Etimologija imena Domžale

Sorodna imena

Da bi lahko neko teorijo potrdili, je potrebno pogledati, če imajo sorodna imena kake skupne značilnosti. Imena Domžale, Žalna, Žalec, Žalborna (Savudrija), Žalar, Žalčje drage, idr. se vedno pojavljajo na/ob prodnatem terenu, redkeje grušču. Za Domžale in Žalec, ki se nahajata ob velikih rekah je to še sploh očitno. Bistrica je s svojim spreminjajočim tokom milijone let zasipala dolino svoje struge ter jo z več 10 m debelimi prodnatimi nanosi izravnala v Domžalsko-Kamniško ravnino. Ta proces bi še vedno tekel, če reke ne bi vklenili v zidove in nasipe. Ko je reka še imela neomejen prostor, si je sama izbirala, kje bo na eni strani odnašala teren in kje na drugi strani ga bo odlagala. Ene od veličastnih prodnatih ravnic, se spomnim iz stare slike Kranja, ki je prikazovala tovorni promet po reki Savi. V opisu je bil naveden žal, t.j. prodnata ravnica (rečne obale).

Po čem je kraj Žalna dobila ime, sem raziskoval aprila 2010. Tudi Žalna je dobila ime po nanosih grušča, kar pa je skrajno presenetljivo spričo dejstva, da tod ni nobenih rek, ki bi na svoji poti skale preoblikovale v prod in mivko. Od kod torej peščeni grušč? Severovzhodno nad Žalno se pne 80 m visok hrib iz peščenega grušča. Iz podobnega materiala je sosednji hrib, na katerem stoji vas z zgovornim imenom Peščenik. Peščeni material iz hriba nad Žalno je ob večjem deževju odnašal majhen potoček in ga odlagal v širokem nanosu spodaj na ravnini, pri vasi Žalna. Daleč naokoli ni podobne, za te kraje nenavadne značilnosti. In ker stara krajevna imena običajno izvirajo po največji krajevni značilnosti, je samoumevno, da je vas dobila ime po peščenem žalu. Nekateri domačini vedo povedati, da ime izvira iz žalovanja, za žrtvami turških pogromov. Toda žalovalo so skoraj po vseh slovenskih vaseh in žalovanje vendarle nima moči spreminjati obstoječih, zakoreninjenih imen. Grušč sredi puščave gruščonosnih rek, pa je vendarle premočan materialni dokaz, ki zasenči preproste čenče.

Žal skriva bistvo

Bezlajev etimološki slovar je pri besedi žal dokaj skop, drugi slovarji še bolj. Previdno pove, da je žal peščena (morska) obala nejasnega (ilirskega?, grškega?) izvora.³ Ne glede na dosedanje razlage, je iz primerov v naravi razvidno, da gre tudi za rečno ali jezersko obalo oz. celo neporaščen prodnat teren, ne nujno ob vodi.

Besede žal, žalost, žalovati, žalosten, žaliti, itd. imajo v slovanskih jezikih isti ali podoben pomen. Poleg tega pa żałosny (pol.) = beden, klavrn; żałować (pol.) = skopariti, ne priviščiti;⁴ žalkij (rus.) = beden, klavrn.⁵ Pa poglejmo v ozadje besed *žal-, v njihov najglobji pomen. Beseda žalosten opisuje čustveno stanje, ko nas je nekaj prizadelo, posledica pa je praznina, upad naše energije. Žalostni prenehamo biti, ko stres prebolimo in se nam energija zopet povrne. Nekdo, ki ga je kaj užalilo, pa je posledično poln adrenalina (energije) ne more biti in ni žalosten, pač pa jezen, besen. Beseda žalovati opisuje čustveno stanje, ki ga je povzročila odsotnost nekoga ali nečesa, s komer smo bili čustveno povezani. Tudi tu gre za močan upad energije, ki jo je povzročila praznina, le da žalovanje traja dlje kot žalost. Dokler se z dejstvom praznine ne sprijaznimo, je ne prebolimo in pustimo za seboj, toliko časa zares ne nehamo žalovati. Torej je zopet praznina bistvo žalovanja. Beseda žaliti pomeni enako kot "v nič dajati". Stanje nastane takrat, ko nekoga ali nekaj, vsaj z njegovega vidika, po-niž-ujemo, z-manj-šujemo, iz-nič-ujemo, torej želimo nekaj prestaviti proti niču ali praznini. Ali ni tudi žal, prodnata obala, praznina, nič, mrtev predel med reko in z rastlinami poraščenim obrežjem? Na žalu ne raste rastlinje, sicer ne gre za žal. Slovenske besede imajo strahotno jasen in točen pomen. Če si zamislimo celotno pokrajino pred nekaj tisočletji, ko je ime "žal" nastalo (le kdo še verjame v z ničemer dokazane selitve Slovanov), je bila pokrajina povsod zaraščena z drevesi, grmovjem ali vsaj s travo. Polno življenja, le zaplate proda med reko in obrežjem so bile puste, z nič rastlinja, prazne, neporaščene, gole, mrtve. Prav zaradi te v oči bijoče, izstopajoče lastnosti, so naši predniki imenovali prazen teren žal.

Žal ob reki  Talji pri kraju Venčon

Če pokukamo še v starodavni jezik Sanskrt, kateremu je arhaična slovenščina med najbolj, če že ne najbolj soroden evropski jezik, lahko le ostrmimo. Beseda gal (žal) pomeni blato, mulj,⁶ ki je prav tako stalni spremljevalec rečnih naplavin. Poleg tega pa beseda gal pomeni še: prenehati, umreti, opustiti, prekiniti, izginiti, nehati obstajati, postali ničla, propasti, minevati (čas, bolečina), razpasti, izginiti, itd. Beseda galita (žalica) pa odpasti, zapustiti, izumreti, razvezati, umirati, izgubljen, temen, žalosten, umrl, itd.⁶ Kot vidimo gre za iste, enake in podobne pomene kot v slovenščini. Kogar je v zvezi z Domžalami zmotila sodobna beseda žale za pokopališče (kraj žalovanja), naj povem, da je prava starodavna slovenska beseda za pokopališče groble (od grobje t.j. množica grobov). Ugotovili smo, kaj pomeni drugi del besede Dom+žale. Žal je torej samostalnik, ki opredeljuje prazno, neporaslo prodnato obalo (rečne struge), vse do obrežja, kjer je teren poraščen z rastlinjem. Zakaj bi naši veličastni predniki z gradnjo naselja rinili v neposredno bližino žala? Iz čisto življenjskih razlogov, so naselja vedno poslavljali v bližini voda. O tem pričajo tudi sosednja vodna imena krajev Študa, Vir, Stob, Podreče. Iz istega razloga naši prapredniki, tudi zaselek ob Bistrici niso postavili prav daleč od vode. Verjetno v neposredni bližini žala, ali celo na mrtvem rokavu poplavno ne več nevarnega žala. Ne smemo se čuditi, če so praktični predniki, kraj po izstopajoči naravni značilnosti poimenovali *Žal-.

Reka Bistrica

Pregled značilnosti reke Bistrice kažejo na isti prostor, t.j. na območje Domžal. Bistrica namreč teče od Kamnika do Domžal v sorazmerno enakem padcu, od pritoka reke Rače naprej, pa padec Bistrice upade za 28 %, južno do Domžal pa celo za 110 %, kar praktično pomeni, da se reka Bistrica pri Domžalah močno upočasni, to pa pusti posledice na njeni opešani vodonosnosti proda. Ker ga ne more več toliko nositi s seboj, ga odlaga. To je dobro vidno iz slike porečja Bistrice pri Domžalah, med leti 1825 in 2012. Na celotni dolžini rečne struge, je v zadnjih 187 letih prav na področju Domžal, zaznati največjo živahnost reke in v zadnjih tisočletjih verjetno ni bilo dosti drugače. K močnim spremembam rečnega toka, je s svojo energijo nedvomno pripomogel njen največji pritok, reka Rača, ki se prav na tem mestu pravokotno steka v Bistrico. Leta 1825 je reka svoj tok utirala zahodno od današnjega Mercator centra. Leta 1867 že teče 200 m vzhodneje in danes na jugu celo 300 m bolj proti vzhodu kot nekdaj (glej sliko).

Struga reke Bistrice pri Domžalah v letu 1867,  vir: Arhiv Slovenije

Velika reka Donava

Ugotoviti moramo še pomen prvega dela besede Dom(žale), torej dom. Kot je v naravi jezika običajno, nek samostalnik lahko nosi predpono, pripono ali pridevnik. V primeru dom- gre verjetno za pridevnik, s katerim natančneje imenujemo žal. Žal nima toliko različnih značilnosti, kot katera druga naravna tvorba. Žalov na isti reki (Bistrici) med seboj ne moremo razlikovati po barvi proda ali obliki, ker gre za isto vrsto materiala. Najbolj logično ostane razlikovanje po velikosti (površini) žala, ki lahko od ostalih žalov vzdolž struge precej odstopa. Kot pa smo že ugotovili pri medvedu in Žalni, je za poimenovanje vedno pomembna izstopajoča lastnost ali značilnost.

Pridevnik dom- najverjetneje opredeljuje izstopajočo velikost žala, torej bogat, velik žal. Seveda pa ni nujno, da so pridevniki in imena nasploh, ohranili vse do danes izvorno obliko. Predvsem samoglasnik se ni (se ne) izgovarjal vedno kot o, pač pa tudi kot polglasnik ə, a ali u. Tudi n in m sta si izgovorno precej blizu, zato je potrebno pri raziskavi upoštevati različice, npr. dən, dum, dan, dam, dom, itd. Med vsemi oblikami je pomensko še najverjetnejša dan, ki praktično v vseh slovanskih jezikih pomeni davek, dajatev, datek, torej tisto kar daš. Danes nam je bližje beseda dar, čeprav pri dajatvah vedno ni šlo za prostovoljno daritev, tako kot besedo dar razumemo danes. V starejših oblikah dan, dən pomeni tudi darovanje božanstvom.

Donava, Donau, Dunav, Dunaj, Duna, Tuna

V drugih jezikih pomeni: dank (lžš.) = dajati;⁷ dodank (lžš.) = dodatek;⁷ danje (prkm.) = dajanje;⁸ denoti (prkm.) = dati, položiti.⁸ V Sanskrtu ima dhana (dana) več pomenov, predvsem pa bogata stvar, premožen, bogat (več, veliko nečesa, povrh, dodatno).⁶ Podobno je, če komu ali čemu rečemo, da je obdarjen/a (ob-dan-en), s tem mislimo povedati, da ima veliko tistega, kar imamo v mislih. Vsekakor več kot je običajno. Na vprašanje kakšen žal, lahko odgovorimo dənav, torej bogat, velik žal. Dənav – žal, pomeni nadpovprečno velik, ki odstopa od običajne velikosti. Da reka Donava (Dənav) pomeni natanko to, torej nadpovprečno, izstopajoče veliko, največjo reko stare Evrope, razkriva že bežen pogled na veličastnega rečnega zmaja, za neverne Tomaže pa tudi podatki statistike. Velikost žala preko pridevnika dənav, je bila torej najverjetneje podlaga nastanku novega ledinskega imena Dənavžal, ki pa verjetno ni dolgo ohranilo take oblike, saj enostavnost izgovorjave sámo sili v okrajšano obliko (redukcijo) Dənžal. Naravne zakonitosti so zaradi nove razporeditve vokalov okrajšanega imena, terjale novo spremembo in sicer premik glasu n → m, saj je lažje izgovoriti par -mž-, kot -nž-. Tako se je ime povsem približalo današnji obliki Dəmžal. Še danes bi našli koga, ki bi trdil, da včasih izgovori tudi Dənžale, kar tudi ni daleč od resnice. Če se dobro poslušamo lahko ugotovimo, da izgovor variira celo pri isti osebi, tako lahko zasledimo na mestu prvega samoglasnika različne zvoke {ө u o; IPA lestvica}, toda največkrat u ali o, oz. vmesni glas ɔ. Tako so nastale različice istega imena, kot so: Dəmžal, Dɔmžal, Dumžal, Domžal, ki so še danes v rabi.

Množinska oblika imena

Domžal je verjetno že zgodaj sestavljalo več naselij, zgodovinski podatki pa kažejo na vsaj dve gravitacijski središči, Zgorne in Spodne Domžale. Čim se je Domžal razširil iz enega zaselka na več ločenih naselij, je iz edninske oblike Domžal morala nastati množinska oblika Domžale. Čeprav so Domžale iz več naselij v letu 1925 postale enovito mesto, je množinska oblika imena ostala.

Zakaj žalov ni več?

Poimenovanje kraja se vedno razvije po neki značilnosti, dogodku, ali po imenu. Žal, ki je dal Domžalam ime, je že davno zaraščen in tudi struga Bistrice teče drugje, kot je v času nastanka imena, toda ime, ki se je enkrat prijelo, se je ohranilo. Zakaj pa ni še več krajev z imenom *Žal-? Ker so z novimi časi morda prevladale druge značilnosti, ali poznejši dogodki. Naprimer gostiln, klancev in dolov je vse polno, toda samo eden, na nekem ožjem področju, nosi tako ime. Imena se lahko glede na dogodek v odnosu človek-stvar sčasoma tudi spremenijo. Tako so nastala imena Ruski car, Medvedji dol, Kacinov klanec, itd., prvotna imena pa so šla v pozabo.

Nemški izvor imena

Nekateri menijo, da ime Domžale izhaja iz nemščine, ker so prvi zapisi imena nemški. Toda imena obstajajo že bistveno dlje, kot pa so zapisana. Če ime ni bilo obeleženo, to še ne pomeni, da ni obstajalo. Pomeni le odsotnost pisnih dokazov. Pomembna mesta so bila zapisana že v času Rimskega cesarstva v latinščini, skoraj vsa pa v nemščini z uvedbo fevdalizma, z namenom popisa premoženja in dajatev. Seveda pa prvi zapis imena še zdaleč ne pomeni nastanek kraja. Prav tako razni nemški zapisi ne pomenijo, da so prebivalci teh krajev bili Nemci, pač pa le, da je enotno cesarstvo (izven latinskega vpliva) za komunikacijo v zadevah državnega pomena, uporabljalo enoten knjižni jezik. Samo zaradi birokratskih državnih nemških zapiskov, pa Slovenci še niso postali Nemci.

Imena, ki so se dala prevesti v nemščino, so jih večinoma tudi prevedli, npr. -dorf, *stein-, -feld, itd. Kar niso mogli prevesti, so le zapisali po nemških pisnih pravilih, npr: Ribnitz, Gortschach, Lubnitz, itd. Nemška imena so nastala tako, da so tuji pisarji (če so bili tuji?) dejansko v svoji pisavi zapisali ime, ki so ga slišali od domačina. Zakaj torej niso zapisana imena Ribnica, Goriče, Lubnica? Zato ker je na vprašanje, kje si doma, domačin odgovoril po slovenskih jezikovnih pravilih, v mestniku npr: u Ribnic, u Goričah, u Lubnic, itd., kar je bilo zapisano po sistemu slišano, zapisano. V mnogih primerih dobesedno, kot je bilo slišano in z osebno noto pisca. Vse polno "nemških" imen posejanih po Avstriji, ki se končajo na –itz, -ach, -egg, itd., so le nemško zapisana slovenska imena npr: (Jelov, Bistr,..)-ic, (Domžal, Jesenic,..)-ah, (Lub, Žoln,..)-ek, itd.

So se Nemci greli ob pečeh na prostem?

Ker pa različna ušesa različno slišijo, včasih pa celo ista različno, je razumljivo, da so nemški zapisi imen istih krajev skozi zgodovino velikokrat zapisana precej različno. To pa še zdaleč ne kaže na imenski razvoj kraja, pač pa na različne pisarje in lahko tudi na uporabo različnih znakov za zapis istega fonema. Nekatera imena pa so prevedli napačno, kar kaže na to, da takratni domačini bodisi niso več poznali izvornega pomena, ali pa so razlago poenostavili, da bi piscu lažje razložili slovenski pomen. Tak primer je ime Peč (skala, skalovje, peč-ina), ki so ga v nemščino napačno prevajali v Ofen (peč za kurit). Če bi slovenska imena zares izvirala iz nemških, bi morali na predelih, kjer se pojavljajo imena Ofen najti vsaj ostanke peči, s katerimi so se Nemci po nekem čudnem fetišu greli ob pečeh na prostem, namesto da bi hitreje in ceneje ogreli manjši prostor v hiši. Toda takih grelnih pripomočkov zaenkrat še nihče in našel. Namesto njih pa boste na vseh takšnih mestih ugledali slovensko skalovje in je zato več kot jasno, da so Slovenci avtohtoni domačini, Nemci pa poznejši priseljenci, celo na Kočevskem. Takih pasti za arogantno nemško prvobitnost pa je še mnogo.

Tudi mit o nemških plemičih in slovenskih podložnikih je nedopusten. Za mnogimi nemškimi zapisi se namreč skrivajo zelo pisane zgodbe, ki tega ne potrjujejo. Če bi Angleži tako pljuvali v lastno skledo kot Slovenci, bi morali zgolj zaradi francoskih zapiskov, zanikati dolga stoletja svoje zgodovine in plemstva. Morali bi jadikovati nad izgubo samostojnosti, nad stoletji strašnega francoskega jarma, idr., a tega ne počnejo! Nasprotno, s pokončnostjo in vztrajnostjo so za stoletja postali svetovna velesila. Za razliko od Angležev, ki so jih pokorili Normani leta 1066, ni za Slovence razen izmišljenih teorij, niti enega samega dokaza, da bi nas Franki vojaško pokorili. Le kdo in s kakšnim namenom nas iz položaja, ki je bil bistveno bolj državotvoren kot pri Angležih, odriva v suženjsko podrejenost?

Iuramentum sclauonicum^{9, 10}

Slovensko besedilo iz leta 1637, po katerem so plemiči na Koroškem prisegali vazalstvo krškemu škofu. Prisega se je odvijala pri Gospej Sveti. Tekst je eden od tistih dokazov, ki razbijajo mit o slovenskih podložnikih in nemških plemičih. več »»

Kaj delajo dokumenti slovesne zaprisege vazalstva (Iuramentum Sclavonicum) iz 17. stol. v slovenščini, ki so bile namenjene izključno slovenskim plemičem? Največji problem Slovencev ni v majhnosti naroda, ta je bil nekdaj velik, pač pa je problem majhnosti v glavah Slovencev! Od tod izvirajo problemi.

Pomemben je tudi podatek, da noben narod, ki je bil pod neposredno oblastjo tujega plemstva preko 300 let, ni uspel obdržati svojega jezika. Trubar, ki je imel zelo pretanjen občutek za jezik, še posebno za slovenski, namreč konec 16. stol. Koroško v celoti vidi kot slovensko deželo, o kaki nemški severni Koroški mu ni nič znanega. Koroška se je načrtno ponemčevala šele od šolstva Marije Terezije in Jožefa II naprej. Iskati izvor imena Domžale v nemški obliki zapisa Domsslsdorf, je zaradi vsega povedanega brezpredmetno, jalovo početje!