Zgodovina Evrope

History of Europe

© zgodovina.eu

To display this page you need a browser that supports JavaScript.

Glavna stran

Slovenska zavest in nezavest

Slovenski državni interes, slovenska zavest, delovanje za skupnost, narodna zavest, ipd. pustijo na povprečnem poslušalcu pozitiven vtis. Ker pa se tako kot vsaka dobra stvar lahko v nepravih rokah spremeni v lastno nasprotje, so tiste vrste osebkov, ki jim po glavi hodi le to, kako bodo na čim lažji način koga prevarali in ga z besedami prenesli naokoli, so ti zgoraj navedene pozitivne besede ugrabili kot sredstvo za dosego svojih pokvarjenih ciljev. To so izprijenci, ki jim je prav malo mar za skupno dobro. So lovci za lastne koristi, ki preko ključnih pozicij in vodilnih mest v državnih službah, po svoji neukosti ali celo motivirani iz brezmejne pokvarjenosti, delujejo za koristi zunanjih interesov!

Kako je mogoče, da so Slovenci v 21. stol., v središču lastne države zatajevani in zatirani kot so bili v času fašizma, je opisano v spodnjih poglavjih.

Komu služijo profesorji  FF?

Konkretnih primerov protislovenskega delovanja na Filozofski fakulteti je na stotine in se dogajajo praktično dnevno. Eden od teh primerov se je zgodil 22. aprila 2010, v predavalnici 102. Tržaški Slovenec doc. dr. Aleksej Kalc, ki deluje predvsem na tržaškem, je na povabilo Filozofske fakultete predstavil svojo knjigo: "Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju". Dr. Kalc je na začetku omenil, da je imel Trst vedno italijanski značaj, nato pa govoril o tržaškem prebivalstvu, s poudarkom na priselitvah. Priseljence poimenuje s pokrajinskimi imeni, npr. Korošci, Goričani, Notranjci, Krajnci, itd.

Dr. Kalc v 2 uri in pol trajajočem predavanju ni niti enkrat samkrat izustil besede Slovenec, Slovenka ali slovenski, čeprav je bilo zaledno ozemlje Trsta vedno slovensko. S širitvijo mesta je slovensko ozemlje postalo del Trsta, zaledni Slovenci pa Tržačani. Redni profesorici dr. Marti Verginella, ki je vodila predstavitev, se namerno zamolčevanje Slovencev ni zdelo nič neprimernega. Kljub protiustavni diskriminaciji Slovencev ni niti z očesom trenila in še manj preprečila nedopustno ravnanje, kaj šele da bi protestirala, kot bi pričakovali od profesorice, ki jo doji slovenski narod.

Original vabila na predavanje dr. Alekseja Kalca

Tako očitno uničevaje slovenskih korenin ni bilo mogoče niti v času fašizma, ko je bila Lublana okupirana in omejevana z bodečo žico! Takšno postopanje nekaterih vidnih profesorjev fakultete pomeni norčevanje iz slovenskih narodnih junakov, ki so svoje življenje dali za osvoboditev slovenskega naroda izpod fašizma in nacizma. Ne z zavajajočimi besedami, pogosto maskiranimi za svobodo izražanja, strpnostjo, multikulturo in raznimi pravicami, pač pa s svojimi prefinjeno sprevrženimi dejanji, se v zadnjih desetletjih Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede, skupaj s fašisti, nacisti, srbskimi unitaristi, ustaši in Heimatdienstom, uvrščata v koalicijo protislovenskih organizacij.

Da se to dogaja znotraj samostojne države in proti lastnemu narodu, nobena zdrava pamet ne more razumeti, saj gre za stanje, ki je značilno za čas tuje okupacije! Na fakulteti so k sreči tudi zdrave izjeme, dobri profesorji, a prednjačijo tisti, ki so avantgarda protislovenstva. Nekateri od teh so: neustoličena prva eminenca zgodovinarjev Peter Štih (Srb po očetu), Božo Repe, Dušan Nećak, Vere Kržišnik-Bukić, idr. po dolgem spisku selektivnega kadrovanja. Primer vzornega delovanja pa je npr. dr. Nataša Golob, ki je zbrala raztresene dokumente kartuzije Žiče ter jih temeljito preučila in povezala v strokovno restavracijo tega bisera, ki je dokazano spadal med tri največje evropske knjižnice. Za visokokakovostno delo v dobro slovenskega naroda, je od Petra Štiha prejela močno psihiranje in mobing.

Kako v mirnem času deluje protislovenska avantgarda? V okviru šolskega sistema, ki je "avtonomen", oz. boljše rečeno, so se ga s tovarišijo že kmalu po letu 1945 polastili, nato pa so to služkinjo diktature, v prelomnih 90-ih letih "prešvercali" v Slovenijo. Vse z namenom onemogočanja kakršnihkoli sprememb preživetih dogem. Protislovenskim strukturam se ni bilo treba niti ugnezditi, saj so bili že desetletja udobno nameščeni, zato je bilo zadosti, če so razglasili avtonomijo šolstva in s tem preprečili spremembo preživelega stanja.

Sicer pa po pričevanju anonimnih virov, med najvplivnejšimi slovenskimi družboslovnimi "znanstveniki" ni redka pojava, da imajo v tujini odprte račune, na katere jim zainteresirane tuje države ali organizacije (običajno sosednje) redno nakazujejo denar, v zameno za usluge. Tujci ne plačujejo kar vsevprek, pač pa usmerjeno tiste, ki imajo moč vplivati na podrejene, zato bi morali biti ti pod neprestanim javnim in zasebnim drobnogledom.

Javno razglašajo visoko strokovnost svojega dela, kar podkrepijo s trditvami o najnovejših dognanjih moderne znanosti. Navajajo argumente, etične razloge in o številne dokaze. Vse ki izpodbijajo njihove svete trditve in dokončna spoznanja, razglašajo za nestrokovne, nekompetentne in za pristaše ljudske znanosti. Očitajo jim pomanjkanje argumentov in sklicevanje na popolnoma nezanesljive podatke ter jih sramotijo z ljubiteljskimi diletanti, ki ne razumejo visoke znanosti. Za utišanje kritikov in posredno tudi za ustrahovanje širše javnosti, zelo radi posegajo po napadalnem arzenalu iz katerega streljajo izključujoče besede, kot so: nacionalist, nestrpen, napadanje drugače mislečih, sovražni govor, idr.

Rezultat šolanja mladih na FF in FDV

Njihova, v besedah visoka strokovnost, se najboljše razgali v dejanjih. Naprimer od številnega zelo kvalitetnega arhivskega dokaznega gradiva, ki so ga izbrani zgodovinarji prejeli za podkrepitev slovenskih koristi, so le ti "slučajno" izbrali le peščico listin, ki so slovenskim argumentom v najmanjšo korist. Kot da to ni dovolj, še te osiromašene dokaze manipulirajo in razlagajo na način, da so kar najbolj v slovensko škodo.¹ Zrcalno nasprotno pa delujejo hrvaški zgodovinarji. Iz ničesar ustvarijo namišljene dokaze, oz. nekaj izvirnih besed, brez vsakršne znanstvene osnove "oplemenitijo" s svojimi tolmačenji ter jih napletejo v veličastna kraljestva, visoke titule in slavne zmage, seveda v svoje dobro.

Primerov protislovenskega delovanja je preveč, da bi jih na široko naštevali. Celo prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Krajnske je bil predmet obračunavanj, med domačini ter protidržavnimi zgodovinarji in jezikoslovci. Tako deluje cvet protislovenske znanosti! Zaradi kritičnega stanja, je nujno potrebno sprejeti izredni zakon, ki bo saniral protidržavno in protinarodno delovanje ter izdajstvo v imenu "visoke znanosti"!

Komu služijo profesorji  FF?

Protislovenstvo na šolah

Združevanje gon narave

Pisava odtis jezika

Zavest kot lepilo skupnosti

Oblikovanje nacionalnih držav

Prave in parazitske države

Požrešnost židovskih bankirjev

Komu je napoti narodna zavest?

Stanje v Sloveniji

Zakaj je osamosvojitev moteča?

Slovenska nezavest

Primerjava s firmo

nazaj

Posledice protislovenstva na slovenskih šolah

Delovanje za tuje interese se izvaja že dolga desetletja, na različnih sferah družbenega delovanja. Poleg znanosti in kulture, so najbolj v primežu tujih interesov mediji, preko katerih se širijo ideje liberalizma. Govorijo o "zaščiti" manjšin, strpnosti, multikulturi, svoboščinah, pravicah in opozarjajo na fašizem, sovražni govor in druga retorična orodja za ustrahovanje in obvladovanje večine. Nič pa ne spregovorijo o svoji skrajno nestrpni drži.

Za dolgoročno obvladovanje družbe so se usidrali v šole in na fakultete, kjer preko skrbno izbranih pedagogov in učnih programov skrbijo, da se vse izvaja po natančno premišljenih načrtih. Še najbolj pa so na pedagoškem udaru tiste fakultete, ki izobražujejo ključne, družbeno najbolj izpostavljene kadre. Morda se je že kdo vprašal, potem ko je z mladimi, ali celo s tistimi v srednjih letih, govoril o slovenskem jeziku, narodu, državi, slovenski zavesti, zakaj so nekateri od njih naravnost živčno nastrojeni proti vsemu, kar je slovenskega?

Naprimer, ko je govora o slovenskih značilnostih, ti osebek nazaj živčno in osorno zabrusi: "Kaj pa sploh je slovensko?", češ saj nimamo nič svojega! Ali primer, ko vzgojiteljica z vso nestrpnostjo, ki jo premore potarna, kako je slovenski jezik slab in negativen ter v dokaz na dan privleče besedo "priden", ki jo menda pozna le slovenščina ter v vzoren zgled izpostavi druge jezike, ki premorejo besedo "dober". O tem, da nima pojma o temeljnem pomenu, ne o osnovnem izvoru besede, pa seveda nima smisla izgubljati časa. Spet tretji "Slovenci" so vzgojeni tako, da z odprtimi rokami razneženo vabijo vse, le da ni slovensko. Ko pa je govora o kakšnih slovenskih stvareh ali navadah, pa se jim obraz napne v zaripel izraz in skozi stisnjene zobe, spričo privzgojenega strahotnega odpora zasikajo psovko "Slovencelj", v znamenje gnusa in nasprotovanja. 

Izkaže se, da je skupni imenovalec protislovensko nastrojenih osebkov najpogosteje večletna izpostavljenost pedagoško-andragoškim prijemom na Filozofski fakulteti ali Fakulteti za družbene vede. In če pogledamo, kaj se tam dogaja, dobijo obrisi še grozljivejšo podobo, kot bi s jo lahko predstavljali v najbolj morečih sanjah. Kdor bo sam raziskoval razmere, bo kmalu spoznal, da se vse zgoraj zapisano izkaže za popolnoma resnično. Situacija je še toliko bolj izprijena spričo dejstva, da osrednja humanistična fakulteta slovenskega naroda in države Slovenije, aktivno deluje z državnimi sredstvi proti lastni državi in proti svojemu narodu, ki jo pita in redi!

Težko si je priznati, da ne gre le za osamljen slučaj, pač pa da brez podpore državnih organov to sploh ne bi bilo mogoče. Vzročno nam to govori, da državo že nekaj časa obvladujejo sile tujih interesov. Če pogledamo preko plank k Hrvatom, Avstrijcem , Italijanom, ali Srbom, nikjer niti v imenu nekih liberalnih floskul, niti v imenu znanosti, ne uničujejo lastne kulture in naroda. Pri Hrvatih se je izkazalo celo obratno, da je skoraj celotna njihova zgodovina potvorjena in popolnoma zlagana.

nazaj

Združevanje kot temeljni gon narave

Človeško bitje v naravi samo težko preživi dlje časa. Izpostavljeno plenilcem, boleznim, poškodbam, lakoti, prevelikim izzivom, ipd., se le v izjemnih primerih lahko med živimi obdrži dlje časa. Iz varnostnih razlogov se je človek vedno povezoval v manjšo ali večjo skupnost, da bi lažje preživel vse nevarnosti, ki so nanj prežale. Najtesnejša povezanost že od nekdaj izvira iz zveze dveh bitij nasprotnega spola, katerih sad je potomstvo, ki zagotavlja nadaljevanje vrste. Taki zvezi se reče družina. Družina torej ni proizvod človeške domišlije, pač pa njen izvor seže v najglobje temelje naravnih zakonitosti.

Povezanost v skupnost posameznikom zagotavlja moč in uspeh, medtem ko je samcat človek ranljiv, slaboten in ga je lahko obvladovati. Da bi ljudje lažje kljubovali nevarnostim in pastem, ki so na njih prežale v naravi in spopadom z drugimi skupinami ljudi, so se zaradi varnosti združevali v manjše ali večje skupnosti, kar je bilo odvisno od takratnih potreb, pogojev in omejitev. Tako so nastala plemena, rodovi, ki so napredovali, se povezovali, združevali in širili, pa tudi propadli.

nazaj

Pisava je odtis jezika

Že od samih začetkov človeštva je bilo učinkovito sporazumevanje osnovni predpogoj za uspešnost skupnosti. S socialno, materialno, versko, ozemeljsko, vojaško, upravno, prehransko idr. rastjo skupnosti pa so se zaradi novih potreb razvijala tudi sredstva za sporazumevanje. Tu je mišljen predvsem jezik, v času razvoja obrti, kmetijstva in posledično uprave pa tudi pisava. Vsaka oblast z upravo je posedovala neko ozemlje, ki ji je sploh zagotavljala obstoj. Če je na tem ozemlju prvotno obstajalo več jezikov, je najpozneje čez nekaj 100 let prevladal le en jezik, to je jezik tistih, ki so imeli v rokah upravo ali oblast.

Mesta so vedno živela na račun davkov. Tudi ali pa predvsem slabe človeške lastnosti, so silile organizirano družbo v razvoj uprave in orožništva. Temeljna dejavnost uprave je bila določanje, beleženje in nadzor dajatev, naloga orožništva pa izterjava dolgov in zagotavljanje miru. Za beleženje je upravi sprva morda zadostovala uporaba črtic in hišnih znamenj, a razvoj je nujno terjal uporabo zahtevnejših znakov, ki so vodili do iznajdbe prve pisave.

Vinčanska pisava izpred 8000 let, starejša od sumerske in egipčanske

nazaj

Zavest kot osnovno lepilo skupnosti

Po SSKJ je zavest:²

• sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj

• celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda

• celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh

• zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju

• zavedanje o svoji pripadnosti čemu

Če strnemo zgoraj navedene zapise in jih obogatimo z vsakdanjimi primeri iz prakse je zavest neka višja oblika osveščenosti in delovanja, ki človeka loči od živali. Da se celo nekatere živali dokazano zavedajo svojega obstoja je dokazano, a recimo tej zavesti živalska zavest. Pri človeku je zavest pogojena z duševnim stanjem, z osnovnimi pravili obnašanja, z moralo, z upoštevanjem ostalih članov skupnosti, s pričakovanim dojemanjem in pripadnostjo skupnosti, z duhovnimi in družbenimi vrednotami ter z izkazovanjem spoštovanja do znakov in značilnosti tisti skupnosti, ki ji pripada.

Stvari s katerimi so ljudje v neki skupnosti ozaveščeni, ki jih povezujejo in se jim čutijo pripadne, so jih pripravljeni tudi braniti. Vsak napad na katero od skupnih zavesti čutijo kot napad nase in se zato odzovejo naravno. Pripravljeni so skupnost braniti z vsemi sredstvi.

V preteklosti so bile zavesti odvisne od osebne vpetosti posameznikov v skupnost. Povezanost po krvi kot je žlahta, predvsem pa družina, je vedno imela podobno vlogo kot danes. Naprimer pri Slovencih ali Švicarjih je ta vez bolj rahla, pri tistih, ki so izvorno nomadi, npr. Srbih, Albancih in Turkih, pa bolj živa in široka. Za razliko od družine se ta kaže v povezovanju v širše rodovne skupnosti ali zadruge, tipične za nomade.

Za vladarje je bilo izjemno pomembno, da je prebivalstvo na  ozemlju pod njegovo oblastjo čutilo zavest ali pripadnost skupnosti ali državi. To je veljalo tako za plemstvo, kot tudi za kmete, saj se je ob morebitnem napadu zunanjega vsiljivca zoperstavilo celotno prebivalstvo. Če pa ljudje niso imeli zavesti ali niso čutili pripadnosti, je bilo ozemlje kaj lahko zasesti. V tej negativni motiviranosti je danes razumeti širjenje liberalnih floskul, npr. "saj je vseeno..", spodbujanje tujega ter zatiranje domačega.

nazaj

Oblikovanje nacionalnih držav

Te vrste oblasti so se ohranile vse do 19. stol. Mednje štejemo mestne oblasti tipa grških mest, nemških državic ali Beneško republiko, nato deželne oblasti kot npr. krajnsko, tirolsko, idr. ali kraljevinsko zavest npr. francosko, špansko, idr. Navedene zavesti pa mnogokrat niso temeljile na naravni povezanosti ljudi, pač pa na gospodarskih in posestnih povezavah, ki so bile po vladarju motivirane ali kar vsiljene od zgoraj. Temu toku pa je na jezikovno mešanih ozemljih sledilo še širjenje vladajočega jezika in zamiranje ostalih jezikov, tako da je ponekod do 19. stol. komaj še ostala sled prvotnega jezika.

Prvič se je naravna zavest s povezovanjem ljudi na podlagi istega jezika vzpostavila šele s pomladjo narodov sredi 19. stol., pri zatiranih narodih pa se je uresničila šele v 20. stol. Tako je srednjeveško deželno in kraljevinsko zavest zamenjala narodna zavest. Zaradi številnih reform, širitve šolstva, uprave in sredstev obveščanja, ki so terjala enotno komunikacijo, je bilo povezovanje po jeziku še toliko bolj potrebno. Zaradi močnega razmaha komuniciranja v zadnjih 200 letih, je dobro razvita jezikovna oz. narodna zavest je pri sodobnih evropskih državah temeljno lepilo, ki zagotavlja notranjo moč, učinkovitost in obstoj narodov in njihovih držav.

nazaj

Prave in parazitske nacionalne države

Vse današnje evropske države so rezultat vznika jezikovne zavesti 19. stol. in zgodovinskih okoliščin. Pri nekaterih jezikih, ki so imeli večjo vladarsko moč, se je proces nacionalno motiviranih oblastniških prijemov začel že v 18. stol. npr. v Prusiji, Avstriji, Rusiji, Romuniji, kar je vodilo k izvajanju masovnega raznarodovanja tistih ljudi, ki niso pripadali vladajočemu jeziku. Na hrbtu takega genocida, so se Nemci v Avstriji iz manjšine prelevili v večino. V resnici pomlad narodov ni izbruhnila slučajno, niti kot posledica Francoske revolucije, pač pa kot posledica družbenih reform, ki so vodile v  genocid nekaterih vladajočih jezikov ter kot posledica težnje Nemcev in Italijanov k narodni združitvi, tudi na račun drugih.

V Evropi imamo tako dve vrsti nacionalnih držav. Tiste, ki so svoje ozemlje pridobile in razširile z genocidnim zatiranjem in uničevanjem drugih jezikov ter one države, ki so se uspele izviti iz tudi stoletja trajajočega zatiranja prvih. Med prve sodijo vse velike države zahodne Evrope in Rusija, poleg tega pa še Avstrija, Madžarska, Romunija, Grčija, Srbija in Hrvaška. Poseben primer so Albanci, ki so nova ozemlja osvajali z vzpodbujanim razplodom. Danes to strategijo uporabljajo Turki in Arabci. Druge izmed prej omenjenih držav pa so Češka, Slovaška, Slovenija, Makedonija, Bolgarija. Estonija, Latvija in Litva. Polska pa je nekje vmes, saj je bila polščina v zgodovini tako vladajoči jezik, kot tudi žrtev razkosanja konec 18. stol. med Ruse, Pruse in avstrijske Nemce.

nazaj

Požrešnost židovskih bankirjev

Kljub temu, da so nekateri narodi, po večstoletni podrejenosti, v 20. stol. komaj zadihali, so se po drugi svetovni vojni so se pojavile liberalne ideje, da so za vse zlo na svetu krivi narodi, zato jih je potrebno odpraviti. Kako v temelju bolni in z osnovnimi naravnimi principi skregani so ti pogledi pokaže tudi poznejša ideja istih liberalnih krogov, da je delitev ljudi na moške in ženske potrebno odpraviti ter uvesti nespol, saj si človek lahko ne glede na igro narave spol sam izbere. Odprava delitve na moške in ženske bo vodilo do sreče človeštva. Liberalizem in mednarodni kapital so našli skupne interese, zato je liberalizem z vso finančno in medijsko podporo tako zelo zastopan v javnosti. Kapital pa v zameno prejema razrvane, nepovezane, oslabljene in zato razdeljene ter oslabljene države, verske in druge skupnosti ter družine.

Že koncem 19. stol. je bila zaznana simbioza med Židi in liberalci. Janez ev. Krek je to dejstvo takole zapisal: "Protikatoliška gonja na Slovenskem je bila vedno le pritiklina nemško židovske liberalne vojske. Brez duha, brez izvirnosti so prepisavali in prežvekavali slovenski liberalčki, kar so pobrali po židovskih listih in brošurah".⁸ Do danes se stvari niso prav nič spremenile, le še bolj so jih izpilili, v strahotnem nagonu po rušenju vsega ustaljenega. Za resnico jim je malo mar, pač pa glede na svetovanje medijskih strokovnjakov, kako čim bolj učinkovito vplivati na človeški um, ljudem trosijo floskule o zaščiti šibkejših, o manjšinah, o diskriminaciji, o sovražnem govoru, itd.

grb družine Rothschild je grb Sionizma

Če zanemarimo prazno govoričenje za množice in dobro pogledamo dejanja se izkaže, da je liberalizem le orodje v rokah kapitala oz. bank. Ameriška centralna banka ni v državni lasti, kot misli velika večina, pač pa v privatni, ali točneje rečeno v rokah Židov. Obvladovanje banke pa pomeni obvladovanje celotnega ameriškega gospodarstva. Obstajajo trditve, da velika gospodarska kriza leta 1929 ni nastala po spletu nesrečnih okoliščin, pač pa načrtno. Nekateri z jasnimi dokazi trdijo, da so Židje takrat z namernimi mahinacijami povzročili kolaps gospodarstva in ko je cena podjetij in bank zadosti padla, so jih z v ta namen pripravljenim denarjem poceni pokupili ter tako močno povečali svoje premoženje in vpliv. Ne glede na to ali je ta šokantni podatek resničen ali ne, pa se tako delovanje popolnoma sklada z mnogokrat potrjenim židovskim postopanjem skozi celotno zgodovino Evrope.

Tudi druga svetovna vojna je bila priložnost za ustvarjanje ogromnih zaslužkov z nesrečo drugih. Interesi ameriškega kapitala so se močno prepletali s potrebami nacistične Nemčije. Po 2. svetovni vojni pa se je moč ameriškega kapitala tako povečala, da je začel silili na druge trge, kjer je kmalu naletel na državne meje nacionalnih držav. Močna nacionalna država z zavednimi državljani pomeni veliko oviro globalnemu lovcu na brezmejno izčrpavanje bogastev in ljudi sveta. Šibka država z veliko nacionalnimi konflikti, notranjimi razprtijami, upadanjem rojstev, z razvajenimi otroki, umirjenimi državljani (flour) ter  podrejene številnim mednarodnim konvencijami, pa so kot nalašč pripravljene za odprt globalni lov. Nastala so številna mednarodna povezovanja (OZN, NATO,¹¹ IMF, itd.) in ustanove (UNESCO, FAO, itd.), kjer so bile ZDA same, ali pa preko svojih satelitov vedno v ospredju odločanja, v korist svojih židovskih bankirjev.

nazaj

Komu je napoti narodna zavest?

Za izvedbo načrtov zasužnjenja sveta je bilo potrebno pripraviti teren. Začelo se je rušenje ustaljenih družinskih razmerij, promoviranje splava, kontracepcije in spodbujanja zaposlovanja žensk. Vse našteto zaradi pospešenega izvajanja upada rojstev. Za "poceni" posojilo državam je bil pogoj zmanjševanje rodnosti v državi, ki je posojilo prejela. Tudi Jugoslavija ni bila izjema. Tito se je temu pogoju uklonil³

 in začel na državnem nivoju spodbujati kontracepcijo in zasmehovanje družin z več otroki.

Na varljivih posojilih so "lene" države zaspale ter postale odvisne od ameriškega kapitala in sužnje njihovih pogojev. Poleg tega pa je tudi liberalistična ideologija s pomočjo medijskih čarovnikov našla pri ljudeh svoje mesto. Današnja kriza je le odsev ameriške strategije židovskih lobijev. Z upadom rojstev so nastale potrebe za uvoz tujih delavcev, kar je prej narodno in versko homogene države spremenilo v "multikulturni" sod smodnika ter jih notranje popolnoma razbilo. Zakaj so se šele po padcu libijskega režima trume črncev iz osrednje Afrike usule proti Evropi?

Vzporedno s tem so bili sprejeti številni mednarodni akti za zaščito "človekovih pravic", s katerimi so državam zvezali roke za kakršnokoli zdravo ukrepanje. Vsi ti ukrepi so vedno naperjeni proti večinskemu narodu ali skupnosti, medtem ko pravice priseljencev in njihovo namišljeno ogroženost in podrejenost običajno pretirano izpostavljajo. Vsa ta dejanja gredo popolnoma z roko v roki z liberalnimi idejami o odpravi narodov.

Zanimivo pa je, da pri Židih ideja o odpravi narodov ni prisotna. Nasprotno, organizacija za krepitev židovske narodne zavesti je od vseh organizacij najmočnejša. Imenuje se Sionizem in v njej so združeni vsi Židje, ki povezani v ideji židovske narodne zavesti obvladujejo ameriške banke, preko teh pa gospodarstvo ter vojno in mir sveta. Iz dokumenta (Balfourova deklaracija) z dne 2.11.1917, ki ga je Zunanje ministrstvo britanske vlade poslalo na Sionistično federacijo, katere predsednik je bil Walter Rothschild, je razvidno, da so Židje že več kot 30 let pred ustanovitvijo židovske države lobirali za to, da bi pridobili politično voljo za okupacijo palestinskega ozemlja.⁹ V tem smislu so Židje že leta 1933 na široko sodelovali z nacisti.¹⁰

Potem ko so Židje dobili svojo državo, so začeli zahrbtno delovati za uničenje drugih držav in narodov. Nasprotno pa preko liberalizma močno zatirajo narodne zavesti drugih narodov, npr. v Sloveniji spodbujanje protislovenstva, oznanjanje multikulture. Židje in liberalci vsako najmanjšo nerodnost razglasijo za protisemitizem, torej prav obratno, kot sami vsiljujejo drugim. Moč za podrejanje in tiraniziranje celega sveta pa črpajo iz obvladovanja in nadziranja ameriških in posledično svetovnih finančnih ustanov. Židje že od nekdaj dobro vedo, da je za obvladovanje drugih segmentov družbe zadosti, če imajo v svojih rokah nadzor nad denarjem.

V resnici niso bile napadene le narodne zavesti drugih, pač pa vse tiste zavesti, ki so organizirane zadosti močne, da bi se lahko postavile po robu ameriškemu kapitalu. Prva od teh je gotovo pripadnost narodu, druga pa pripadnost veri. Zato liberalizem, ki je orodje v rokah židovskega kapitala, ne deluje le proti narodni zavesti, pač pa tudi proti cerkvi, ker je mednarodno povezana cerkvena organizacija močan dejavnik, ki bi lahko ljudem nudila oporo proti zasužnjenju in razvrednotenju vsega ustaljenega. Ne krščanski nauk, pač pa povezovalna moč cerkve je v napoto židovskemu kapitalu, ki pod svojo oblast spravlja vsak dan več in več vodnih virov, hrane (GSO), medijev in drugih virov za obvladovanje množic.

Če so države že v primežu židovskega kapitala in je cerkev že tako oslabljena, da so verujoči že skoraj potisnjeni v geto, pa je v napoto še zadnja trdnjava, ki je v napoto popolnega razvrednotenja posameznika. Potrebno je bilo oslabiti še družinsko celico. V ta namen so zaradi močnega upada rojstev, sedaj že maloštevilnim otrokom, preko konvencij UN podeljevali številne pravice in se s tem začeli vtikati v družinsko vzgojo in v šolstvo. Danes je postal sistem zaščite otrok tako izprijen, da lahko starša zaradi popolnoma zdrave vzgoje otrok strpa v zapor in ga loči od družine. Starši niso varni niti pred lažnimi prijavami. V dilemi ali bolj verjeti staršu ali otroku, ima beseda otroka že na podlagi sprejetih načel večjo težo.

Uvedena je bila tudi vzporedna pot za oslabitev družine. Pred nekaj desetletji so začeli močno spodbujati liberalno vzgojo uvoženo iz ZDA. Zaradi zakrivanja dejstev jo radi imenujejo permisivna vzgoja. Kakšen je učinek razpuščene vzgoje so nedvomno dobro vedeli še preden so jo začeli propagirati kot največji dosežek moderne pedagoške znanosti. Ljudem zdrave pameti je bilo že pred več stoletji jasno kam vodi popoln razpust. No, rezultati so tu in družba bo morala še dolgo živeti s tem notranjim razkrojem vrednot, ki so pripeljali do zasmraditve družbe, še posebno ker gre za množično in dolgotrajno epidemijo. Namesto da bi se ukvarjali z napredkom in nadgradnjo obstoječe duhovne in materialne družbe, v kateri vsaka oseba prispeva svoj del sposobnosti in odgovornosti, se ukvarjamo z milijoni zavoženih osebkov, ki od znotraj moralno in finančno razžirajo družine, podjetja in celotno družbo. V večini primerih bodo posledice napačne vzgoje odpravljene šele s smrtjo teh oseb.

nazaj

Stanje v Sloveniji?

V Sloveniji so razmere le še bistveno slabše kot je v drugih državah. To je posledica uničevanja slovenskega naroda že vse od začetkov 20. stol. naprej, predvsem pa potem, ko Srbi s pomočjo slovenskih liberalcev leta 1919 prevzamejo oblast nad ostankom slovenskega naroda. Liberalci so celo javno zagovarjali in spodbujali uničenje Slovencev in Srbom na široko pomagali pri uresničitvi vročičnih liberalnih blodenj. Nasprotno pa srbski liberalci niso kazali niti malo veleizdajalskih nagnjenj priti svojemu narodu.

Leta 1942 so zaradi bojazni, da bi Slovenija po vojni postala samostojna komunistična država, slovenske partizane začeli nadzirati srbski oficirji. Po letu 1945 so komunisti dokončno prevzeli oblast v Jugoslaviji, s tem pa je v Sloveniji prevladala protislovenska raznarodovalna politika. V imenu bratstva in enotnosti so v Sloveniji umetno ustvarili "industrijske" potrebe, ki so vodile do množičnih naselitev Balkancev, kar je močno oslabilo narodno oz. jezikovno enotnost Slovencev. Na slovensko primorje so po odhodu Italijanov iz STO v nekaj dneh naselili že v ta namen čakajoče Balkance. Avtor pravi: "Neslovenci so izvedli pravo invazijo na slovensko obalo.. ..je temu, »spontanemu« priseljevanju, dajalo potisno moč tudi hitro in načrtno ustvarjeno ozračje izven Slovenije".⁴ Še preden se je slovensko komunistično vodstvo sploh zavedlo izvršenega dejstva je bilo že prepozno.

Platon:

"Človek se ne rodi samo zase, temveč tudi za domovino".

Protislovensko delovanje pa se ni dogajalo le v posamičnih primerih, pač pa masovno in institucionalno. Ne sicer takoj po vojni, pač pa postopoma. Zaradi namernega uničevanja slovenščine, je leta 1962 prišlo do upora slavistov, ki so ga grobo zatrli, na ceste zmetali moteče kadre in nastavili svoje.¹² Podobno se je dogajalo v t.i. družbeno-političnih organizacijah in v šolstvu. Za vpliv na ključnih fakultetah FF, FDV in PF, kjer se je vzgajalo bodočo družbeno "komunistično elito", je celo potekal boj med komunističnimi frakcijami.⁵ Vsaka od njih se je borila za prevlado svoje vizije. Zmagala je protislovenska linija. Posledica tega je bila, da so že v 70-ih letih iz FF in FDV prihajali diplomanti, ki so bili dresirani in nastrojeni kot psi proti vsemu, kar je bilo slovenskega. V letih pranja možganov jim je bila najbolj samoumevna narodna zavest projicirana kot nacionalizem, kar so enačili s fašizmom ali nacizmom. V resnici sami pripadajo najskrajnejši radikalni levičarski ideologiji, ki prav nič ne zaostaja za fašističnimi ali drugimi iztirjenimi skrajneži. Na Hrvaškem in v Srbiji uničevanja cveta lastnih korenini niso poznali. Iz tega je prav dobro vidno, da so le pri Slovencih ustvarjali potrebne pogoje za balkaniziranje slovenskega naroda.

V podjetjih je bil princip protislovenskega delovanja tak, da so povsod kjer se je dalo koga od Balkancev vsilili na vodilno mesto, nato pa je ta začel novačiti "svoje ljúdi", Slovence pa zapostavljal. Kjer je bila slovenska struktura zavedna in homogena, so toliko časa pritiskali, da so našli šibko točko in npr. direktorja v zameno za nadaljnje direktorovanje prisilili, da je zaposlil nezaželeno osebo, nato pa je teklo novačenje opisano v prejšnjem stavku. Sledil je upad meril, kulture in ciljev, prav tako se je razrasla korupcija. Obstajajo zelo konkretni primeri, a jih zaenkrat ne bomo izpostavili.

nazaj

Zakaj je osamosvojitev Slovenije moteča?

Slovenski komunisti so že dolgo delali za uničenje Slovencev oz. za njihovo srbizacijo. Ob osamosvojitvi Slovenije ni bilo nič drugače. Znano je, da je celotna politična levica z dejanji aktivno delovala proti osamosvojitvi Slovenije, čeprav je javnosti govorila, da se zavzema za osamosvojitev. Govorili so kar je bilo ljudem všeč in nič drugače ni danes. Vtis na ljudi so naredili s tem, da so zares prekinili stike s srbskimi komunisti, a to storili izključno le zaradi svojega egoizma, saj bi pod Miloševićem izgubili svoje privilegije. Komunisti s prvopodpisanim Milanom Kučanom so jeseni leta 1991 rotili evropske države, naj NE PRIZNAJO Slovenije. To Piero Fassino. To je razkril v svojem delu Per passione nekdanji mednarodni sekretar levice Piero Fassino.⁶

Ne glede na to je bila Slovenija kmalu priznana in komunisti so začeli s podtalnim rušenjem Slovenije, pospešena pa je bila tudi protislovenska dejavnost v medijih in v šolstvu. V stilu v prejšnjih poglavjih zapisanih liberalnih idej so začeli na državnem nivoju s podporo medijev napadati vse ki so se označevali za Slovence, vse ki so pripomogli k osamosvojitvi Slovenije ter spodbujati in podpirati vse kar je bilo neslovenskega ali še raje protislovenskega. Priimke storilcev kaznih dejanj, so pod pretvezo človekovih pravic kmalu začeli skrivati za uporabo termina "slovenski državljan". Razlog? Povprečen Balkanec je v začetku 90-ih let povzročil kar 49 krat več kaznivih dejanj kot povprečen Slovenec.  Sledili so še številni drugi protislovenski ukrepi.

V zadnjih letih postkomunisti vzgajajo svojo mladino v jugoslovanskem duhu, pošiljajo jih na izlete v Belgrad z namenom navezovanja trajnih stikov. Posebno med mladimi razširjajo mišljenje, "vseeno je kateri jezik govoriš" in s tem ponovno spodbujajo balkanizacijo Slovencev. Ostalim državljanom pa preko medijev in javno, vsiljujejo jugoslovanstvo in "vrednote" propadlega komunizma, tako da je ruski poslovni častnik Slovenijo označil za najbolj komunistično državo v Evropi. Med evropskimi anarhisti je bila Slovenija izbrana kot testna država za ostale Evropejce, v kateri se z vsemi sredstvi uvaja anarho-liberalne ideje, od uničenja narodne zavesti, uničenja družine, uničenja vere, še "naprednejšo" stopnjo liberalne vzgoje, popolne liberalizacije istospolnosti, itd.⁷

nazaj

Slovenska nezavest

Zaradi dolgoletne in močne proitinarodne vzgoje Slovencev je slovenski narod danes v globoki nezavesti, pravilneje v komi. Oseba, ki je v komi je v popolni oblasti drugih, saj si sama ni sposobna pomagati, se ne brani in se svojega položaja niti ne zaveda. Če si povprečen človek lahko osebo v komi vsaj približno ozavesti, pa si narod v komi le težko predstavlja. Narod sestavljajo isto govoreči posamezniki, zato je zavest naroda taka, kot je povprečna zavest njegovih pripadnikov. Ker Slovencem že skoraj 100 let narodno zavest pobijajo, jih brez osnove žalijo s hlapci, jim uničujejo kulturo in zgodovino, se to močno pozna v samozavesti naroda. Le redki v srednji Evropi se lahko pohvalijo s tako bogato dediščino, ki pa je bila z vseh strani usklajeno zatirana, zanikana in posledično zakrita pred ogledalom resnice.

Pri starejših Slovencih je narodna zavest še dokaj močna in prev ta nam je utrla pot v samostojnost. Ker je samostojna Slovenija za anarho-liberalce zelo moteča zgradba, so že takoj leta 1991, preko zapletenega sistema vplivnih centrov, ki so pod popolno oblastjo postkomunističnih struktur, preko šol, medijev in širše družbenih glasnikov pospeševali raznarodovanje Slovencev in slovenske tradicije ter praznino zapolnjevali s še večjo mero multikulture, liberalizma in duhovnega razčlovečenja. Danes je povprečen Slovenec popolnoma apatičen do dogajanj v svojem narodu. Ni mu mar kaj je prav in kaj ne, ni mu mar za uničevanje dediščine svojih prednikov, ne za uničevanje slovenskega jezika. Uničevanje in ponarejanje slovenske zgodovine in kulture pa mnogoteri niti ne prepoznajo, saj sta mu je spričo protislovenskega šolskega sistema tuji. Gre torej za popoln razpad obrambnega sistema organizma, ki ga z lahkoto primerjamo z bitjem, ki ima povsem uničen imunski sistem in je zaradi tega že ob najmanjšem sovražnem napadu obsojen na izumrtje.

Po 23-ih letih od opredelitve za samostojnost, je umrlo približno 450.000 starejših ljudi, ki so glasovali za samostojno Slovenijo, v istem času pa se je rodilo približno enako število novih državljanov. Med obema skupinama pa obstoji ogromna razlika. Starejši so bili vzgojeni v slovenski zavesti, medtem ko so mladi šli skozi protislovenske kremplje liberalnistične vzgoje, katere posledica je, da bi danes osamosvojitev Slovenije skoraj zagotovo ne uspela več. Komu je to v interesu? Prav tako se ob vojaškem napadu večina mladih ne bi borila za svojo domovino, pač pa bi apatično in brezvestno prodali svojo dušo hudiču.

Vse to kaže, da je petokolonaško delovanje liberalnih in komunističnih veleizdajalcev vendarle obrodilo tujcem slastne sadove. Čemu? Ravno to je dobro vprašanje. V dobro domačih ljudi zagotovo ne, pač pa za hlapčevanje tujcem! Kdo so ti? Liberalci so delovali za Srbe, komunisti ponovno za Srbe, ali lepše slišano za bratstvo in enotnost, za jugoslovanstvo. Komunisti po letu 1990 prav tako ne delujejo za domače dobro, pač pa še vedno za iste tujce, ki so doslej izkazali jasen namen zasužnjenja Slovencev. To je jasno razvidno tudi iz tega, da vsako, ampak res vsako stvar, ki je dobra za Slovence in slovenski narod, razglašajo za negativno, jo blokirajo in uničujejo. In nenavsezadnje, kar je pri drugih narodih nekaj samoumevnega in vsakdanjega, je pri Slovencih  povod za številne prepire.

nazaj

Primerjava s firmo

Povprečni Slovenec prejšnjega odstavka, zaradi vcepljenih liberalističnih filtrov, ni mogel dojeti. Prebrati ja, dojeti najglobjega bistva problema pa ne. Prav iz tega razloga bo to poglavje predstavljeno na analogičnem primeru in napisano v jeziku koristi, materializma in sebičnosti, katerega liberalci najboljše razumejo.

V Evropi obstajajo tri velika podjetja Ami, Gemi in Semi. Vsa proizvajajo enak izdelek zanimiv za celotno Evropo. Vsa tri si prizadevajo ne le obstati na trgu, pač pa doseči čim boljši položaj in prednost. Imajo po nekaj 1000 zaposlenih, svoj razvoj ter ostale vitalne oddelke, ki jim zagotavljajo uspešno trženje svoje blagovne znamke. Ami in Gemi se zavedata, da so zaposleni, ki so s srcem in dušo predani firmi ključ do uspeha in jih zato tudi dobro nagrajujeta. Pa ne le to, mlade vzgajata v predanosti in pripadnosti celotnemu kolektivu. Zaradi uspešne kadrovske in tehnološke politike so njihovi izdelki kakovostni in dosegajo višje cene, posledično pa so tudi delavci boljše plačani.

V podjetju Semi pa je malce drugače. Za kadre nihče prav načrtno ne skrbi, cilj delavcev je zaposlitev, zato v službo hodijo le zaradi plače. Nekateri radi delajo v firmi, toda kolektivu ne izkazujejo kakšne posebne predanosti. Uspejo proizvajati le izdelke nekoliko slabše kakovosti, ki jih zato prodajajo po nekoliko nižji ceni. Njihove plače so zaradi manj vloženega  nekoliko nižje kot v konkurenčnih firmah, a so vseeno zadovoljni. Že večkrat so želeli posamezniki s svojimi idejami in inovacijami pomagati, a so bili odbiti, ker so se vodilni bali sposobnejših in pametnejših od sebe. Zaradi splošnega vzdušja v  firmi Cemi, je pripadnost in predanost firmi zelo slaba, poglavitni motiv zaposlenih je denar. To negativno vzdušje so zaznali v konkurenčni firmi Ami ter so odločili ga izkoristiti v svoj prid. S podkupovanjem jim je uspelo pridobiti nekaj ključnih ljudi v Cemiju. Imenujmo ji Petaki.

Iz firme Ami so Petakom dajali točna operativna navodila za delovanje, saj so se zanesli na strokovne psihološke študije. Večkrat so se tudi sestali na imenitnih večerjah, kjer so v prijetnem vzdušju Petkom pridigali, kako bodo izboljšali njihovo proizvodnjo, tako da bodo imeli višje plače, kar je v interesu vseh. Petake so hrabrili, da so zdaj vsi, Ami in Cemi eno in isto, da delujejo za plemenite cilje, ki pa jih drugi v Semiju ne bi razumeli, zato morajo o tem molčati. V resnici pa je bil cilj Amija popolnoma jasen, to je uničiti firmo Semi, povečati lastno proizvodnjo in se polastiti njenega tržnega deleža.

Liberalna pamet kot vzrok za vsesplošno bedo^vir

Že kmalu so Petaki predvsem mlajše delavce previdno nagovarjali, da je v modernih časih vseeno za koga delajo, saj vsi delajo v isti panogi v kateri pa ne sme biti več delitev in ločevanja, pač pa jih mora na poti v boljšo prihodnost voditi misel na enotnost in druženje. Prepričevali so jih, da je pripadnost firmi nekaj okostenelega, preživetega in krivičnega. Izpostavili so dobre delavce, češ da s svojim boljšim delom diskriminirajo ostale ter s tem v svoji zadrtosti in preživelimi prepričanji zatirajo njihove pravice do človeške integritete in dostojanstva.

Petaki so z všečno propagando pridobili na svojo stran mnogo slabih, pa tudi povprečnih a lenih delavcev. Nato se jim je uspelo vriniti tudi na ključna vodilna mesta, od koder so že javno širili svoje ideje. Večina delavcev jim je prikimavala in se veselila svetle prihodnosti. Zaradi upada kakovosti so morali nekoliko znižati plače, delavce pa so vzpodbujali, da je vendarle vredno nekoliko potrpeti, saj bo vsak čas napočil trenutek, ko bodo lahko za manj dela prejemali boljše plače. Verjeli so odličnim govornikom. Tisti, ki jih je narava obdarila z zdravo kmečko pametjo, se s tem niso strinjali. Videli so, da so razmere v firmi Semi iz dneva v dan slabše, nered pa čedalje večji. Ker so boljši delavci vedeli, da to pelje v propad firme so se organizirali, a bili so že v manjšini.

V firmi Ami so bili zelo zadovoljni z uspehi Petakov, zato se presodili, da se lahko začne izvajati druga faza. Petaki so začeli predavati o najmodernejših liberalnih dognanjih svetovnih strokovnjakov, temelječih na priporočilih najpomembnejših mednarodnih ustanov o tem, kako je pomembno delavce neprestano ozaveščati o njihovih pravicah do tega, tistega in onega, medtem ko dolžnosti na delavce slabo vplivajo in jih lahko močno duševno pohabijo in jih zagrenijo, to pa je za njihovo osebnost slabo.

Skladno z najmodernejšimi teorijami so uvedli nov delovni čas, raztegljiv od 0 - 24 h, saj ima vsakdo pravico sam izbirati kdaj in koliko bo delal. Prav tako so uvedli pravico do enake plače. Tisti, ki so sledili novostim, so bili postavljeni na najvišja mesta. Bili so zagotovilo, da se bodo nove ideje o boljšem svetu za vse zares udejanile. O blagovni znamki Semi je bilo prepovedano govoriti, pripadnost firmi pa je veljalo za nekaj nezaželenega in nazadnjaškega.

Flaubert:

"Domovina je kot družina;

njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo"

Pridnim delavcem je močno padla morala, pritoževali so se, da ni več nobenega reda in pravil. Če so se pritoževali, da je sodelavec delal le 2 uri, so bili označeni za starokopitneže, če so tarnali nad neopravljenim delom predhodnega delavca so jih slišali, da so nestrpni. Če so izpostavili svojo pripadnost firmi, so jih sramotili. Če so omenili razposajenost, igranje in pijančevanje na delovnem mestu so bili ožigosani za zadrteže. Zaradi čedalje slabših izdelkov plače niso bile samo nižje, pač pa je mesečno izplačilo tudi večkrat zaostajalo.

Modernisti so začeli obtoževati le še redke pridne delavce, da so oni krivi za izpad plač, saj s svojim tradicionalnim, preživetim načinom dela, ovirajo dokončni prodor sodobnih liberalnih prijemov. Nekaj so jih odpustili, druge pa so s pritiski prisilili k dokončni podreditvi. Denarja ni bilo več. Ker pa imajo delavci po mednarodni konvenciji vendarle  pravico do plače, so si denar izposojali. Ni bilo dolgo, ko je firma Semi zabredla tako globoko v dolgove, da je nihče več ni mogel rešiti. Delavci niso bili odpuščeni, kajti to ni bilo potrebno, ker se je firma sesula sama vase. Lačni, so se zaželi žreti med seboj, obtoževati in pobijati. Pokrajina je postala opustošena in zapuščena.

Petaki so še pravočasno ušli na varno in so z visokimi podkupninami živeli srečno do konca svojih dni. Firma Ami pa se je dokončno usidrala na trgu kot prvi in najkvalitetnejši proizvajalec.

Napisano 26.12.2013

Viri:

nazaj