Zanikanje in izgon resnice iz človekovega obzorja, odpira vrata lažem, krivici, manipulacijam, izkoriščanju, vojnam in drugim slabim dejanjem, ki negativno vplivajo na človeško družbo. Da pa je rešitev za vse slabo na tem svetu, odpreti resnici široko pot, bi bila preenostavna trditev. V nasprotju z vsesplošnim mnenjem, da so vsi ljudje enaki in v svojem bistvu dobri, resnica tiči v tem, da je človeško bitje sestavina dveh delov.
Telo ne dela človeka
Prvo je snovno telo, tisto, ki ga lahko vidimo in otipamo in je v splošnem pri vseh ljudeh sorazmerno enako. Delovanje človeškega telesa se ne razlikuje, saj deluje na vseh celinah enako. Nekatere znane evolucijske prilagoditve so le posledica dolgotrajne izpostavljenosti vplivom lokalnega okolja. Poleg tega je potrebno računati še na mutacije, ki z mešanjem prehajajo na potomce neselektivno.
Druga zanemarjena plat človeškega bitja pa je energetski del ali duša. Duhovno plat človeka današnji sekularistični zahodni svet popolnoma zanemarja in izrinja iz zavesti, čeravno prav ta raven iz telesa naredi človeka, v socialnem, psihološkem in filozofskem smislu. Zdi se, da obstaja bazen duhovnih lastnosti, ki se deduje na potomce. To bo morala znanost z dolgotrajnimi preizkusi šele potrditi.
Zanemarjen duhovni vidik homo sapiensa pokaže, da so si ta bitja v svojih skrajnih pojavnih oblikah tako močno vsaksebi, kot da ne bi šlo za isto vrsto. Na tej točki pa se pogled na enotnost človeške vrste tudi konča. Če živali iste vrste delujejo enako ali vsaj zelo podobno, pa homo sapiens biva na duhovno zelo različnih stopnjah. Sposobnost, dojemanje okolice, nagnjenja, zanimanja, delavnost, učinkovitost, prioritete, idr., so zelo različne.
V osnovi lahko zaznamo dve duhovni skupini. Prva je bila večino svojega časa nagnjena h gradnji, ustvarjanju, miru, poštenju in dobremu. Druga skupina, ki pa v času po francoski revoluciji eksponencialno raste, je nagnjena k rušenju, uničevanju, trošenju, zavajanju, laganju in sploh k poveličevanju vsega, kar nasprotuje naravnemu. Ta skupina je, večinoma nevede, predana temnim silam. Vendar pa to ne pomeni, da bitja teme ne marajo družbe, dobre hrane, pijače ali spolnega občevanja, saj se njihova telesa ne razlikujejo od teles ljudi. Se pa njihova drugačnost kaže v različnih izrojenostih in sprevrženosti izvajanja teh potreb
Napačno je mnenje, da bodo aktivisti temnih sil spoznali, da delajo nekaj narobe, da delajo slabo, ali pa, da bodo spregledali, če jih soočimo z dejstvi in z izsledki najnovejših raziskav. Oni bodo zavestno podkupovali in izsiljevali znanstvenike, da bodo prišli do nasprotnih raziskav, ki bodo v celoti zanikali predhodne neodvisne strokovne ugotovitve. Usidrano v njihovi naravi je, da delajo slabo, da rušijo in razdirajo, saj so vendarle predani silam teme! Človek, ki je ujetnik mnenja, da smo vsi ljudje v svojem bistvu dobri, njihove podle igre niti ne more prav zares dojeti.
Ko pa ne gre za lastno vrsto, to dojema popolnoma drugače. Volka, ki ubije ovco in jo raztrga tako, da povsod ležijo razmesarjeni kosi mesa in je okolica premočena od krvi, zaradi svojega dejanja ponoči prav nič ne tlači mora. Zaradi uboja nedolžnega bitja prav nič slabše ne spi. V naravi volka je, da ubija, da se hrani s krvavim mesom, saj je vendar zver! Podobno je tudi v naravi temnih bitij, da delajo slabo, da uničujejo, razdirajo in ubijajo. In zaradi storjenih dejanj, ki jih ljudje zaznavajo kot pokvarjene in izprijene, prav nič slabše ne spijo, saj v njih ni povratnega moralnega mehanizma.
Stališče, da je bitja teme mogoče spremeniti je absurdno. Je tako napačno, kot da bi zveri, npr. mačku držali burno pridigo o tem, kako je zelo poredno, da lovi siničke in pričakovali, da bo popravil svoje živalske nagone.
Bitja teme torej delajo tisto, za kar so bili ustvarjena. Teh bitij ni mogoče spremeniti. Zato mora človek spremeniti svoj odnos do bitij teme, ki bivajo v človeških telesih. Teh pač ni mogoče utrditi v spoznanju, da človeštvu delajo slabo, prav tako kot volku nima smisla očitati nekaj, kar je v njegovi naravi. A to je večini zelo težko razumeti, saj jim že kontakt s človeškim telesom preprečuje, da bi to bitje dojemali z vidika njegove duhovne pojavnosti. Še toliko težje jim je zaradi tega, ker znajo ta bitja pogosto sladko in všečno govoričiti in tako mnoge ljudi speljejo na led.
Poleg ljudi, je največja žrtev sil teme resnica. Ker je resnica edino merilo in opora pravilnosti in normalnosti, je le ta najbolj izpostavljena udaru sil teme. Maličijo jo z različnimi prijemi, kot so prefinjeno laganje, manipuliranje in relativizacija resnice, ipd. Da pa so to lahko začeli izvajati, so se usklajeni preko mrežnega vplivanja načrtno lotili prevzema glavnih mest v medijih, v šolstvu in visokem šolstvu ter v politiki in v različnih prikritih družbenih gibanjih, ki so jim podrejena in tako delujejo odločno pristransko.
Potrebno pa je vedeti, da tako široke in temeljite spremembe ne bi bilo mogoče uvesti brez večinske podpore neke politične opcije. Ni potrebno biti prav posebno razgledan, niti inteligenten za ugotovitev, da se stališča levo-liberalnih strank popolnoma pokrivajo z delovanjem in z nameni temnih sil. Pa saj to je razvidno iz vsakega njihovega koraka. Podpirajo multikulturnost, podpirajo priselitve tujcev, ki so kulturno sovražno nastrojeni proti Evropejcem, podpirajo gradnjo mošej, navijajo za odpiranje meja in številne druge aktivnosti, ki uničujejo avtohtono evropsko kulturo in evropsko populacijo.
Da se številčnost bitij teme omeji in izrine iz tega planeta, se mora človek podstopiti določenih dejanj, ki bodo bitjem teme zagrenile obstoj. Ta pa so diametralno nasprotna tistim idejam, ki se zadnja desetletja, predvsem pa zadnja leta, tako silovito širijo po zahodnem svetu. Brezpogojno uvajanje reda, discipline, odgovornosti, delavnosti, gradnje, poštenosti, normalnosti, morale, tradicije, spoštovanja naravnih zakonitosti, ipd. Dodatno zagotovilo za uspeh pa je brezpogojno strogo kaznovanje vseh deviantnih pojavov, ki se širijo pod plaščem demokracije ter pod navideznim varstvom številnih deklaracij in mednarodnih sporazumov. V nasprotju s pričakovanji o vzpostavitvi pravičnejše in enakopravnejše družbe, so za marsikoga presenetljivo, prav ta odprla vrata duhovni bedi, razraščanju zla in divjemu razkroju človeške družbe.
Povprečen človek dojema kaj je laž in kaj je manipulacija. Vendar pa ju mnogi ne zaznavajo kot take, saj so nerazgledani, ali pa so nasedli sladkim lažem. Relativizacija resnice jim je še težje razumljiva, saj je različno razlaganje stvari blizu človeški psihi, ki dejstva rada prikraja sebi v prid. Ljudje le težko verjamejo, da njihova osebna percepcija stvari ni pravilna, zato tudi težko sprejemajo, da je dejstvo, oz. da je resnica o dejstvu le ena sama, točna in ostra kot britev! To lepo ponazori primer hitrosti avta.
V skupini ljudi obeh spolov in različnih starosti je povsem običajno, da bodo ljudje hitrost avta nekoliko različno ocenili. Vozilo, ki se pelje točno s hitrostjo 60,3 km/h, lahko mlad fant oceni na premikanje s 40 km/h, medtem ko starejša ženica na drvenje z 90 km/h. In podobno različne so presoje ostalih v skupini. Vendar je pomembno vedeti, da je to le njihovo subjektivno videnje. To pa absolutno ne pomeni, da je resnic več in da ima vsakdo svojo resnico. Isti avto, ki pelje ob istem času, na istem mestu, vendarle ni mogel hkrati voziti 40, 50, 60, 70 in 80 km/h! Resnica je le ena in samo ena! Avto je vozil točno 60,3 km/h!
Podobno lahko človeška psiha sprevrže dejstva o tem, kje poteka meja, koliko jabolk je v vreči, ali kaj drugega. Človeška psiha že skozi vso zgodovino oporeka resnici in sebično bije boj za uveljavitev svoje različice videnja. Tam kjer so si za resnico še posebej trudili, so vzpostavili naprave za merjenje sporne materije, mejnike, vage (tehtnice), ipd. Kršilce, ki so resnico hoteli prirejati sebi v prid, pa so neusmiljeno kaznovali z namakanjem v vodi, ali celo z odvzemom življenja. Danes pa se resnica pogosto uspešno izigrava. Temu služijo različne oblike človekovih pravic, ki so bile uvedene predvsem za rušenje reda. Sklicevanje na zaščito nedolžnih je le pesek v oči, za dosego cilja. Slednje je dobro razvidno iz vsiljevanja permisivne vzgoje, katere namen je povečevanje razdora in kaosa. To je liberalizem!
Človeško dojemanje resnice je torej bolj ali manj napačno. Kjer so bile za ugotovitev resnice uvedene naprave za merjenje dejstev, tam je nesporazumov manj. Sem spadajo predvsem zadeve s področja naravoslovnih znanosti, medtem ko so družboslovne znanosti še vedno plod manipulacij. Zanimivo je, da se ta razmejitev v celoti odslikava tudi v napadu različnih ideologij in teorij na družboslovne znanosti. Po drugi strani pa se manipulatorji vseh vrst izogibajo matematike, fizike in drugih naravoslovnih znanosti.
Rušitelji resnice so se močno usidrali v družboslovnih znanostih, kjer je zavajanje, laganje in spreobračanje dejstev nekaj vsakdanjega. Tako danes lahko vidimo, da sta Filozofska in pravna fakulteta ter Fakulteta za družbene vede, osrednja valilnica raznih teorij za zlorabo in za manipulacijo celotne družbe. Te teorije so v domeni levo-liberalnih aktivistov, katerih delovanje se popolnoma ujema z negativnim delovanjem temnih sil.
Da je spoznanje o delovanju temnih sil pravilno, lepo pokažejo tudi izkušnje iz preteklosti. Tudi v diktaturi komunističnega sistema, je bil v nemilosti učiteljski kader, ki do idej komunizma ni kazal posebnih simpatij. Za podreditev in zasužnjenje človeštva svojim temnim interesom, je režim v šolstvu pritiskal skoraj izključno na učitelje družboslovnih ved in jih tudi odpuščal iz služb. Nasprotno pa novih gospodarjev naravoslovje ni toliko zanimalo. Zakaj?
Prostoru, kjer je za ugotovitev točnosti materije ali trditve vzpostavljen merilni sistem, se tatovi, lopovi in manipulanti na daleč izogibajo. Obratno pa tam, kjer meritev ni, je prostor odprt za manipulatorje vseh vrst. Mnoge izkušnje neizpodbitno kažejo, da so se po uvedbi točnih meritev, ki jasno pokažejo dejstva, manipulacije in laži umaknile resnici. Torej, za ugotovitev kaj je res in kaj je laž, je potrebno vpeljati meritve.
Jasen in nedvoumen sistem, ki pokaže le gola dejstva, brez možnosti za vsiljevanje subjektivnih razlag, odženejo stran manipulatorje in lažnivce, tako kot česen odganja zle sile. Jasno je torej zakaj danes levo-liberalne sile zagovarjajo vzpostavitev kaosa, relativiziranja in izničevanja vsega, kar je znanega, jasnega, nedvoumnega in urejenega. Zaradi tega so na udaru ustaljena tradicionalna družba, družina, resnica, jasen pravni red in znana pravila.
V družboslovni znanosti, kamor spada tudi zgodovina je, mogoče priti resnici mnogo bližje, kot pa smo temu priča danes. Podlaga temu so neizpodbitna dejstva, dogodki in dokumenti, ki jih je treba kritično pretehtati v luči namenov tistega, ki jih je pisal. Kjer pa so nameni nečisti, tam vsaj ena stran izkrivlja resnico, laže in manipulira, zato, da bi si pridobila večje koristi, kot ji v resnici pripadajo. Gre torej za prevaro. Urejena družba pa, kot nas učijo že primeri iz zgodovine, goljufe v skladu z naravnimi pravili brezpogojno kaznuje. Zato je prevarantom resnice, sorodnikom in njihovim potomcem dovoljeno odvzeti vse materialno in duhovno, kar so si v letih ali v desetletjih nagrebli s pomočjo laži, zavajanj in manipulacij.
Da je pri posameznih zgodovinskih dogodkih, npr.: 1. in 2. svetovna vojna, državljanska vojna, komunističen prevzem oblasti, okupacija Koroške ali Istre, zasluge za osamosvojitev Slovenije, ipd., mogoče priti do resnice, kažejo kriminalistične preiskave umorov. Ni torej problem v tem, da nebi bilo mogoče poenotiti stališč zaradi tega, ker bi obstajalo več resnic! Problem je v interesu vseh vpletenih strani. Če je namen iskren, potem je do samega jedra resnice mogoče priti. Če ne, pa prevladujejo zavajanje, laganje in manipulacija.
Kdo je tisti, ki si iskreno želi odkritosti in kdo oni, ki manipulira, je dobro razvidno iz njegovega aktivnega prizadevanja za sodelovanje? To je tisti, ki sodelovanje zavira, hkrati pa o sodelovanju le na veliko govori, ali pa se pogovorom celo izogiba. Praznemu leporečenju pa se ne sme nasedati. Da bi vedeli s kom imamo zares opravka, je zelo pomembno pretehtati njegova pretekla dejanja. Ne besede, pač pa dejanja pokažejo resnico.
Kjer ni mogoče priti do iskrenega sodelovanja je očitno, da se vsaj ena stran skriva pred obličjem resnice. Zakaj se skriva? Zaradi obrambe določenih koristi, bodisi materialnih, bodisi moralnih, ki jih ima in jih želi ohraniti tudi v bodoče. Kajti v primeru, da bi ljudje izvedeli resnico, bi prevaranti te pravice izgubili. Zato neiskrena stran z različnimi prijemi in ukrepi manipulira javnost, ji laže in jo zavaja. Zavajanje pa je mogoče le, če ima nad množico zadosti močno gospodarsko, politično in družbeno oblast.
V današnji družbeno-politični ureditvi je pomembna večina glasov tistih, ki grejo na volitve. Še zdaleč niso pomembni vsi volivci, pač pa le tisti, ki grejo na volitve! Laži, manipulacije, krivice, izkoriščanje in vlečenje drugih neslavnih potez, ki pri ljudeh povzročajo občutek nemoči, manipulatorjev prav nič ne skrbijo. V resnici celo namenoma delajo na tem, da tisti, ki niso trdni privrženci ene strani, torej tisti, ki so neodločeni, ostanejo doma. Prav neodločeni lahko s svojo udeležbo na volitvah odvzamejo oblast prevarantom. Tega pa si lopovi jasno ne želijo. Bolj jim je pomembna vzgoja zvestih fanatičnih sledilcev, kot pa poštena igra, saj za prevarantstvo niso z ničemer kaznovani.
V ta sklop je vpet celotni izobraževalni sistem, ustanavljanje vedno novih in novih satelitskih stran in aktiviranje raznih funkcionarjev, organizacij, gibanj in društev, katerih edini namen je ustvarjanje kulise, ki naj prepriča volivca, da prevarantom preko volitev podeli oblast. Nasprotna stran sicer navaja nasprotne dokaze in zagovarja stališča, ki razgaljajo zavajanja in laži, ali pa jih prikažejo iz drugega vidika. Toda tam, kjer ima ena stran nesorazmerno prednost v obvladovanju medijev, družbe in gospodarstva, druga stran pogosto ne uspe prepričati zadosti velikega deleža volivcev, da bi se kaj bistvenega spremenilo.
Kako je torej mogoče, da resnica pri ljudeh nima kakšne bistvene vloge pri njihovih odločitvah? Ljudje tega pravzaprav sploh ne zaznavajo in resnico vidijo drugače. Tu pa trčimo na fenomen človeške psihe. Kot že rečeno, je nemajhen delež tistih, ki že v svojem duhovnem bistvu izhajajo iz teme. Njihova identiteta je usklajena s kaosom, lažmi in z rušenjem. To je obličje v katerem se njihova psiha počuti dobro kot riba v vodi. Zato je smešno pričakovati, da bi ta bitja z zgledi in z dokazi prepričali, naj delajo dobro in za resnico. S tem bi oni prišli v nasprotje s svojo naravo.
Nemajhen je tudi delež tistih, katerih eksistenca je v današnji "moderni" družbi popolnoma odvisna od tega, da vse ostane sprevrženo in v lažeh. Tretji del ljudi pa je labilen. Lahko prehajajo iz enega tabora v drugega. Vse je odvisno od tega v kakšnem stanju se nahaja njihova psiha. Tudi za te ljudi je značilno, da hitro podležejo množični psihozi, kjer resnica itak največkrat nima mesta. Zdi se, da med tremi obravnavanimi skupinami, osebe zadnje skupine v posebnih slovenskih razmerah niti niso v večini.
V nasprotju s splošnim prepričanjem in verjetno tudi z osebnim mnenjem mnogih, se ogromna večina ljudi ne odloča racionalno. Vodi jih čredni nagon. Prav ta čredni nagon pa je pogosto razlog, da osebe ne zmorejo prestopiti na višji nivo zaznavanja. Po večini se svoje duhovne plati niti ne zavedajo in ne zaznavajo duhovnosti kot ločene pojave. Razlog za tako stanje je v najzgodnejšem razvoju človeške vrste.
Homo sapiens je le zadnje bitje, ki ga je navrgla evolucija. Nekatere od živalskih vrst so podvržene črednemu nagonu. Čeprav se homo sapiens loči od ostalih vrst po tem, da se drugače zaveda svojega obstoja, saj ji je bil dan močnejši razum kot ostalim vrstam, pa so temeljne socialne povezave med bitji te vrste ostale še iz časov živalskih prednikov. V bolj razumljivem jeziku, na oprijemljivem primeru mišičnega tkiva to pomeni, da mišično tkivo homo sapiensa, v primerjavi s kakim drugim sesalcem, deluje popolnoma enako.
Čeprav se zdi čudno je vendarle res. Tudi pri mehanizmu, ki je odgovoren za tvorjenje socialne mreže med bitji iste vrste, pri homo sapiensu ni prišlo do kakšne bistvene spremembe. To enostavno pomeni, da je človek dovzeten za iste vplive, ki so odgovorni za to, da se v čredi goveda ali ovac vzpostavijo določene socialne povezave.
Za tiste, ki se jim zdi ta primerjava nezaslišana in neprimerna, primerjava opicami pa žaljiva, je morda boljši primer krdelo volkov. Ti so tudi sicer po socialni strukturi blizu socialnemu mreženju pri človeku. Nihče pa ne more znanstveno uspešno izpodbijati trditve, da je tvorjenje socialne strukture homo sapiensa kaj odstopa od tiste pri skupini šimpanzov. Gre za popolnoma podzavestne vzgibe, ki določajo s kom se bomo povezali in kam v hierarhijo se bomo uvrstili. Ta tok teče povsem nezavedno, podzavestno.
Kdor meni drugače, naj razloži vzroke, ki pripeljejo do tega, da z nekom takoj navežemo pristne stike, medtem ko ob nekom drugem ostanemo hladni. Lahko pa čutimo celo nekoliko nelagodja. Fenomen nevidne naklonjenosti do neke osebe je še posebno zanimiv v primeru, ko nam druga oseba simpatij ne vrača, pa ji vendarle na tihem ostanemo naklonjeni in ji celo pomagamo. To se morda ne spremeni niti v primeru, ko nam druga oseba celo nagaja, nas ignorira ali nam nekoliko škoduje. Do neke tretje osebe, ki je do nas odkrito prijazna in nam je odkrito naklonjena, pa morda nismo tako odprti, kot do tiste, ki nas zavrača?
To je ozadje odnosov, katerih povezave so nevidne in jih pogosto ne znamo razložiti.Vzpostavitev socialne mreže v skupini homo sapiensov poteka na popolnoma nezavedni ravni, ki je ni mogoče pojasniti. Razum je pri tem v pomoč le toliko, da se morda vzdržimo nekaterih dejanj, ki se jih sicer ne bi. A to ne pomeni, da z razumom lahko vplivamo na najglobje vzvode, ki so zaslužni za vzpostavitev socialnih povezav. Lahko pa vplivamo le na razumska dejanja potem, ko se je povezava na nevidnem nivoju že vzpostavila.
V društvih, v službi in v drugih organiziranih skupinah, povezavo med ljudmi določa formalna, v naprej določena umetna socialna struktura. Najpogosteje jo njeni člani sprejemajo in taka skupina deluje homogeno in organizirano. Če pa se znotraj formalne skupine iz nekega razloga vzpostavi drugačna, neformalna struktura, tedaj nastanejo trenja in težave.
Za razliko od formalne, v neformalni socialni strukturi namreč ne vlada v naprej določena hierarhija. Razlog za njeno oblikovanje pa je največkrat v tem, da bodisi vodja s svojim delovanjem ne opravičuje svojega položaja, bodisi da eden od podrejenih začne stremeti za vodilnim mestom. Če ima ta za seboj zadosti podpore med podrejenimi, lahko iz vrha izrine formalnega vodijo. V vsakem primeru tako stanje ne sme trajati predolgo, zato mora eden ali drugi zapustiti skupino. Zelo podoben boj za vodilno mesto poznamo tudi v levjih tropih in v umetno ustvarjenih volčjih krdelih.
Homo sapiens je v svojem bistvu čredno bitje, ki ne sledi razumu, pač pa nagonskim impulzom. To velja za veliko večino, preko 90 % teh bitij. Kdo je k temu nagnjen bolj in kdo manj, je razvidno iz tega, kako se neka oseba opredeli do določenega mnenja. Če pritegne stališču večine, čeprav je stališče sporno, ali je celo skregano z zdravim razumom, tedaj gre nedvomno za bitje z močno izraženim črednim nagonom.
V drugem primeru je čredni impulz nekoliko bolj posreden, a vendarle zadosti očiten. V podjetju se skupina delavcev na podlagi argumentov opredeli do nekega problema in zavzame svoje stališče. Pri ljudeh stabilnega značaja je pričakovati, da bodo izdelano stališče zastopali dostojno in ga branili z argumenti. No, zanimivo je spremljati reakcije teh istih bitij, ko pridejo na pogovor k šefu. V primeru, da ima šef drugačne poglede, se hitro opazi prehajanje črednih bitij na stran šefa.
Njim dokazljivi in kot beli dan jasni argumenti niso dovolj, da bi ostali neodvisni in samozavestni. Le redki ostanejo pokončni in trezno misleči s svojo glavo! Tistih, ki jih nevidna socialna mreža ne posrka vase je manj kot 5 % celotne populacije. Ti ljudje niso bitja črede!
Da bi raziskovalci dokazali, da homo sapiens ni razumsko, pač pa čredno bitje, so naredili nenapovedane preizkuse na velikih množicah. Homogena skupina, ki je bila del poizkusa, je predstavljala le 7-10 % skupne množice. Potem, ko se je na stadionu celotna množica dodobra razživela, je homogena skupina nenadoma začela enotno vzklikati protislovna gesla, ki so bila skregana z vsakim razumom. Na presenečenje, ki ga nihče ni zares pričakoval, je izrazita manjšina za seboj potegnila preostalo množico, da je čedalje večji del nje tulil za njimi neumnosti, ki jih posameznik v stanju razume ne bi nikoli. Torej je majhna skupina premaknila ogromno večino 90-93 % populacije. Premik relativno nepovezane večine k homogeni manjšini se je zgodil po največ 20 minutah. Ta poizkus je pokazal, da množica deluje čredno, ne pa razumsko ter da so homo sapiensi v ogromni večini bitja črede.
Kdor meni, da večina homo sapiensov niso čredna bitja, da znajo razmišljati strateško, dolgoročno, organizirano, ali da znajo povezati vzrok s posledico, ta naj naredi javni preizkus. Skliče javni shod v dobro skupnosti, kjer bodo povabljeni k aktivnemu delu za boljšo prihodnost družbe, v kateri bodo živeli boljše, bolj kakovostno in zdravo življenje. Hkrati naj na drugem mestu oddaljenem nekaj kilometrov skliče, na katerem bodo udeležencem delili po 10 €. Ne glede na enako mero obveščenosti o obeh dogodkih, bo zanimivo opazovati in primerjati dogajanje.
Drug primer predstavlja enega od številnih črednih bitij, ki je še pred kratkim hodil iz osrednje Slovenije po nakupe v Trst, češ da je tam špecerija še vedno nekoliko cenejša. Opomnil sem ga, da je poleg cene potrebno gledati tudi kakovost izdelka. Vprašal sem ga, če je h končni ceni nakupa upošteval stroške prevoza do Trsta in nazaj (cca 20 €)? Na kar je skoraj vzrojil: "To pa ne smeš tako gledat! To je treba šteti za izlet! Itn.". Vendar zdrava kmečka pamet upošteva tudi izgubo časa, to je tistih nekaj ur, ki jih je "srečni dobitnik" porabil za to, da je nominalno (na blagajni) prihranil par evrov. Pogosto pa se v resnici izkaže, da je tak nakup najdražji, ki je kronan še z izgubo časa.
No, če bi bilo splošno razširjeno med ljudmi, da bi iskali svojo sprostitev v izletih "na" tuje trgovine, namesto v naravo, potem bi se bilo potrebno vprašat, koliko jih je sploh še, ki niso podlegli psihosomatskim motnjam?
Ta čas bi podjetni črednik lahko porabil za kaj bolj prijetnega! Če ne zase ali za svojo družino, pa za to, da bi se celotna družba premaknila na višjo raven. Lahko bi v tem času napisal pismo: ministru, ki zavaja; predsedniku vlade, po nemarnem troši naš denar; občini, da opravi to in ono; trgovini ali podjetju, ki uporablja nemarno slovenščino (npr. komad, namesto srbsko kos), itn. Lahko bi se udeležil kakega zborovanja za boljši jutri, itn. Vendar ne, čreda se ne ukvarja z velikimi stvarmi. Ne ukvarja se s prihodnostjo svojih otrok. Čreda se ukvarja z fiktivnimi evri in s popusti. Obdaja se s stvarmi, ki jih sploh ne potrebuje, ker jim to povzroča občutek začasne sreče, ki pa popusti že do naslednjega kataloga "ugodnosti".
Vedenje, da je homo sapiens čredno bitje je zelo pomembno za razumevanje, zakaj je z mediji tako lahko voditi množice za nos in jih manipulirati. Reklo: lažje je verjeti laži, ki si jo slišal stokrat, kot resnici, ki je nisi še nikoli, to dejstvo le potrjuje. Učinke manipulacij zelo dobro prikaže tudi nerazumno obnašanje oseb, po padcu diktatorskih režimov. Naj so razmere še tako slabe, brezupne in krvave, homo sapiens se v samoohranitvenem nagonu prilagodi trenutnim razmeram. Če je dlje čas izpostavljen takim pogojem, pa se pred stresom brani tako, da jih vsaj deloma notranje poosebi.
Mnogi osebki, ki so se identificirali s sistemom, še desetletja po padcu režima branijo režim, čeprav je bil izprijen. Enako branijo tudi kult osebnosti. Hitro pozabijo prejšnje razmere in se navadijo na boljše življenje, na različne nove priložnosti, ohranijo pa svojo pripadnost prejšnji čredi in njenemu vodji. Najbolj presunljivo pa je to, da v popolnem nasprotju z razumom, začnejo poveličevati prejšnji režim, zanikajo njegove slabosti in mu celo začnejo pripisovati lastnosti, ki so jih v resnici začeli uživati šele po njegovem padcu. Gre za nekakšno podzavestno pozabo slabega in pripisovanje dobrega tistemu sistemu, s katerim so ponotranjili svojo bit.
To tudi pojasnjuje, zakaj osebe po padcu režimov, ki jim je opral možgane, nikakor ne morejo zaživeti svobodno življenje, pač pa do smrti ostanejo ujetniki režima. V resnici je čredni mehanizem tak, da ujetosti sploh ne zaznavajo, pač pa je to njihov način življenja. Krivdo za nastali družbeni problem ne znajo podrobno analizirati preko vzroka in posledice ter izluščiti resnico. To so enostavna bitja, ki iščejo enostavne rešitve. Tako brez vsake resne podlage krivdo iščejo v nasprotnikih režima. Krivi so novi izzivi, ki jih je sprememba prinesla. Te spremembe, predvsem neprijetne, pogosto jemljejo kot breme. Na vsakem koraku zavračajo vse, kar je v nasprotju s starim režimom, ki so mu še vedno pripadni.
Gre za podoben učinek, kot ga je zaslediti pri navijačih nogometnega kluba, ali pri nekaterih pripadnikih političnih strank. Jasne dokaze, ki kažejo, da je resnica precej drugačna, zanikajo. Z družbo v kateri je vsaka skupina prepričana v svoj prav, je nekaj narobe. Prepričanje ni vedenje, pač pa je vera. Pri ljudeh, ki imajo vero - s tem sicer ni nič narobe - znanost nima mesta. Ni prostora za razum. Pot iz te intelektualne temnice obstaja. To pa ni pot navijaštva (prepričanja), to ni pot vere, ampak je pot vedenja (znanja).
Iz zgoraj povedanega lahko sklepamo, da demokratični sistem vladanja ni pisan na kožo homo sapiensu, vsaj veliki večini ne. Bolj pa všečen birokratom, medijem in političnim strankam, ker lahko ribarijo v mlaki, za čim večji odstotek glasov in s tem večjih lastnih koristi. V večini držav je demokracija sploh le zunanja farsa, medtem ko glavne poteze vlečejo posvečeni v ozadju. Politične stranke so pogosto le vmesni člen med čredo in pravimi oblastniki ter so posledično le izvajalke njihovih naročil.
Sicer so odkloni mogoči, a so običajno kratkotrajnega daha. Končajo ne nekako v stilu Johna F. Kennedyja, ali v mešanici rovarjenja in podkupovanja, kot v primeru padca desne slovenske vlade leta 2013. Zrežirane ljudske vstaje pa so njihova posledica in ne vzrok. Namenjene so zavajanju javnosti in opravičevanju dejanj tistih strank, ki so po naročilu povzročile razdor. Stranke so le maskota diktata ožjih vplivnih krogov. Vsaj v ustaljenih demokracijah je tako. Pri nas pa je to balkanska mafijska združba, temelječa na tihotapskih poteh, ki so jih vzpostavili v času komunizma.
Postavi se vprašanje, ali je demokracija danes sploh alternativa diktatu samodržcev? V primeru osebne vladavine ali vladavine neke ožje vplivne skupine, so ti, ki vladajo, v celoti izpostavljeni očem tistih, ki jim vladajo. V demokraciji pa so vladajoči skriti za kuliso političnih strank in v ničemer ne odgovarjajo vladanim. Po potrebi pa napetosti v množicah premostijo z ustanovitvijo novih strank in zahrbtna igra manipulacij se nadaljuje. Vladati čredni, ki težnji k poenostavljenem razmišljanju, je pravzaprav lahko.
Splošno mišljenje je, da imajo vsi ljudje, ne glede na leta, raso spol, in ne glede na druge biološke danosti, približno enake sposobnosti za zahtevne miselne operacije. Te naj bi bile odvisne le od tega, kako je bila oseba v mladosti vzgajana in usmerjana. V praksi se izkaže, da to še zdaleč ni res. Izkaže se, da imajo nekateri bolj izrazite skupinske sposobnosti, spet drugi bolj individualne, prostorske, tehnične, socialne ali druge sposobnosti.
Čeprav naj bi miselni procesi ne bili povezani z gensko zasnovo, se kot kaže, te lastnosti nekako dedujejo. To je še posebno izrazito pri skupinah, ki že tisočletja živijo v različnih podnebnih razmerah in so se morale za preživetje prilagoditi naravnim razmeram. V ostrejših vremenskih pogojih se je moral homo sapiens prilagoditi tako, da je načrtoval organizirano, moral je predvideti, zaščititi, premišljeno porazdeliti, da bi lahko preživel.
Osebkom v tropskih predelih pa te vrste organiziranosti ni bila potrebna, saj jim je bila hrana vedno na dosegu. Posledica življenja v različnih naravnih pogojih, je bila ta, da so se miselni procesi oblikovali različno.
Ločeno od naravnih pogojev, pa vsako skupino (krdelo) sestavljajo tudi osebe z različnimi socialno-miselnimi profili. Daleč največ je takih, ki imajo odlične sposobnosti za delovanje in povezovanje v skupini. Ti imajo le slabo razvite sposobnosti za vodenje. To pa še ne pomeni, da nimajo teh ambicij, ali da ne morejo biti vodje. Nasprotno, pogosto zavzamejo vodilna mesta, ker imajo čut za množice, a je to pogosto tudi največ kar premorejo. V pogojih miru in blagostanja se pravzaprav čisto dobro obnesejo. Njihova nesposobnost, omejenost ali povprečnost se razgali šele v kriznih pogojih.
Za uspešno vodenje skupnosti na dolgi rok, je namreč potrebno širše, strateško razmišljanje, organiziranost in sposobnost predvidevanja. Potrebna je zavest za dobrobit vsakega posameznika v celotni skupnosti. Delovanje za koristi ozkega kroga izbrancev ali celo le zase, ne pripomore k rasti in zadovoljstvu celotne skupnosti. Te miselne lastnosti pa premorejo le zelo redki. Premorejo jih državniki.
Torej, kakšna oblika vladavine je za evropsko družbo najprimernejša? Velika slabost demokracije je ta, da se je spremenila iz orodja za uspešno vladanje, v sistem, osredotočen na prepričevanje in pridobivanje naklonjenosti množic. Kot že povedano, pa velika večina osebkov množici ne premore prav velikih intelektualnih kapacitet za vladanje, oz. za dojemanje, kaj je dobro za celotno skupnost in ne le za zadovoljevanje parcialnih interesov.
Za to je potrebna državniška drža, ki jo premorejo le redki. Velika večina oseb razmišlja preprosto. Njihovo miselno obzorje seže do svoje ožje družine, do prijateljev in do svojih interesov, pa do lastnega preživetja in zadovoljstva. Posledično le redki premorejo skleniti povezavo med vzrokom in posledico, ki so si časovno ali sosledno relativno daleč vsaksebi. Zaznavajo le trenutno situacijo v kateri so se znašli, ne pa tudi pravih vzrokov zanjo.
Množice odklanjajo zahtevne razlage dogodkov, pa čeprav so ti kompleksni in povezani. Zato pa toliko hitreje zapopadejo poenostavljenim tračarskim razlagam, ki jih miselno lažje obvladujejo. Prav fenomen poenostavljanja pa je predpogoj za uspešno manipuliranje širokih množic. Centri moči to čredno lastnost zlorabljajo z mediji, ki jih obvladujejo. Demokracija zahteva odgovorne in razgledane osebe širokega dojemanja perečih problemov in izzivov. Ker pa ogromna večina oseb ne premore teh lastnosti in sposobnosti, ki so predpogoj za demokracijo, tudi demokracija ne more pravilno delovati.
Tisti, ki vladajo iz ozadja, so se prilagodili črednemu mišljenju množice tako, da množici vlada z manipuliranjem, namesto da bi služila množici in izpolnjevala njihove potrebe. Tisti iz množice, ki s svojimi sposobnostmi štrlijo iz povprečja in bi edini lahko potegnili voz iz intelektualnega močvirja, pa ne pridejo do izraza, saj so v veliki manjšini. Tudi sicer čreda deluje tako, da izloči pod in nadpovprečne na obrobje, ostane pa povprečna večina.
Demokracija je sicer dobro zamišljen sistem vladavine, vendar se zaradi večinsko čredne narave homo sapiensa, nujno prej ko slej degradira na nivo povprečja, torej na nivo črede. Je čoln brez krmarja, ki ga vetrovi nosijo zdaj sem, zdaj tja. Brez pravega reda, cilja in namena.
Je torej rešitev v vladavini ene osebe? V kolikor je vrhovni vodja človek na mestu, razsvetljen, razgledan in širokega dojemanja, ki upošteva različne potrebe ter zna ločiti pleva od zrnja, potem ni mogoče najti boljšega sistema vladanja. Vladanje v rokah razsvetljenega bo deželi prineslo največjo dobrobit. Vendar je vse pogojeno s če! Takih vladarjev v zgodovini ni bilo prav veliko.
Druga skrajnost vladavine osebe je paranoičen, vase zagledan, kratkoviden, maščevalen in nenačelen vodja. Taki so deželi pogosto prinesel zlo, nazadovanje in posledično visoko stopnjo nezadovoljstva ter napetosti med prebivalstvom. Neuravnovešen vrhovni vodja je za seboj pustil svoj pečat, to je duhovno in materialno razdejanje.
V plemiških rodbinah so se menjavali zdaj taki, spet drugič drugače dojemljivi vladarji. Z njimi pa so bile tudi dežele zdaj v večjem, drugič v manjšem blagostanju. Vendar pa ni bilo vse odvisno le od vladarjev, pač pa tudi oz. pogosto še bolj od zunanjih vplivov. Včasih, ko je bilo potrebno pokazati odločnost, je vladal plemič, ki je zagovarjal mir in je tako dežela izgubljala ozemlja in ugled.
Različni plemiči so prinesli različne načine vladanja, s tem pa v deželo tudi različno stanje. Med dobrim in slabim vladanjem, je bilo dolgoletno povprečje nekje na sredini. Vendar pa povprečje za urejeno in vsesplošno uspešno deželo ni dovolj dobro.
Tretja pot gre v povsem drugo smer. Demokracija se je pokazala za neustrezen model vladanja, saj velika večina ljudi ni na zadosti visokem nivoju, da bi aktivno in odgovorno sodelovala pri odločanju. Večina nima teh sposobnosti, ker preveč preprosto in ozko gleda na kompleksne probleme. Poleg tega pa tudi pripravljena žrtvovati svojega prostega časa, zaradi česar demokracija ne more zares zaživeti. Vladanje prepuščajo drugim, strankam, ki pa se niso izkazale kot odgovorne zastopnice ljudskih interesov.
Nekatere stranke povezane z lastniki medijev izkoriščajo to družbeno premoč tako, da preko medijev usmerjajo ljudsko množico, da gre čreda z njimi in za njimi. Skrbijo le za to, da ostanejo na oblasti. Demokracija zahteva razgledane, odgovorne in aktivne osebe, ki pa jih čredi ni mogoče najti. Ostale pa, ki s svojo uspešnostjo, dobronamernostjo, resnicoljubnostjo in družbeno aktivnostjo štrlijo iz črede, pa mediji blokirajo. S tem centri moči preprečujejo, da bi čredo lahko potegnili za seboj.
V tem tiči razlog, zakaj je bila doktrina komunistov pobiti 10 % najboljših, najprizadevnejših, takih, ki mislijo s svojo glavo. Po pobojih je ostala le čreda! V demokraciji odloča večina, to je čreda, ki jo zlahka manipulirajo in vodijo mediji. Ker ima medije v oblasti le ozka skupina, ki iz ozadja dela le za svoje interese, do pravične ureditve družbe in do pozitivnih družbenih premikov ne more priti.
Vladavina osebe se je ravno tako izkazala za neustrezno, še posebej v primerih, ko se vladarstvo deduje na potomce. Če je trenutni vladar razsvetljen in uspešen, ni prav nobenega zagotovila, da bodo taki tudi njegovi nasledniki. V slabših primerih so neomejeni vladarji lahko celo nesposobni tirani. Vladarstvo zato ne sme biti dedno, pač pa je vladarja potrebno vsakič posebej izbrati izmed najsposobnejših. Vedno med tistimi, ki so široko razgledani, ki vedo kaj hočejo, ki znajo, ki imajo visoka merila do svojega ljudstva in močno narodno zavest.
Dejstvo je, da en, čeprav vsestransko sposoben vladar, ne more vladati sam. Okrog sebe potrebuje ožji krog zaupnikov z enakimi lastnostmi, ki bodo vladarju pomagali pri vodenju najpomembnejših položajev ter skrbeli, da bo izvajanje usmeritev teklo dosledno in pravilno, da se ne bo razbohotila sebi zadostna birokracija in da sebični lobiji v nobenem primeru ne bodo mogli vplivati na vladne odločitve. To lahko zagotavljajo le moralno trdne osebe, ki so v zdajšnji demokraciji osovražene in nadzorovane.
Pri vladavini ene osebe, pa čeprav podprta s pomočniki, je najbolj sporen načina izbiranja. Dedovanje je nestabilna in škodljiva opcija. Isto velja za neko ozko skupino, ker bi izbirala vladarja le v mislih na svoje ozke interese. Prav tako je neprimerna demokracija, ker bi se vladarja izbiralo z večino.
Kot že povedano, pa večina pripada čredi, ki nima zadosti visokega nivoja zavedanja, je nehomogena ter je lahek plen šolstva, medijev in drugih manipulantov. Zato bi se tak sistem izbiranja vladarja hitro izrodil in skorumpiral ter bi postal žrtev lobijev in manipulantov. Podobna je današnja situacija. V demokraciji bi zato preko črede prišli do istega izbora, kot če bi izbirala ozka vplivna skupina ali lobisti. Demokracija zato ni pravi način izbiranja vladarja.
Vladajoča elita ne sme biti podvržena vplivu črede, ki, kot je bilo že prikazano, jo je zelo lahko manipulirati in voditi za nos. Torej tistih ljudi, ki bodo vladali, ne sme izbrati večina volivcev, ne sme jih izbrati katerikoli lobij, ne sme jih izbrati katerakoli druga skupina iz črede. Izbrani za vladanje pa tudi ne smejo priti do položaja z dedovanjem, ali s sorodstvenimi vezmi. Bodoči vodje morajo biti izbrani že v rani mladosti. Podlaga za izbiro pa morajo biti osebnostne, intelektualne in praktične sposobnosti, ki se ugotavljajo s pomočjo podrobnih testov.
Iz izbire, ki je javna in enotna za vse, pa ne sme biti nihče izločen. Zadnji otrok iz črede mora imeti iste možnosti, kot tisti od najbolj znanih staršev. Vsako leto naj je izbranih cca 4000 najboljših, toda izmed teh 50 in 90 takih, ki bodo vzgajani za prevzem najvišjih državniških položajev. Kriteriji za izbiro so lastnosti, ki jih mora imeti sleherni državnik, to je: mentalna, intelektualna in moralna nadpovprečnost, osebnostna trdnost, pokončnost, odločnost, pravičnost, privrženost skupnosti in šibak ego, vedoželjnost, sposobnost predvidevanja, zanimanje za jezik, narod, zgodovino, matematiko; izkazovanje praktičnosti, športnega duha, ipd.
Šolanje otrok v državnike traja 25 let in jim v tem času posreduje vse znanje in sposobnosti, ki jih bodoči državnik potrebuje. Šolanje, kot se ga izvaja danes, je za celovito izšolano osebo neuporabno, ker gre povečini le teoretsko predelavo gradiva. Pokončno razmišljujoč, trden človek, pa mora biti usposobljen predvsem za praktično uporabo teoretskega znanja.
Izobraževanje za resnico daje velik poudarek učenju na primerih in na praktičnem razumevanju in znanju uporabe naravnih zakonitosti. Uči sposobnost, za razlikovanje med vzrokom in posledico. Daje zavedanje, kako pomembno je upoštevanje kronološkega sosledja dogodkov. Usposobi bodoče državnike za hitro zaznavo zavajanja. Posreduje znanje psiholoških trikov in način za njihovo razkrinkanje. Daje znanje neverbalne komunikacije in odkrivanje manipulacij. Posreduje občutek za zaznavanje nevidnih impulzov okrog sebe in drugih paranormalnih pojavov. Zaznavanje slabih namer ter njihovo pravočasno in učinkovito odklonitev. Daje znanje za razumevanje besed in njihovo vrednotenje v primerjavi s preteklimi dejanji.
Šolanje za resnico celovito obravnava zahtevne primere mednarodne diplomacije in gospodarstva, kot so razkosanje Polske, gospodarska kriza 1929, obe svetovni vojni, od razdvajanja in podpihovanja dveh blokov ter njihovo financiranje in navidezno pomoč s strani židovskega finančnega lobija. Nato posreduje obravnavo mehanizmov za izkoriščanje bede v korist libero-finančnih lobijev, itn. Šolanje je bolj podobno praktični strokovni rasti, oz. praktičnemu delu, kot pa drgnjenju teorije.
Iz tega razloga so bodoči državniki že v času šolanja vpeti tudi v konkretno delo, seveda pod nadzorom starejših kolegov, ki na mlajšo generacijo prenašajo znanje in izkušnje. Ko so strokovno zadosti usposobljeni in čustveno stabilni, pa samostojno prevzamejo odgovornejše naloge. Formalna izobrazba kot jo poznamo danes bi zamrla. Pomen ima praktična usposobljenost. Ker državniki služijo čredi in edino čredi, se morajo v času usposabljanja praktično spoznati z vsemi njenimi dejavnostmi. Učijo se tako da nadomestijo enega od članov črede ter se poglobijo in osvojijo njegovo delo. Namen tega ni zadostitev formalnostim, pač pa osvojitev praktičnih znanj vseh del v čredi, ki jim bodo kot državniki pozneje služili.
Usposobljenost črede je osnovnega pomena za delovanje naroda. Vsak član je vzgajan tako, da prevzame odgovornost za svoje mesto v skupnosti. Vsak član črede skupnosti prispeva svoj delež. Vsakdo je vključen. Nikogar ni, ki ne bi mogel po svojih močeh skupnosti prispevati vsaj nekaj. Osnovne smernice izobraževanja so podobne, kot pri usposabljanju državnikov, le da je usposabljanja le toliko, kolikor je to potrebno, da lahko opravljajo svojo vlogo v čredi. Temu primerno je tudi trajanje šolanja.
Vendar je tako kot pri državnikih, usposabljanje usmerjeno na osvojitev praktičnih in ne teoretskih znanj. V vsakem narodu se rodijo ljudje zelo različnih sposobnosti. Številčnost vseh je tolikšna, da lahko v okviru skupnosti pokrijejo popolnoma vse poklice, od zidarjev do znanstvenikov. Če v nekem narodu manjka ljudi, ki bi opravljali najpreprostejše poklice, potem je v tem narodu nekaj narobe s šolskim sistemom in s porušenim sistemom družbenih vrednot. Za uvažanjem tujih ljudi stojijo nečisti načrti, ki rušijo stabilnost in prihodnost naroda in ustvarjajo trajne frustracije, napetosti in razdor.
Vsak državnik, ki uspešno konča preizkus, postane član Družine nekaj tisoč stalnih državnikov, ki so postavljeni na vse vodilne položaje v državi in med seboj tesno sodelujejo, v dobrobit celotnega naroda. Vse odločitve so transparentne, nadzor pa lahko od zgoraj opravljata: Svet državnikov in Vrhovno telo, od spodaj, iz črede pa družbeno aktivni posamezniki. Vendar slednji šele potem, ko so se s številnimi dejanji v korist naroda izkazali kot verodostojni in zaupanja vredni domoljubi.
Vrhovno vodstveno telo šteje 5 vsesplošno najboljših in najbolj izkušenih državnikov, ki sodelujejo kot eno telo. Med seboj izberejo vodjo, ki ima v primerih razhajanja zadnjo in odločilno besedo. Funkcija ni dosmrtna, pač pa jo opravlja do takrat, ko lahko zadosti dobro služi celoti. Ko v skupini nastane vrzel, Svet državnikov, ki šteje 31 članov izmed sebe izbere novega državnika za Vrhovno telo. Ko v Svetu državnikov nastane vrzel, pa Družina državnikov predlaga 5 predstavnikov, od katerih Svet državnikov sprejme tistega, ki v največji meri izpolnjuje v naprej znana merila.
Čreda je iz vsakršnega odločanja izključena, ker ni usposobljena za to, da bi lahko celovito odločala v korist celotne skupnosti.
Čreda je temeljni del naroda. Celoten družbeni sistem in vladajoči državniki delujejo za obstoj, za dobro in za vsesplošno rast in blaginjo črede in so njej podrejeni, saj vse izhaja iz črede. Vsi državniki so vzgojeni tako, da se pri vsakem delu in ob vsaki odločitvi zavedajo, da odločajo v stoletno in tisočletno dobrobit naroda. Zavedajo se, da izhajajo iz črede in da bodo tudi vsi bodoči državniki izhajali iz črede. Vsakdo v čredi opravlja dejavnost, s katero lahko največ prispeva skupnosti. Nikogar ni v čredi, ki ne bi mogel prispevati ničesar, pa naj je to delo fizično, duhovno ali verbalno.
Vsak član skupnosti je odgovoren za svoja dejanja in svoje izjave. Višji kot je status člana v skupnosti, višja je tudi kazen za isto kršitev. Državniki za svoja dejanja, s katerimi so namenoma, iz malomarnosti ali preračunljivosti oškodovali celotno skupnost oz. državo, odgovarjajo tudi s svojim življenjem. V kolikor gre za težje delikte izdajstva naroda ali oškodovanja naroda v korist tujcev je taka oseba odgovorna skupnosti tudi širše.
Pri najodgovornejših se ne glede na odgovornost in povezanost izloči celotna rodbina zlikovca za dve generaciji nazaj, vključno z vsemi potomci. Ti so izločeni v zastraženo taborišče prevarantov in izdajalcev, kjer opravljajo najslabša dela. Preživljajo se izključno s svojim delom, a poleg tega največji del časa delajo v dobrobit skupnosti. Imajo le dolžnosti. V primeru bolezni se jim zdravljenje odkloni, saj je interes skupnosti, da se jih čim prej znebi. Vse, vključno z otroki se sterilizira. Zlikovca se prepusti izgnani rodbini. V kolikor po 6-ih mesecih preživi, se ga prepusti čredi. V kolikor preživi tudi tu, se izvede obred javne usmrtitve.
S kriminalci in lopovi se postopa tako, da morajo storjeno v celoti povrniti v prvotno stanje ter se odkupiti z 10-kratno vrednostjo škode. V kolikor prvotnega stanja ni mogoče povrniti v 20-ih letih, izgubi vse pravice. Izgnan je v zastraženo taborišče, ali se ga prepusti v nemilost prizadetim. Tako strog kaznovalni režim ni usmerjen proti tistim, ki sistem gradijo, pač pa proti tistim, ki ga rušijo, ki ga uničujejo.
Narava deluje tako, da uniči tujke, ki delajo škodo zdravim delom telesa. Tako kot vsako naravno telo, mora tudi zdrava družba poskrbeti, da ji temne sile ne jemljejo vitalno energijo. Pri zaščiti lastne biti, kot kaže narava, pa so dovoljena vsa sredstva. Tako deluje zdrava družba! Bolna, izrojena družba 21. stoletja, pa se sklicuje na demokracijo in na človekove pravice, ki so bile ustvarjene prav za ščitenje največjih zlikovcev. To je tistih manipulirajo in vladajo z vrha. Posledica je razrast nemorale in mentalne podivjanosti, ki se je razširila že na velik del družbe.
Celoten narod je z izobraževanjem in s splošno družbeno klimo usmerjen v to, da bi bila družbo brez zlikovcev in prevarantov. Pričakovati je, da bo ta cilj dosežen šele v prihodnjih generacijah, ko bodo iz sveta odpravljena bitja temnih sil. Med državniki ni prostora za snobizem, ali za vzvišeno držo. Državniki so vsestransko moralno usposobljeni in imajo zavest, da služijo čredi in se temu primerno tudi vedejo. Kdor krši ta osnovna pravila, mu preneha državniška služba.
