena od dežel šopirila z nečem kar ji ne pripada. Saj v tistih časih svet ni bil tako nizko kot je danes, da bi si tako lahkotno mazal dobro ime in časti. A to je druga zgodba, ki jo današnji satanu udinjajoči se svet niti ne zazna.

Dejstvo je, da je bila Karantanija oz. Karouška širša, velika državna enota, ki je vključevala jezikovno, kulturno in ozemeljsko gravitirajoče dežele. Po dokončnem razpadu Karantanije leta 1180 na dežele, je Koroška ohranila nad-deželni status, torej državno naslavljanje. Kar je logično, saj Karantanija nosi ime po Koroški.

Karantanija pred bavarskim vmešavanjem (rdeče). Na vzhodu se je meja zaradi obrske okupacije umaknila v notranjost. Podobnost s predrimskim Norikom ni slučajna.

Dediščina Karantanije ostane

Vse države, znane pod izrazom dežele, so po Karantaniji podedovale pravni status. Kar so vedeli takrat o mednarodnem pravu, o dedovanju in nasledstvu le tega, Slovenci leta 1918 niso imeli pojma. Današnji politiki pa ga imajo še manj! Jadikovanje, da Slovenci tisočletje niso imeli svoje države je puhlo, neresnično in je všečno vsem sovragom okrog.

Dejstvo je, da so imele vse dežele pravno formalno status države in da so imeli Slovenci ob razpadu Avstrije ne le eno državo, pač pa kar 6 držav: Koroško, Krajnsko, Štajersko, Goriško, Istro in Trst. Kakšen status so imele slovenske dežele je razvidno tudi iz tega, kako so jih obravnavali mednarodno pravni subjekti. V 7. členu sporazuma med Napoleonom in cesarjem Francem I. iz aprila leta 1797 se Napoleon zaveže, da bo vrnil cesarju njegove dedne države (états héréditaires): Tirolsko, Koroško, Kranjsko, Štajersko in Furlanijo.³ Beseda états pomeni dobesedno državo! Francozi Združene države Amerike imenujejo États-Unis.

Da sta bili Koroška in Štajerska že močno ponemčeni ne spremeni pravnega statusa države, saj se ta prenese (deduje) na dediče, torej tudi na razdelene dežele. Gre za isti vzvod kot v primeru razpada Karantanije na manjše državne enote. Komur ne gre v glavo državno dedovanje, naj si predstavla dedovanje družinske njive, ki se prav tako deli na vse dediče, razen če se kdo odpove dedovanju. Vsakdo zelo hitro dojame princip dedovanja, ko sam podeduje dolgove, torej pravice, ki jih mora po dediču izplačati nekomu drugemu.

Slovenci zafurajo samostojno državo

Po razpadu Avstrije, leta 1918, so njeni sestavni deli postali samostojni, zato bi bil pravno ustrezen postopek ta, da bi vse slovenske dežele povezali v "Združene države Slovenije", torej v Slovenijo, kot je to storila Avstrija. Žal pa je slovenski človek od časov Marije Terezije, ko je bil porezan slovenski vodstveni sloj, padel na tako zelo nizek intelektualni nivo, da se ni niti zavedal, kaj je imel leta 1918 v rokah. Karlov manifiest je mednarodno pravno zavezujoč dokument, ki je bil sprejet še pred razpadom Avstro-Ogrske. Ta je Slovencem priznal pravico do zasedbe dežel in do združevanja v samostojno državo, na ozemljih kjer Slovenci večinsko bivajo. Karlov manifest je 16. oktobra 1918 Slovencem de facto priznal samostojnost in pravico, da se slovenski deli dežel združijo v enotno državo. Torej so imeli Slovenci samostojno državo že leta 1918 v varžetu, ki pa je po brezmejni neukosti niso uveljavili.

Karlov manifest (razglas) ^vir

Rajši pod Balkan kot v samostojnost

Namesto tega so se Slovenci v svoji zaplankanosti in omotični od zgrešenih predstav, na vsak način hoteli združiti z Zagrebom. Navdušeni so bili nad zlaganim hrvaškim "zgodovinskim pravom", za svojo karantansko pravno tradicijo pa se niso zanimali. To gre pripisati psihični motnji precejšnega števila Slovencev, katere posledica je, da je ceneno tuje steklo boljše od pravih domačih biserov.

Za razumevanje pravno-formalnega stanja ob razpadu Avstro-Ogrske dvojne monarhije, je potrebno pogledati korak nazaj in naprej. Predhodno stanje je bilo  vzpostavljeno leta 1867, ko so se samostojni pravni subjekti združili v monarhijo Avstro-Ogrsko. Ti so bili kraljevina Ogrska ter vojvodine in kraljestva avstrijskega cesarstva. Ta država je z razglasom Karlovega manifesta, 16.10.1918, razpadla na njene sestavne dele, to je na Ogrsko, Krajnsko, Štajersko, Koroško, itn.

Mednarodno-pravno gledano je imela Krajnska, Koroška, Štajerska in drugi subjekti Avstrije enak status kot Ogrska oz. poslej Madžarska. Hrvaška in Slavonija po razpadu AO nista imeli statusa pravnega subjekta, saj sta bili le del celovite Ogrske. Šele po nastanku Madžarske države bi se lahko z njo pogajali o bodočem statusu Hrvaške in Slavonije.⁴

S takim subjektom so Slovenci zapravljali svojo državnost, ko so razglasili Državo SHS s sedežem v Zagrebu ter se ponižali na nivo hlapcev in brezdomcev. Srbi so to dobro vedeli in so madžarski pokrajini Hrvaško in Slavonijo okupirali in jo pokorili v 6 dnevni vojni. Žal so se dejstva o "združitvi" v Jugoslavijo po srbsko vseskozi prikrivali.

Ko je Hrvat Pavelić slavnostno razglasil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo, je kral Aleksander izjavil, kako ga veseli, da se Dežele države SHS (brez Hrvaške in Slavonije) združujejo s Kraljevino Srbijo.⁵

Hrvaška v Jugoslavijo torej ni vstopila kot samostojen pravni subjekt in zato ob razpadu Jugoslavije tudi ni mogla imeti mednarodno-pravno priznanega statusa  in pravne osnove za razdružitev od Jugoslavije, saj je v njo prišla kot okupiran del Ogrske.

Združitev s Srbi je začetek nekega mračnega obdobja pogube in balkanizacije Slovencev. Kako globoko so Slovenci s tem zabredli, se niti ne zavedajo, ker so sami postali del močvirja. Tisti, ki se balkanizaciji upirajo pa dolgoročno nimajo možnosti za prevlado srednje-evropske civilizacijske norme, ker se je balkanska linija z balkanskimi prijemi zažrla v vodilne strukture in sploh v vse pore slovenske družbe.

Povprečen človek se ne poglablja v mednarodno-pravne odnose, zato mu je težje razumeti za kaj pravzaprav šlo. Za lažje razumevanje, kako globoko so leta 1918 zabredli slovenski voditelji, ko so se vrgli Hrvatom v naročje in s tem zavrgli slovensko samostojnost, je podan naslednji primer:

14 kmetov je ustanovilo zadrugo, v katero so pristopili vsak s svojim zemljiščem, ki so bila geodetsko natančno odmerjena in vpisana v Zemljiško knjigo, tako da sporov ni bilo. Čez leta so se spričkali in zadruga je razpadla. Trije od njih se niso ozirali na svoje parcele zapisane v Zemljiški knjigi, pač pa so se začeli pajdašiti z glasnim nastopačem, ki je del 4. parcele razglašal za svojo last. Skupaj, s prevarantom na čelu, so ustanovili zadrugo ter so z vriskanjem prepričevali ostale, da je to njihovo zemljišče. Ko je prišlo do spora, je sodišče vzelo stvar v roke. Pogledalo stanje v ZK in ugotovilo, da je zadruga nelegalna, saj 4. zadružnik ni zapisan v ZK in se torej kliti s tujo lastnino! Prve 3 zadružnike je napotilo, ako hočejo, da ustanovijo zadrugo sami, ker njihovo Zemljiško knjižno stanje ni sporno.

Grb Avstro-Ogrske monarhije 1867-1915 ^vir

z grbi enakopravnih ustanovnih subjektov. Med temi ni Hrvaške.

Habsburžani leta 1740 izumrejo

Pa pojdimo korak nazaj v zgodovino. Državna tradicija karantanskih dežel se je v Sloveniji leta 1918 odpravila, v Avstriji pa se je ohranila. Te dežele so imele na koncu le del državnosti, saj je pobiranje davkov, potrjevanje oblasti, odločanje o izvajanju vsebinskih usmeritev, itn. bilo postopoma prenašano na eno (cesarsko) družino. A vedno ni bilo tako. Nekdaj so dežele, vsaka na svojem ozemlu, uveljavljale polno državnost. Ko pogledamo nazaj, kdaj se zgodil ta preobrat, dregnemo v slavno Marijo Terezijo.

Po stoletjih izvajanja preizkušene in na zgodovinskem pravu utemeljene oblasti, se je to nelegitimno ženšče drznilo razdreti vse kar je bilo dotlej ustvarjenega in prirediti osnovne državne enote svojim potrebam. V bistvu je šlo za lastninski prevrat, v katerem si je koncesionar uzurpiral lastninsko pravico. A vendar je vsaj državni okvir dežel ostal. To je podobno, kot bi si direktor, ki je bil nastavljen zato, da vodi firmo, dovolil odstaviti lastnike firme in poseči po lastnini. Ali podobno, kot bi da bi upravnik bloka razlastil lastnike stanovanj in se začel obnašati kot gospodar bloka. To vključuje tudi vsiljevanje pravil, ne da bi se s tem strinjal en sam stanovalec!

Za razumevanje teh sprememb, je potrebno poznati ozadje dogajanja. Po skoraj 300 letih Habsburškega grabljenja posesti po slovenskih deželah, ki so jih priposestvovali z goljufijami in vojnami, predvsem pa po dednih pogodbah, je Habsburška rodbina izumrla!

S smrtjo Karla VI. leta 1740 je Habsburgom prenehala pravica do vladanja! Mnogi boste rekli kako, saj so vendar vladali do razpada Avstrije. Res je, vendar je bila to uzurpacija oblasti, ki so jo vzdrževali z nasiljem, z zlorabo uradništva in z vojsko. Vse te pravice pa niso imeli po nobenem pravu, razen po lopovskem, zato je potrebno vse kar so Habsburžani pridobili koristi z goljufijo, obravnavati kot krajo lastnine, saj ta v Evropi ne zastara niti po stoletjih. Ukradeno oz. na goljufiv način pridobljeno lastnino je potrebno vrniti oškodovancu. Tu ne gre le za materialno lastnino, pač pa tudi za duhovno lastnino, med katero spada tudi jezik, narod, itn. Pomni ponemčevanje pokrajine Sudetov, Spodnje in Zgornje Avstrije, Štajerske in Koroške.

Karel VI. si je namreč že leta 1713 samovoljno napisal Pragmatično sankcijo, s katero je želel izigrati stoletno pravilo dedovanja oblasti le po moški strani. S tem bi omogočil dedovanje tudi svojim hčeram ter tako ohranitev Habsburške linije na vladarskem prestolu.

Lopovsko izigravanje pravil

Pragmatična sankcija sta lepo zveneči besedi, za katerimi stoji grobo dejstvo, da gre za lopovsko prirejanje pravil. Primerjaj besedo demokracija, s katero v modernem svetu omrežijo nasprotni tabor, in ko ga ujamejo v svoje mreže, uvedejo fašistične, inkvizitorske in diktatorske prijeme, da žrtev pokorijo in podredijo. Pomni vsiljevanje podlih ciljev (npr. rušenje V. Evrope > vključitev v "demokratično" Evropo > vsiljevanje in izsiljevanje pedralistične ideologije, nato uničevanje evropske duše s sivimi in črnimi priseljenci, centralizacija in koncentracija moči v Bruslu, itn. Primerjaj tudi reklo politična korektnost, ki je lepo zavit izraz za zavestno in preračunljivo krajo, izsiljevanje, laži, manipulacije, uničevanje ter za onemogočanje tistih, ki kličejo k resnici in pravici.

Ne glede na razkorak 3-eh stoletij, gre za povsem enako opravičevanje zla in izigravanja pravil, potem ko se je lopov s sklicevanjem na ta ista pravila sam dokopal do prednosti. Prej se Habsburgi niso sklicevali na to, da je treba Otokarjem, Spanheimom ali Celjskim omogočiti nasledstvo tudi po ženski strani, ko so ostali brez moškega potomca.

V bistvu gre pri Habsburžanih za večkratno podlost. Najprej so tistim, ki so po domačem karantanskem pravu dedovali oblast tudi po ženski strani, to brezpogojno zanikali, potem pa so tisto kar so domačinom zanikali, ti tujci sami prevzeli, in se sklicevali na to pravico. S tem, ko so to zahtevali zase, so v resnici spodnesli pravilo, s katerim so prišli do dobršnega dela slovenskih dežel. S tem so priznali, da jim ta ozemlja v resnici ne pripadajo.

Vzdrževanje parazita s prevarami in nasiljem

Marija Terezija je torej nelegalno in nelegitimno vzdrževala na oblasti izumrlo rodbino. Poglejmo kaj se v takih primerih dogaja v glavah lopovov in prevarantov. Da bi zavarovali svoje nespodobnost, bodo delali na stvareh, ki so jih pripeljale v mračno ulico. V tem smislu je paranoično delovala tudi Marija Terezija. Da bi rod Habsburžanov nikdar več ne izumrl, se je zavestno razplodila čez vse mere (16 otrok).

Da bi habsburškega parazita nelegalno obdržala v sedlu, je potrebovala veliko denarja za izvajanje nasilja, za vojsko in žandarje. Marija Terezija je za 3,5 krat povečala število vojakov, iz 30.000 na 108.000. Do denarja se je dokopala tako, da je sama in skupaj s sinom Jožefom II. uvedla številne reforme, onemogočila je duhovščino ter samostojne dežele (države) pokorila svoji oblasti.

Motiv za Terezijanske reforme torej ni bilo hrepenenje po izboljšanju položaja navadnih ljudi, pač pa je v resnici storila vse, da bi ohranila nelegalno in nelegitimno oblast. Pri tem je seveda navadni ljudje niso ogrožali.

Zaradi nelegalnega parazitiranja pa je upravičeno prišla v konflikt z izobraženim deželnim plemstvom in z močjo cerkvenega vedenja. Od zunaj pa so jo ogrožali tisti, ki so vztrajali pri spoštovanju pravil (vojna s Prusi). Je torej kakšno presenečenje, da se je spravila ravno na samostojnost dežel in na cerkev?

Napad cesarske družine na Slovence

Terezijanska diktatura

Marija Terezija je poleg 16-ih otrok rodila tudi absolutizem, ki je podiral ustaljene norme in ustoličil zlo z lepim obrazom. Karkoli je že bilo storjenega in je izpadlo dobro za malega človeka, je bilo to vendarle kratkotrajnega daha in slepilo za zgoraj opisane cilje neomajne oblasti. Če pogledamo na malega človeka iz druge plati, je bilo Terezijansko obdobje, poleg komunizma, za Slovence začetek najmračnejšega časa, katerega učinki so prišli do izraza šele z več-desetletnim zamikom.

Če je bil mali človek le orodje za vzdrževanje kolesja nelegalnega sistema (primerjaj s komunizmom), potem je bil le ta dobrodošel pijun na cesarski šahovnici. Če pa imamo v mislih samostojno in neodvisno osebo, ki v zavesti in v duhu pripada kulturni in jezikovni skupnosti izhajajoče iz karantanske tradicije, potem je bil za cesarsko družino tak človek zelo moteč element.

V stremljenju za absolutno oblastjo, je Marija Terezija za zavarovanje ene lopovske družine, onemogočila na tisoče plemiških družin in na milijone običajnih ljudi. Odvzela jim je osnovne človeške pravice.

Začetek ponemčevanja Karantancev

Namesto, da bi nekaj 100 priseljenih nemških obrtnikov, nekaj 1000 priseljenih nemških kmetov in nekaj 10 nemških plemiških družin uvedla v domač jezik ozemlja kamor so se priselili, se je odločila ogromno večino ljudi takratne Avstrije prirediti svoji podobi. Odločila se je ponemčiti milijone domačinov in narediti slovenske dežele za nemške. Za uveljavitev tega je potrebovala šolstvo, ki so ga po navodilih cesarice izvajali od nje plačani uradniki (učitelji).

Tam kjer so ljudje pokazali odpor do vsiljene nemščine, se je vsaj deloma in zgolj začasno uvedla slovenščina. Kot kažejo dejstva, le toliko, da so tujega jezika neuke otroke lažje uvedli v nemštvo. Podobno je bilo z razglasi, zakoni in javnimi vzkliki. Tako kot danes se mnogi politiki na odru delajo lepe, za odrom pa so poosebljenje pokvarjenosti.

Obdobje Marije Terezije je bilo za slovenstvo začetek najmračnejšega poglavja v celotni znani zgodovini slovenskega naroda. Marija Terezija je odpravila slovensko mislečo elito, o tem več v poglavju Notranja Avstrija. S tem je slovenski jezik iz plemiškega potisnila na nivo kmečkega jezika, ki se ima prej ali slej zgubiti v nemščini. Šolstvo je nastavila tako, da se je vsak slovenski izobraženec moral utopiti v nemštvu. To kaže drugo plat cesaričinih ukrepov.

Kar na splošno pravijo zgodovinarji, da v fevdalizmu niso gledali na narodnost, to za Nemce dokazano ne drži, zato naj nedokazane floskule ne bodo osnova znanstvenemu delu. Ni dvoma, da so že predniki Marije Terezije poskušali uničiti slovensko podstat dežel, ki so jim vladali. Toda preko suverenih odločitev deželnega plemstva niso mogli. Kolikor so lahko, so si pomagali s Solnograjsko cerkveno organizacijo.

A Marija Terezija je vendarle prva, ki je s centralizmom in z diktaturo ustvarila ugodne pogoje (uničila deželno plemstvo), da se je etnocid nad Slovenci začel masovno izvajati. Da Marija Terezija ni nedolžna žrtev spleta okoliščin in razvoja dogodkov, ki bi se ji nevedoma dogajali za hrbtom, dokazuje tudi njena gospodarska politika.

Načrtno in zavestno je ustanovila centre za spodbujanje gospodarske moči, za katere je bilo poskrbleno, da so bili vseskozi v rokah nemških veleposestnikov in gospodarstvenikov. Čudno je, da je bila prva taka družba ustanovlena prav na Koroškem, ki je bila takrat še vedno osrednja slovenska dežela.⁶

Preko te družbe, ki je bila v Celovcu ustanovlena 13.11.1764, je vsa Koroška dobivala državne podpore. Namen družbe je bil okrepiti gospodarstvo dežel. A ne kakorkoli, pač pa tako, da je gospodarstvo pristalo v nemškem oklepu. Prav te družbe so bile glavni vir za napihovanje nemške gospodarske premoči, pod katerim je klecnilo ogromno število Slovencev. Ti so, udinjajoči se tistemu, ki je lahko odločal o njihovi živlenski usodi, prestopili v nemštvo.⁶

Kot kolonizacijski podaljšek cesarja, so družbe tudi dobivale denarne podpore od cesarja. V primeru samoorganiziranja Slovencev, so jim te družbe nagajale na vse mogoče načine in jih ovirale tudi s pomočjo Dunaja, vse z namenom, da se slovensko gospodarstvo ni uspelo okrepiti.⁶

Razvidno je, kako Marija Terezija ni šla v odkrit spopad s Slovenci (tudi Čehi), pač pa je, tako v šolstvu, kot v gospodarstvu in v politiki uporabljala prefinjene in zahrbtne metode, ki so z nivoja cesarske premoči, nasprotnika prej ali slej vodili v dokončni poraz. Gre torej za hinavsko diktaturo, ki jo je z masovno lažnivo politično propagando zastrla za lepim obrazom.

Uničenje domače vladajoče elite

je slovenskemu narodu prinesla največ nesreče.

Zamolčana slovenska Avstrija

V tem času sta bili Koroška in večina osrednje in južne Štajerske ter obrobje severne Štajerske še slovenski. Slovensko se je govorilo še v obrobnih predelih Zgornje in Spodnje Avstrije in Tirolske. Trubar Koroške ne navaja kot deloma nemške dežele, kot to pove za Štajersko. Nekaj nemških jezikovnih otokov, tako kot na Krajnskem, ga ne premoti, da bi Koroške ne imel za slovensko deželo. Ta del slovenske zgodovine, v katerem se je zgodil največji etnocid in povečini umetni, po šolstvu in uradništvu povzročen prodor nemštva, je še premalo raziskan. Razlog ta to verjetno tiči v nemških zapisih, ki jih mnogi po neukosti štejejo kar za dokaz nemštva, kar pa je zelo daleč od resnice. Resnica se kaže v tem, da je bila v tistem času celotna Avstrija, ne le Notranja Avstrija, še pretežno slovenska dežela. Vemo, da so še v 14. stol. na Dunaju potekale maše v slovenščini. Če je bilo tako v mestu, koliko stoletij se je slovenščina obdržala v odročnih predelih Spodnje Avstrije? Gotovo bi še v 19. stoletju tam našli mnoge žive ostanke slovenstva.

Ponavljanje neumnosti, ki so jo v 19. stol. podtaknili Nemci, namreč, da se je slovenska narodna meja vsakih 100 let pomaknila za eno uro hoda proti jugu je neutemeljena, saj ni bilo razloga, da bi se sama od sebe spreminjala. Če bi to držalo, bi se morala na enak način širiti tudi iz Kočevskega, iz škofjeloških dolin in iz Rovtarske krajine, pa se ni. V resnici je bilo celo obratno. Šele ko je prišlo do načrtnega posredovanja za zatrtje Slovencev iz cesarskih vrst (proti-reformacija, reforme Marije Terezije), je ponemčevanje želo fantastične uspehe. Ne le na Koroškem in na Štajerskem, pač pa tudi na Tirolskem, in v spodni in zgorni Avstriji! 

Uničenje vodilnega sloja

Vse gorje uničenja in raznarodovanja, ki se je v naslednjih dolgih desetletjih zgrinjalo nad Slovence, izvira prav od Marije Terezije. Če je tako, kako to, da je potem Marija Terezija tako dobro zapisana med Slovenci? Marija Terezija je omejila tlako, kar je bilo mnogim kmetom všeč. Poleg tega so se lahko prosto gibali po deželi. Vendar so bili kmetje poslej obremenjeni z davki. Tisti, ki jih niso mogli plačati so izgubili vse premoženje. Ker so se taki pogosto odselili, je z njimi odšla tudi slaba volja. Nastali so upori zaradi novačenja moških v vojsko. Leta 1771 je bila uvedena splošna vojaška obveznost.

Vrhnja plast naroda, plemstvo oz. vodstveno duhovna elita, je bila uničena. Nekaj le te je bilo pregnane že po zatrti Reformaciji. Po dokončnem obračunu s protestanti v 30-ih letih 17. stoletja je moč deželnih stanov drastično upadla. Nastopilo je obdobje političnega absolutizma, v katerem je cesar izsilil, da je bilo potrjevanje davkov s strani deželnega plemstva prej ko ne rutinsko opravilo. Brez odločilnega vpliva na denarne zadeve, pa je plemstvo sčasoma postalo le še brezzobi tiger.⁷

Še posebej v času Marije Terezije in Jožefa II., ki sta plemstvo izrinila iz vseh področij uprave in sodstva.⁷ Skupaj z vsiljevanjem nemščine kot enotnega jezika, je prav obdobje Marije Terezije tisto, v katerem je slovensko plemstvo izgubilo moč. S tem pa so bili preprosti ljudje prepuščeni birokraciji,  oz. enostavno povedano gnetenju in oblikovanju po volji cesarske družine. Ko je en človek odločal o tem upravi in posredno preko sodišč odločal kaj je prav in kaj ne, se je navaden človek podvrgel njegovi moči in s tem premoči nemštva.

Kot že poudarjeno v poglavju "Pomen vodilne plasti", je vrhnja plast tista, ki neguje in ohranja domovinsko zavest, medtem ko je navaden človek hitro pokvarljivo blago, ki se rad udinja vodji, tako v jeziku kot v navadah. Ne vidi resnice, nima razvitih miselnih kapacitet za širše gledanje na probleme, pač pa ponavlja in vrti kot molilni mlinček tisto, kar mu je nekdo od zgoraj vcepil v glavo.

Tudi med navadnimi ljudmi je 2 % tistih, ki sicer imajo nastavke za plemstvo, vendar brez materialne moči ne pridejo do izraza. Če to izkazujejo med ostalimi svoje vrste, pa jih ti hitro potolčejo in onemogočijo, da ne štrlijo iz njihovega povprečja.

Kako strahotno kratek doseg imajo možgani povprečnega, čeprav izobraženega človeka, je razvidno tudi v našem času, ko se običajni ljudje vedno znova in znova, vsake 4 leta ali še pogostejše, pustijo nategovati z "novimi obrazi". Vse to zato, ker ne znajo sestaviti skupaj vzroka in posledice. Primerjava z živaljo, ki se že prvič ob slabi izkušnji nekaj nauči je neprimerna. Pa vendarle pregovor, da gre osel le enkrat na led, ni iz trte izvit.

Manipulacija človeške psihe

Očitno pa to dekadentno lastnost možganov preprostih ljudi niso spregledali le sodobni specialisti, ki se ukvarjajo s trženjem. Ti so možgane povprečnih ljudi masovno priredili v vernike boga Merkurja, ki ga vsako nedelo častijo v modernih verskih ustanovah, ki jim pravimo trgovski centri. Kakorkoli obračamo, je človek predvsem bitje vere, takšne ali drugačne, in ne bitje razuma, čeprav je imenovan sapiens 'pameten'.

To je bilo očitno znano že v 18. stoletju. Ali je to znanje prišlo v cesarsko hišo skupaj s posojanjem židovskega denarja, ali pa verjetnejše z jezuitskimi učitelji, je potrebno še podrobno preučiti? Ni pa dvoma, da je Marija Terezija prva vladajoča oseba, ki ji je s prijemi politične propagande uspelo v male človeške glave vcepiti prepričanje, o njeni brezmejno pozitivni in veličastni vlogi.

Materialno gledano bi lahko tudi pritrdili v pozitivnost kakšne reforme, vendar je bila cena za to izguba duše. Do nedavna pa ni bilo nikogar, ki bi zavestno častil satana za nekaj malega drobiža, v zameno za svojo dušo. Izguba duše, izguba lastne identitete in samostojnosti je vendarle neprimerljivo previsoka cena za prgišče svetlečega cvenka.

Mnenje o dobri in čuteči cesarici, ki ima posluh za pravico, nikakor ne gre v sklad z njenimi dejanji. Leta 1745 se je razglasila za kralico Dalmacije, čeprav je bila ta del Beneške republike. Ponarejala je tudi dokumente. Hrvaško je iz krajnskega protektorata povzdignila v razdvajalca Slovencev. Krajnsko pristanišče Reka je ukradla krajnski in jo samovoljno podarila Ogrski. Skupaj s Prusi in Rusi je razkosala in uničila miroljubno Polsko državo. Milijonom je vsiljevala nemščino, namesto da bi se skromna manjšina Nemcev naučila slovensko. Vzgojila je enega od najbolj ošabnih in konfliktnih vladarjev, itn.

                                                 Notranje dežele,

samostojna država slovenskega značaja znotraj Sv. rimskega cesarstva

Notranje dežele

Preučevanje terezijanskega obdobja pa razkrije še več umazanij habsburške hiše, ki so za Slovensko samostojnost izrednega pomena. Ta vključuje tudi tako imenovano Notranje dežele, ki jo je Marija Terezija postopoma uničila, kolikor se je čutila dovolj močno za morebitno vojaško intervencijo v državi. Vse to v zahvalo za večstoletno obrambo Avstrije pred Turki, ki so jo notranje dežele same organizirale in z lastnimi sredstvi vzdrževale vojsko in obrambo, tudi v Slavoniji in na Hrvaškem. Šele, ko Turki niso uspeli z vpadom iz juga, so udarili iz vzhoda. V času, ko so slovenske dežele hirale pod morilsko turško sabljo in pod obremenitvijo davkov, je Dunaj cvetel in razvijal odločilno prednost. Ko so Notranje dežele zaprosile za pomoč državo (Sveto rimsko cesarstvo), so od bogatih nemških dežel istega cesarstva prejele le simbolično vsoto, ki je bila vzbujala predstave o norčevanju.

Potem pa, ko bi se ta država končno lahko opomogla od večstoletnega nazadovanja, jo je cesarica Marija uničila. Razlog je bil v tem, da je bila to popolnoma samostojna država, v le rahli konfederalni povezanosti z Dunajem. O vseh bistvenih stvareh je odločala sama. Imela je svojo vlado, svojo vojsko, svoje davčne prihodke, svojo diplomacijo, svoj pravni in upravni sistem. Samostojna Notranja Avstrija je bila absolutistični cesarici napoti do njenih stremuških, nemško navdihnjenih namenih. V tem smislu je dobro delujočo in organizirano državo počasi razstavila in odstranila njena odločilna krila, ki so bila garant za slovensko samostojnost. Tako so bile ukinjene ali podrejene naslednje ustanove Notranjih dežel:

Slovence uničuje tudi z juga

Neverjetno se zdi, da je Marija Terezija v istem obdobju, ko je ukinila slovensko državo Notranjo Avstrijo, na drugi strani povzdignila hrvaško ime v Slavoniji. To ime izvira od beguncev, ki so 200 let poprej prebegnili pred Turki med Slovence. Po Krajnski zmagi nad Turki pri Sisku leta 1593, se je ime Hrvatov prijelo med rekama Uno in Kolpo. To se je v 17. stol razširilo na sever, na ozemlje med rekama Kolpo in Savo.

Od srede 18. stol. pa se je hrvaško ime razširilo, najprej umetno, še na zahodno Slavonijo. Tisti, ki so bili slabše obveščeni o tej novosti Marije Terezije, so še do 19. stol. celotno ozemlje med Sotlo in Donavo označevali za Slavonijo, ali z drugim imenom "Windisch land", to je Slovenska dežela. Po letu 1918 se je hrvaško ime postopoma preneslo še na preostalo Slavonijo in Dalmacijo.

Slavonija po Mercatorju iz leta 1657 meji na Slovenijo (Štajersko)

Dejstvo je, da je bilo hrvaško ime načrtno zabito med obe Sloveniji, med "avstrijsko" Slovenijo (Notranje dežele) in med "ogrsko" Slovenijo (Slavonija). Podobno taktiko s katero so povezano narodno celoto razbili na manjše kose, so avstrijski Nemci uporabljali tudi na Koroškem (glej genocid nad Slovenci).

Hrvati so začeli svoj pohod proti Slovencem v času protireformacije. Rim je v nameri za ponovno katolizacijo Evrope ustanovil red Jezuitov, to je trdovratna vojska katoliških izobražencev. Hrvati so z asistenco Jezuitov, korak za korakom prevzemali uveljavljene slovenske pozicije. Prav v tem času, to je v 17. in v 18. stol., je bilo ponarejenih ogromno "starodavnih" dokumentov, ki so dokazovali hrvaško državnost od zgodnjega srednjega veka naprej.⁸

V tej luči ni več skrivnost, zakaj je imel Jernej Kopitar toliko problemov, ko je jezuitu Josefu Dobrovskemu z jezikovnimi argumenti dokazoval, da so "Kajkavci" Slovenci in da bi se morali spojiti z avstrijskimi Slovenci v eno narodno celoto. Jezuit Dobrovský je temu srdito nasprotoval, ker je bila naloga jezuitov Slovence razdvajati. Argumenti torej niso imeli nikakršne teže. Iz tega se je rodila tudi "nedoslednost", da so Slovence na Ogrskem začeli označevati za Hrvate.

Kakorkoli, pa tudi Marija Terezija in njeni nasledniki niso povsem nedolžni pri povzdigu Hrvatov nad Slovence in za mešanje srbskih besed v slovenski jezik. Hrvati so, na račun Slovencev, dobili kar nekaj koncesij strani cesarske družine. S tem se je tudi število Hrvatov iz prvotne peščice umetno povečalo na ogromno število. Po popisu iz srede 19. stol. je število Hrvatov že doseglo polovico Slovencev. Danes pa je Hrvatov kar 2,5 krat več. Torej so Slovenci v 200 letih samo na ozemlju med Dravo in Jadranom ter vzhodno od Sotle in Kolpe izgubili kar 4 milijone populacije. Toliko jadikovanju Slovencev, da so majhni.

Zaradi nelegitimnega nadaljevanja vladanja izumrle rodbine Habsburg, se je habsburška družina še istega leta zapletla v vojne za nasledstvo na severu in na zahodu. Na vzhodu, to je na Ogrskem, pa se je Marija Terezija zavarovala s priznanji in odlikovanji. Razvoj dogodkov kaže, da se je očitno počutila močno ogroženo tudi z juga.

Po turškem uničenju Ogrske so Notranje deleže branile Slavonijo, tudi njen južni del med Savo in Gorskim Kotarjem, pozneje imenovan Hrvaška. Notranje dežele so dolga desetletja vlagala ogromna sredstva za obrambo teh dežel, zato so si jih po osvoboditvi upravičeno lastila, tudi iz vidika povrnitve finančnega vložka. Pa tudi sicer je bila meja med Slovenci na eni in drugi strani Svetega rimskega cesarstva, v tem času, le neupoštevana formalnost.

Mariji Tereziji so dežele Slovenije povezane do Donave, predstavljale preveliko nevarnost. Že njen stari oče, Jožef I., je z ustanovitvijo Vojne krajine za obrambo proti Turkom, otežil združitev slovenskih dežel. Samooklicana cesarica je nevarnost z juga rešila tako, da je klin, ki ga je imenovala Hrvaška, zabila med Slovence in jih razdvojila na dva nepovezana dela. Najprej s formalnostmi, kot so zemljevid, prazni razglasi, itn. Nadaljevalo pa se je s cesarsko asistenco Hrvatom, da so polagoma prevzeli svetno in posvetno oblast v Slavoniji ter preko te oblasti širili tudi srbske besede v slovenščino.

V tem smislu in v maniri lopovskih Habsburgov, je Terezija leta 1745 Slavonijo spojila v eno deželo, Hrvaško-Slavonijo. To je brez vsakršne zgodovinske osnove povzdignila v kraljevino. Morda je bila to odkupnina, ker je Hrvaška leta 1721 sprejela pragmatično sankcijo.⁹ Terezija se je razglasila tudi za kralico Dalmacije, čeprav je bilo to ozemle del Beneške republike, s čemer je povzročila konflikt mednarodnih razsežnosti. Krajnski je odvzela še Reko, njeno edino pomorsko mesto, ter ga priklučila Ogrski!

Klin hrvaškega imena je načrtno zabit med Notranjimi deželami (Slovenijo) in Slavonijo.
Zemljevid habsburških kartografov Homann* Erben iz leta 1744.

* Johann Baptist Homann je bil nemški kartograf, ki je bil deležen jezuitske izobrazbe. Iz uglednega položaja vodilnega nemškega katrografa, je bil v letu 1715 določen za kartografa na habsburškem dvoru Karla VI. To pomeni, da je zemljevide izdeloval po naročilu Habsburžanov, nasledniki tudi po naročilu Marije Terezije (glej zemljevid zgoraj). Goljufivo, tako kot se je sama oklicala za kralico Dalmacije, čeprav je bila ta del Beneške republike! Po njegovi smrti je delo nadaljevala družba Homann Erben.

Plemstvo ohranja spomin in zavest

Zanimivo je, kako Slovenci malo vedo o Notranji Avstriji. Po le dobrih 150 letih od razpada Avstrije, so Slovenci popolnoma pozabili to državo, ki jim je zagotavljala samostojnost pred Dunajsko-nemško hegemonijo. Kaj nam to pove?

To stanje lahko primerjamo s sedanjim časom, ko mafijska "elita" spodbuja opevanje Jugoslavije, v kateri so Slovenci strahotno nazadovali. Pa ne le to. V "svobodni" Sloveniji ta ista "elita" na državnem nivoju celo preprečuje negovati povezave z nekdanjimi tesnimi zavezniki, npr. s Čehi v stari Avstriji, v korist povezav z Balkanom.

Podobno se je dogajalo tudi v časih cesarice Marije. Kolikor se je cesarica s pozitivno politično propagando samopromovirala med preprostimi ljudmi, seveda preko njej podrejenih državnih uradnikov, toliko bolj se je prizadevala pokopati spomin na Notranje dežele, kot na samostojno državo. Njej in njenim naslednikom je to tudi dobro uspelo, saj je vedenje o Notranjih deželah precej medlo in se jo obravnava kot del enovite Avstrije, kar pa je vse prej kot res.

Tako se pojavi vprašanje, kaj sploh je Notranja Avstrija in od kdaj obstaja? O Notranji Avstriji vemo, da je bila ukinjena v času nelegalnega vladanja Marije Terezije, zato je tudi ukinitev samostojnosti te države nelegalna. Kdaj je zveza Notranjih dežel nastala, tega ne vemo zagotovo. Z malce logike in občutka za zgodovinsko realnost pa lahko sklepamo o njenem nastanku dokaj podrobno. Sledimo vladarjem (knezom), ki so formalno vladali Notranjim deželam:

* Najstarejša pisna potrditev privilegijev plemstvu v Notranjih deželah je iz 16. septembra 1338 in ima značaj "ustavnega", kazenskega in privatno pravnega zakonika. Ustavno pravo vseh treh dežel je v Svetem rimskem cesarstvu posebnost in kaže na neko globjo navezanost na davno tradicijo.¹⁰ Pravo Notranjih dežel je že ob prvem zapisu v začetku 14. stol. v osnovi enotno, kar kaže na to, da je bilo pravo že oblikovano. Prisege vladarjev so se pred tem izvajale v ustni obliki.¹¹

Od leta 1338 pa do 1180, do razpada države Karantanije,  je preteklo le 150 let, zato ni potrebno imeti posebej izostrenega čuta za realnost, da je pravo na Notranje dežele lahko prešlo le iz Karantanije. Še posebej je pravna kontinuiteta med Karantanijo in notranjimi deželami razvidna skozi obred ustoličevanja, katerega tradicija se je prenašala iz roda v rod. To je od prvih časov Karantanije, pa do srede 15. stoletja. Ustoličevanje, prvič dokumentirano leta 1161, pa je le del obreda, s katerim je prebivalstvo dežele oblast preneslo na vladarja. Ta je s Habsburžani, zaradi njihovega slovesa prevarantov, prešel iz ustne v pisno obliko potrditve suverenosti dežel (držav).

Po uvedbi pisne potrditve privilegijev (suverenosti) se je ustoličevanje vladarjev ohranilo, tako da je bilo po tem na knežjem kamnu ustoličenih še 7 Habsburgov. Tako kot se ustoličevanje ni spremenilo, tudi ni pričakovati, da bi šlo v času od 6. - 15. stol. karantansko pravo po kateri drugi poti.

       Ustoličevanje karantanskega nadvojvode v slovenskem jeziku

Fevdalni odnosi

Iz virov lahko ugotovimo, da so Notranje dežele nedvomno obstajale že vsaj v 14. stoletju, a verjetno še prej. Z vidika Habsburgov, te dežele v času pred Albrehtom II., to je pred 1330, formalno še ne nastopajo kot neka državna enota. Tako sklepanje temelji le na odsotnosti virov! To pa še zdaleč ne pomeni, da se plemstvo teh dežel na svojem nivoju ni povezovalo že prej, saj so imele te dežele še iz časov Karantanije izoblikovano "enotno" zakonodajo. Iz pravne enovitosti je razvidno tudi, da je izločanje Krajnske iz Karantanije popoln nesmisel, ki ni ne pravno, ne zgodovinsko utemeljen, pa tudi strateško-politično je nemogoč.

Kralj je sčasoma pridobil tudi lastne posesti v deželi, vendar tako, da ni posegal v obstoječa posestva. Večinoma je šlo za z gozdom porasla ozemlja, ki še niso bila v uporabi. Z izkrčenjem le teh so pridobili plodno zemljo, na katero so naselili delovno silo iz nemških dežel ali od viška lokalnega prebivalstva. Ker je bila cerkev od 8. - 12. stol. podrejena nemškemu kralju, je ta pridobila fevde od kralja, a tudi od daril domačega plemstva.

Tisti, ki je bil postavljen za vladarja dežele, s tem nikakor ni postal lastnik dežele in prebivalcev, ki jim je vladal, pač pa mu je bila zaupana le pravica do vladanja in sprejemanja nekaterih ukrepov, ki pa niso smeli posegati v zgodovinsko pridobljene pravice plemstva v deželi. Razlikovati je namreč treba med pravico vladati in podeljevati fevde (upravna pravica, koncesija) in med plemiško posestjo (lastninska pravica, delež). Vladar je namreč moral priseči, da bo spoštoval uveljavljene pravice deželnih stanov, sicer so ga zavrnili. Ni se le enkrat zgodilo, da je moral kralj v deželo poslati drugega vladarja, če ga plemiči niso priznali.

Nemški prevrat

Dedinje Karantanije v 13. stol. doživijo močan pretres. Otokarji so vladali na Štajerskem do leta 1192. Ko je rodbina izumrla, štajerski plemiči izvolijo za svojega vladarja Štefana, ogrskega kralja. Po izkušnjah z ogrskim vladanjem se štajerski plemiči premislijo in vojvodino predajo v vladanje Otokarju II., češkemu kralju. V Spodnji Avstriji leta 1246 izumre rodbina Bamberg. Plemiči izvolijo za svojega vladarja češkega kralja Otokarja II.

Spanheimi, ki vladajo na Koroškem in na Krajnskem in Otokar II. češki, sklenejo dedno pogodbo. Potem, ko Spanheimi leta 1269 izumrejo, prideta deželi pod oblast češkega kralja.

Leta 1270 so pod oblastjo Otokarja II. vse slovenske dežele, vključno z Avstrijo. Razvoj dogodkov pokaže, da plemstvu v nemških deželah ni bilo povšeči, da so dežele skoraj od Baltika do Jadrana bile združene pod enim, ne nemškim vladarjem. Očitno je bil to povod za podtalne spletke.

Kar se tiče deželne oblasti plemstva, so ti celo še v 16. stol. popolnoma suvereno odpravili nadvojvodo Ferdinanda, ker so Habsburgi okrnili ozemeljsko celovitost dveh dežel.¹² Tu se še enkrat potrdi dejstvo, da dežele in s tem deželno plemstvo ni bilo podrejeno nemškemu diktatu, pač pa je plemstvo prosto izbiralo svojega deželnega vladarja, v primeru, da je dotlej vladajoča rodbina izumrla!

Še več. Po tradiciji so morali vladarji pred deželnim plemstvom priseči prvi, kar jasno kaže, kdo je nosil hlače v tem odnosu.¹³ Dežela in deželno plemstvo je bilo vir oblasti, Habsburžane pa so trpeli le zato, ker jim v ničemer niso krnili njihove oblasti. Vsaj sprva so vladarski cirkus verjetno tako dojemali. Že v 17. stol. pa je deželno samostojnost začela počasi najedati moderna birokratska oblika vladanja.

Samova zveza slovenskih dežel (626 - 658 ...)

Rudolf I. habsburški, ki so ga nagnali iz Švice zaradi podlosti in pokvarjenosti, je bil kot naročen za nemške volilne kneze. Ti ga leta 1272 izvolijo nemškega krala. Otokar II. k volitvam ni bil vablen, čeprav bi kot vladar ene od cesarskih dežel moral biti. Posledično je pravilno izpodbijal nelegalno izvolitev Rudolfa I. za kralja.

Kral potrjuje podelitev državnih fevdnih dežel (koncesija). Ker Otokar II. ne priznava Rudolfa I. za legalno izvoljenega vladarja, tudi ne zaprosi za podelitev oblasti nad pridobljenimi deželami ter vlada brez pristanka Kralja. Knezi ostalih (nemških) dežel nad Otokarja II. pošlejo vojsko. Po mirovnem pogodbi 1276 se Otokar II. odpove slovenskim deželam, obdrži pa Češko in Moravsko. Pravico (koncesijo) nad vladanjem v karantanskih deželah pa s privolitvijo državnega zbora pridobijo Habsburžani. Nad Goriško in Koroško šele od leta 1335. Kot kaže razvoj dogodkov, Rudolf I. zavlada z nemško prevaro nad Otokarjem II. Da ni šlo za slučaj, pač pa za načrtno izigravanje "nemške zveze" je razvidno tudi iz vsebine končnih poglavij.

Ali se je plemstvo teh dežel med seboj že prej povezovalo, ni mogoče ugotoviti. Nekaj pa je gotovo. Od dokončnega razpada Karantanije leta 1180 je minilo manj kot 100 let in spomin na skupno državo je moral biti med domačim plemstvom še dokaj živ. Verjetno je, da je do združitve nekdaj karantanskih dežel prišlo potem, ko so Habsburžani na zahrbten način izmaknili oblast Otokarju II., proti volji domačega plemstva. Tem je ostala le še možnost vojne proti "nemški zvezi", za katero pa se niso odločili.

Naslednica Karantanije

Da so Notranje dežele pravne naslednice Karantanije ni nobenega dvoma. Karantanija je razpadla na dežele in te dežele naslede njeno pravno tradicijo. Pozneje se navedene dežele združijo pod imenom Notranje dežele. Karantanska pravna tradicija se preko dežel prenese na Notranje dežele. Državo Notranjo Avstrijo v 18. stol. resda uniči Marija Terezija, ne more pa uničiti pravne tradicije Karantanije, ki se vsaj v teh deželah: Koroški, Štajerski, Krajnski, Istri, Goriški in v Trstu prenese naprej. Ta se je po letu 1918 v avstrijskih deželah nadaljevala, v slovenskih pa je bila s predajo Srbom pokopana oz. izničena.

Drug podatek, ki jasno pove, da je bila ta država naslednica Karantanije izhaja iz njenega imena. Notranja Avstrija ni pravo ime teh dežel, pač pa je to ime Notranje dežele. Notranja Avstrija je le Habsburško ime za Notranje dežele, s katerim so Habsburgi želeli izrecno izpostaviti, da te dežele spadajo pod avstrijski pokrov. Zgodovinsko se je ime Avstrija uporabljalo le za deželo, kjer je danes Spodnja Avstrija. To se je pozneje preneslo tudi na zgornje obdonavsko ozemlje.

Notrajna (osredna) in zunajna (okupirana) ozemlja Karantanije.

Notranje in zunanje dežele

Ime Notranje dežele pove dvoje in sicer, da obstajajo tudi zunanje dežele ter da so notranje dežele, glede na zunanje dežele, znotraj oz. v središču nečesa. Če pogledamo zemljevid in dežele, ki zgodovinsko gravitirajo na Notranje dežele, potem ugotovimo, da so zunanje dežele Spodnja in Zgornja Avstrija, Solnograška ter vsaj del Tirolske. Zakaj naj bi bile to zunanje dežele? Zato, ker so bile v nekem času, zaradi znanih zgodovinskih dogodkov izločene iz osrednjih dežel, stran od Koroške, Štajerske in Krajnske.

Zunanje dežele so torej izločene dežele! Izločene iz česa? Izločene iz ozemlja celote, to je iz zgodovinske Karantanije, ki je nekdaj obsegala vse te dežele, notranje in zunanje. Da se ozemlje vseh teh dežel nenavadno lepo pokriva z ozemljem Karantanije, vidi celo slepi. Zakaj tega ne vidijo Nemci, in njihovi podrepni Štihovalci? Zaradi tega, ker če Nemci priznajo, da je Karantanija, od Češke meje pa do Karavank, ukradena in ponemčena iz slovensko v nemško Avstrijo, potem je zaman njihovo 700 let trajajoče prikrivanje in manipuliranje te vele-kraje in etnocida.

Lopovi bi s tem priznali, da je celotna Avstrija Slovencem ukradena in da je nemštvo, ki se danes šopiri v Avstriji, v svojih koreninah slovensko.

Ker so bile zunanje dežele izločene iz celote, so ostale le še osrednje karantanske dežele, ki so jih poznali pod imenom Notranje dežele, oz. nemško Notranja Avstrija, vse dokler te države ni uničila, po kratkovidnosti malih glav tolikokrat opevana, Marija Terezija. Torej so Slovenci izgubili svojo skupno državo šele od Marije Terezije naprej, pa naj se imenuje Notranje dežele, Notranja Avstrija ali Slovenija! To pa je le 100 let od takrat, ko so Slovenci v Pomladi narodov leta 1848 zahtevali (ponovno) povezavo slovenskih dežel.

Odstranitev dokazov?

Samostani so bili stoletja edine izobraževalne "ustanove", tako za lastne potrebe kot za plemstvo. Tako so posamezni redovniki izobraževali plemstvo še pozno v novi vek . Ti so bili na koncu predvsem jezuiti. V samostanih se je nabrala izjemno velika količina pisnega gradiva. Tako je bila samostanska knjižnica v Žičah konec srednjega veka 2. največja knjižnica v Evropi. Leta 1476 Santonino zapiše, da je v Žičah preko 2000 rokopisov.²⁶

Tudi po drugih samostanih se je v stoletjih nabralo veliko neprecenljivega pisnega gradiva, med katerim bi se nedvomno našlo tudi tako, kot so Stiški rokopisi, Brižinski spomeniki, itn. Seveda tudi ostalih dragocenosti. Slovenski spomeniki, ki jih poznamo danes so se ohranili bolj slučajno, ker so bili skriti med drugim gradivom. Brez dvoma sta to vedela tudi Marija Terezija in njen sin Jožef II. Težko je danes dokazati, kaj je bil glavni namen uničenja samostanov. Verjetno pa razlog niti ni bil en sam.

Marija Terezija in Jožef II. sta ustanovila dvorno komisijo, katere načelo je bilo, da od številnih samostanov, ki so životarili ohrani le tiste, ki so kakorkoli koristni, ki se ukvarjajo z dušnopastirsko, šolsko ali karitativno dejavnostjo.²⁷ Vendar so bili za ukinitvijo samostanov očitno širši interesi, zato je komisija dvorna pravila uporabljala selektivno, kot se ji je zdelo oz. kot ji je bilo iz cesarske hiše naročeno. Tako komisija naprimer stiški samostan ukine, čeprav je bil celo po njenih pravilih vsestransko dejaven.

 

Arhiv rokopisov.²⁸

Vso gradivo so te komisije podrobno pregledale in kar je bilo vrednega so odpeljale. Kje je danes vse to gradivo ne vemo! Veliko se ga je porazgubilo ali je bilo uničenega.²⁶ Kaj je bilo tako nevarnega v teh spisih, da je bilo potrebno spraviti pod ključ cesarske hiše? Cesarica je najprej na Koroškem ustanovila posebno gospodarsko družbo, ki je bila usmerjana po cesarju. Najprej je klin zabila v zibelko Karantanije, da bi uničila sledove o slovenskem poreklu Avstrije.

Kot je videti iz poznejšega razvoja dogodkov na Koroškem, je bil cesaričin osnovni namen zatrtje slovenščine ter z gospodarsko nadmočjo pospešiti širjenje nemščine. V ta namen je sprejela tudi druge ukrepe sproti domačemu jeziku. Koliko je bilo v odpeljanem gradivu najti slovenskih zapisov in dokazov, da je bila slovenščina v Avstriji edini domač jezik, nemščina pa priseljen, ne vemo? Gotovo pa je, da so morali taki dokazi nujno izginiti, da bi cesarska hiša Avstrijo, ki je bila takrat še v veliki večini slovenska, lažje germanizirala!

Dejstvo je, da je cesarski dvor poslej vseskozi izvajal politiko germanizacije Slovencev. Da bi pri vsem tem Terezija želela ohraniti in poveličevati sledove slovenščine je tako verjetno, kot bi se lopov pred javnostjo hvalil z naslovi oropanih.
 

Marija Terezija sproži etnocid

Pa še eno pomembno stvar je treba izpostaviti. Če bi bila cesarica Marija in njeni nasledniki res tako strpni in multikulturno naravnani, potem s ponemčevanjem preko šolstva, ne Čehi, ne Slovenci, ne bi izgubili toliko ozemlja, kot so ga ravno v 18. in v 19. stoletju. Koroška in Štajerska bi bili še vedno večinsko slovenski deželi. Zaradi masovnega etnocida spodbujanega in financiranega prav iz cesarske hiše, pa je le Krajnska ostala pretežno čista. Na primer, ljudje v kateri od Koroških vasi, ki so poznali vsakega vaščana posebej, so vedeli povedati: "Kako sleparstvo se je uganjalo pri zadnjem ljudskem štetju (1910), dokazuje to, da so v krajih, kjer 1. 1890 še ni bilo nobenega Nemca, prišli Nemci do večine, n. pr. v Otrovci (52 Nemcev, 11 Slovencev), Trati (75 Nemcev, 41 Slovencev)".¹⁴ In z zlorabo državne birokracije je bilo nemštvo teh Slovencev zapečateno.

Da so bile Notranje dežele s sedežem v Gradcu slovenska država pove tudi podatek Primoža Trubarja, ki mu gre, poštenemu kot je bil, verjeti neskončno bolj kot lopovskim Habsburžanom in njihovim ponarejenim statistikam. Od vseh ozemelj v Notranjih deželah omeni Nemce le na Zgornjem Štajerskem. Ta se je v njegovih časih štela od gorskega grebena zahodno od Gradca, pa do meje s Solnograško.

       Habsburžani oklenejo Slovence v leden oklep

V istem stoletju, leta 1527, je Ferdinand I., kralj Avstrije in Ogrske, poslal v Carigrad dva odposlanca, da bi se s turškim sultanom dogovorila za premirje. Po nekaj mesecih dogovarjanj ju je sultan Sulejman odslovil z besedami, ki so pomenile napoved nove vojne in jima izročil pismo, naslovljeno na "Ferdinanda, kralja Vendov".¹⁵

Ali bi sultan avstrijskega kralja imenoval kralja Vendov (Slovencev), ako bi bili v tistem času Avstrija in Ogrska ne bili pretežno slovenski deželi? Torej je tudi turški Sultan od daleč videl isto kot Primož Trubar in drugi od blizu, ki pa so ostali anonimni. Še več, Sultan kar celotno Avstrijo imenuje vendsko, torej slovensko državo. To ponovno potrjuje, da je bila Avstrija že od zgodnjih začetkov in pred tem slovenska ter da so Nemci vsilili Slovencem najprej cerkveno upravo, nato pa so nemški Habsburžani z goljufijo prevzeli še "formalno" oblast.

Ferdinand I., ki je bil med drugim tudi koroški nadvojvoda, je leta 1521 kot zastopnik Koroške dežele prišel v spor s Škofijo Bamberg, ki je imela v posesti mesto Belak. V sporu se sklicuje na posebne pravice slovenske nadvojvodine Koroške (Windisches Erzherzgtum Karnten).⁶

Še leta 1790, ko je genocid načrtne germanizacije že močno razredčil slovensko govoreče Slovence in jih spremenil v nemško govoreče "Avstrijce", Anton T. Linhart zaradi prevladujočega števila "Slovanov" ugotovi, da bi se morala Avstrija prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija.¹⁶

Podatek jasno priča, da Avstrija v 16. stol. še ni bila ponemčena, Ogrska pa še ne toliko pomadžarjena, da bi Vendi oz. Slovenci bili tam v manjšini. Sultan le še dodatno potrjuje že predstavljena dejstva. Če je bil kralj Ferdinand I. po rodu Nemec, to še ne pomeni, da vladal Nemcem. Turki so ga videli tako, kot je dejansko bilo, kot prokurista Slovencev. Ko so se Grki s pomočjo zahoda otresli turške nadoblasti, so za svojega kralja izbrali bavarskega princa Otona Wittelsbaškega. Ali to pomeni, da moramo prebivalce Atike in Peloponeza šteli za Nemce?!

Samostojna država Notranjih dežel

Tretje pomembno dejstvo, ki ga, bog ve zakaj, nihče ne omeni, je to, da je bila ta država le formalno pod habsburško vladavino. Čeprav samostojna, so praktično vsi njeni dokumenti, ki so znani javnosti, pisani v nemščini. Toda tudi na Ogrskem so bili vsi dokumenti pisani v latinščini, pa nihče ne trdi, da je bila dežela do 19. stol. latinsko oz. romansko govoreča!

Urok pisnega jezika

Ker so vsi zapisi v Notranjih deželah nemški, velika večina slovenskih zgodovinarjev šteje plemstvo teh dežel za nemško. Pa je to res bilo tako? Kot potrjujeta dva neodvisna vira, gre za slovenske dežele. Nekaj je gotovo, bolj ko se v času pomikamo nazaj, bolj so vse karantanske dežele slovenske in manj je nemških prišlekov, zato je bilo stanje pred 16. stol. le še bolj v prid slovenstvu v današnji Avstriji.

V stabilnih časih ni sprememb in dogodki se prej in potem odvijajo po utirjenih kolesnicah. Ko pride sprememba šele lahko primerjamo stanje in na tej podlagi ugotovimo razliko med njima. Taka sprememba je nastopila v časih reformacije. Ta je v Notranje dežele prinesla verske spremembe in s tem tudi spodbujanje izražanja v domači besedi. Primož Trubar se je zgodovinskega trenutka dobro zavedal in je slovenski jezik povzdignil na nivo pisnega jezika. Brez te reforme bi slovenski jezik ostal anonimen. Pisana beseda bi ostala nemška, čeprav se je slovensko govorilo vsepovprek, tudi med plemstvom. In ker izrečena beseda takoj izpuhti v zrak, pisana pa ostane, v dokaz bodočim rodovom, bi ostali le nemški zapisi. Ti bi jasno "dokazovali", da so tod govorili nemško. Zahvaljujoč Trubarju in zgodovinskemu trenutku pa vemo, da ni bilo tako.

Slovenščina v 16. stol. državni jezik

V istem času kot Trubar je deloval tudi Dalmatin, pa Adam Bohorič, ki je napisal prvo slovensko slovnico. Zanimivo je, da je Adam Bohorič še danes predstavljen tako, kot da bi iz osebnega navdušenja in za svoj denar (takrat ogromno bogastvo) sestavil tako zahtevno delo. Torej nekdo, ki se mu je zdelo zanimivo in ki je znal. Resnica pa je popolnoma drugačna in odstira vso bedo in kratkovidnost današnjih slovenskih zgodovinarjev in slovenistov.

Državni zbor Notranjih dežel v Gradcu, se je v duhu tistega reformnega časa zavedel, da slovenskemu plemstvu manjka enotna norma za pisanje v slovenskem jeziku, zato je zavzel za to, da bi tako strokovno delo, torej slovenska slovnica, izšlo v veliko izvodih, da bi jih slovensko plemstvo lahko s pridom uporabilo. Potrebovali so najsposobnejšega človeka, ki bi to zahtevno delo lahko izpeljal. Našli so ga v osebi, ki se je imenovala Adam Bohorič. Državni zbor Notranjih dežel je pooblastil Adama Bohoriča za izdajo slovenske slovnice in isti državni zbor je tudi zagotovil denar za izdajo slovenske slovnice, ki je ugledala luč sveta leta 1584 pod naslovom Zimske urice.

Uvodne besede,
namenjene slovenski plemiški mladini.

Slovensko plemstvo

V predgovoru slovenske slovnice Adam Bohorič zapiše: "Svetlih štajerskih, koroških in krajnskih (Notranje dežele) veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega rodu mladini".

Kaj lahko tisti, ki ni pokvarjen, podkupljen in tisti, ki mu pamet dela vsaj na 50 % iz tega razbere? To, da so bile Notranje dežele (Koroška, Štajerska, Krajnska in Goriška) v 16. stol. slovenske dežele, ki jim je vladalo slovensko plemstvo, čeprav so bile formalno pod Habsburškim vladarjem. Slovensko plemstvo teh dežel je imelo vsedržavni sedež v Gradcu. Slovenski Državni zbor Notranjih dežel v Gradcu je čutil potrebo, je organiziral in financiral izdajo slovenske slovnice za slovenske plemiče. To, da so ti slovenski plemiči nosili povečini nemška imena in da so vsa stoletja dotlej pisali v državnem latinskem in pozneje v nemškem jeziku, je druga zgodba, ki dejstev o slovenskem plemstvu v ničemer ne spremeni.

Ja, kakšno ime pa naj bi slovenski plemiči imeli zapisano, ako ne nemško, če se je vse pisalo v nemščini. Kar se je dalo prevesti v nemščino so tudi prevedli, zato so plemiška imena nemška, npr. Auers-perg = Tur-jaški, itn. Ko so bila imena različnih narodov pisana v latinščini, so bila ravno tako prirejene v latinsko obliko. Torej so morali biti oni, ki so ta imena rabili, Latini?

Če se je morda pogovorno uporabljalo domače ime, tega ne vemo, ker ni bilo zapisano. Kar pa je bilo zapisano je bilo nemško! Lahko pa o uporabe slovenščine med plemstvom sklepamo iz posrednih dokazov.

Bernard Spanheim, po trditvah (za)štihovalcev nemški plemič, je na meji "Karantanije" pri Megvarjah pozdravil Ulrika Leichensteinskega v slovenščini z besedami "Buge waz primi gralva venus".^17,18,19,20

Furlanski zgodovinar Nicoletti (+1596) poroča, da je bila v furlanskem srednjeveškem parlamentu v uporabi slovenščina, ker furlanščina še ni bila zadosti razvita.²¹ Govorilo se je torej slovensko, enako kot v parlamentu Notranje Avstrije. Pa naj kdo poišče dokaze o tem v arhivih. Ni jih, ker so vsi dokumenti pisani v latinščini oz. italijanščini ter v nemščini!

Kot že omenjeno, so si tudi France Prešeren in drugi velikani slovenske besede njegovega časa dopisovali v nemščini! In to naj bi bil dokaz, da so bili Nemci? Vse povedano je jasen dokaz, da pisni jezik niti slučajno ne dokazuje občevalnega jezika tistega časa!

Adam Bohorič v predgovoru še dodatno razkrije, komu je slovenska slovnica namenjena. Namenjena je "plemeniti viteškega rodu mladini", torej plemstvu in ne kmetom! Če bi bili Slovenci le kmetje, kot strahotno radi manipulirajo Nemci, Hrvati in Srbi, kaj naj bi vendar nemška plemiška mladina počela s slovensko slovnico. Za pogovor z lokalnimi kmeti plemič ne potrebuje vrhunske slovnice. V resnici bi ga taka slovnica celo ovirala, saj bi moral poznati lokalno narečje. Vendar je to le hipotetičen čvek. Dajmo na oltar resnice dejstva o Nemcih in o nemštvu. Nemci so od nekdaj le zatirali in uničevali slovenski jezik. Tam kjer so Nemci zares imeli absolutno oblast, so slovenščino sodno prepovedali, in Slovence trdo preganjali. Najstarejši ohranjen zapis o tem sega v 13. stol.²²

Od tod do enakega postopanja v drugih nemških deželah in npr. v sporu Otokar II. – Rudolf I. Habsburški (nemški državni zbor) ni potrebnega dosti občutka za politično realnost. Nacionalistično delovanje Nemcev pred nacionalizmom podirajo dodatno podpirajo tudi drugi dogodki. Med drugim tudi Barbare Celjske, ki se je na češkem dvoru zavzela za ponovno oživitev rabe domačega jezika.

Če bi bil Gradec 16. stol. res nemški, in če bi bil plemiški Državni zbor Notranjih dežel v Gradcu nemško govoreč in čuteč, ali bi spodbujal, organiziral in financiral izdajo slovenske slovnice?! Za koga? Za Nemce? Kot vemo, so Nemci delovali nasprotno, prepovedovali in zatirali so slovenščino že od zgodnjih časov ter vsiljevali nemščino. Od 18. stol. Naprej pa so izkoriščali državne inštitucije financirane iz Dunaja, iz izvajali vse sorte zlorab, potvorb in šikaniranj proti Slovencem. Odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje je torej NE, niti v sanjah NE!

Slovenske sajne o državi

Ali so se Slovencem po več-stoletnem nemškem jarmu in sanjarjenju o slovenski državi, leta 1991 res končno uresničile 1000 letne sajne prednikov?

Nikakor! Od preobrata uperjenega proti Slovencem, ki ga je z veliko cesarsko lopato izvajala Marija Terezija, kar je bilo pred tem uperjenega proti Slovencem so bile praske, je minilo 170 let (1918). Če bi takšno stanje trajalo le še 100 let, bi bili Slovenci v Avstriji za vedno izbrisani iz obličja zemlje, zgodovinopisje pa Slovencev niti z besedico ne bi omenjalo, niti ne bi bilo treba stalno poudarjati, da je bila Avstrija od nekdaj nemška dežela.

Izguba zgodovinskega spomina

Bolj je simptomatično to, kako se je po le 170 letih od ukinitve slovenske države Notranje Avstrije oz. slovensko Notranjih dežel, vse skupaj tako hitro pozabilo. To gre pripisati temu, da so po uničenju te slovenske države ostali Slovenci le še kmetje, medtem ko je bil vodilni sloj naroda prisiljen preiti v nemštvo, ali pa bi bil izobčen.

Kako se je tem stvarem streglo je pokazal Jožef II. Maja leta 1784 je razglasil nemščino za uradni in poučevalni jezik v Ogrski in Transilvaniji, s čemer je osupnil ogrsko plemstvo. Dal jim je na voljo tri leta, da se naučijo nemško.²³ Lahko pričakujemo, da je proti slovenskemu plemstvu postopal le še bolj radikalno in ošabno!

Druga plat je slovensko cmerjenje, tarnanje in javkanje, ki je izpiljeno do neznosne profesionalnosti. A najhujše je to, da slovenska podložnost sploh ni resnična. Še pred 270 leti so imeli Slovenci svojo državo Notranjo Avstrijo, potem kot ja bila ta uničena, pa se je slovenska državnost, čeprav v okrnjeni obliki, nadaljevala v okviru posameznih dežel, ki so podedovale pravni red države Karantanije.

Angleži poraženi, tarnajo pa Slovenci

Z negativnimi osebki, ki v nevednosti širijo lažnive nebuloze v svojo škodo in v veliko veselje sosedov, pač ne moreš graditi zdravih odnosov, saj delujejo na zdravega človeka tako kot kamen navezan okrog vratu. Poglejte Angleže, ki so leta 1066 res izgubili celotno lastno plemstvo in celo duhovščino. V nasprotju s Slovenci niso ohranili niti sence od samostojnosti, pa jih ne boste nikdar slišali jadikovati nad 1000 letnim normanskim jarmom, čeprav to še kako drži. Angleži tudi ne sanjajo, da bi po 1000 letih sužnosti spet imeli svojo samostojno državo.

Za razliko od Angležev so Slovenci do zadnjega (1918) ohranili atribute državnosti v celoti, vsaj v deželi Krajnski, vendar tudi v Koroški in Štajerski, ki so mednarodno-pravno gledano države. In Slovenci jamrajo, kot bi morali Angleži, Angleži pa nasprotno ne jadikujejo, čeprav bi morali. Kje je tu narobe svet? Našli ga boste v neverjetno majhnih slovenskih glavah. Razlog tiči v uničenju slovenskega vladajočega sloja, brez katerega so, žal, povprečni ljudje kot kura brez glave.

Resnica, a žalostna

Marsikdo se bo vprašal, če je vse to res…, zakaj potem vsega tega ni najti vsaj v slovenskih zgodovinskih spisih? No, vse zapisano je popolna resnica, dejstva pa lahko vsakdo preveri v virih. Vzrokov pač ne! Za sklepanje o teh pa potrebuješ le zdravo pamet, pa čeprav kmečko in sposobnost za povezovanje vzrokov in posledic. Zapisanega pa ni v zgodovinskih spisih zato, ker Slovenci niso nikdar vzpostavili nazaj vladajočega sloja. To je tistih 2 % zavedne inteligence, ki za sabo vleče tistih 98 % narodove mase. Brez vodilnega sloja pa je teh 98 % ljudi lahko karkoli, odvisno od večjih ugodnosti ali ustrahovanja. Grdo, ampak resnično.

Slovenski izobraženci sicer obstajajo, vendar so vede ali ne, hote ali ne, v službi teh ali onih sovragov v sosedstvu. Zato, da bi v tem spisu navedene ugotovitve lahko prebrali v zgodovinskih knjigah in učbenikih, pa je potrebno imeti lasten vodilni sloj. Vodilni sloj je več kot izobraženstvo, je zavest, je tradicija, je zgodovina in je gravitacijska sredica jezika in kulture višje inteligence za katerega složno delujejo vsi.

Če kdo ob izrazu vodilni sloj pomisli na sloj, ki je Slovence leta 1945 popeljal iz tisočletnega suženjstva v svobodo, potem je spet treba povedati preverljiva dejstva. Da gre za trop kriminalcev, ki je vodilne položaje zavzel s strahotnimi manipulacijami in poboji 10.000-ev. Tako so se dokopali do tujega premoženja, narod pa zasužnjili in onemogočili zdravega razvoja.

Zapisano 26.12.2017

Dopolnjeno 6.7.2018

Viri:

nazaj